Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (19.955-19.979)


  1.      mílostnik  -a m (ȋ) zastar. ljubljenec, varovanec, navadno kake visoke, vplivne osebe: dvorni, kraljičin milostnik ♪
  2.      míloščinar  -ja m (ȋ) 1. nekdaj duhovnik na dvoru cerkvenega ali posvetnega dostojanstvenika, ki skrbi za bogoslužje in dajanje miloščine: bil je cesarjev miloščinar in spovednik; škofov miloščinar 2. knjiž. kdor daje, deli miloščino: bil je velik miloščinar ♪
  3.      milotóžen  -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. mil, otožen: razlegala se je milotožna pesem / razvaline mu vzbujajo milotožne spomine na stare čase ♪
  4.      milovánje  -a s (ȃ) glagolnik od milovati: z milovanjem je gledal na ljudi, ki so se trudili; milovanja vreden človek / prepustiti se milovanju; žival se ni zmenila za gospodarjevo milovanje ♪
  5.      milováti  -újem nedov. (á ȗ) star. 1. pomilovati: vsi ga milujejo zaradi njegove nesreče; ženske so glasno milovale jokajočega 2. ljubkovati, božati: pustil se je milovati po vratu in laseh; pestovati in milovati otroka ♪
  6.      milovíden  -dna -o prid. (í ȋ) zastar. ljubek: milovidni metuljčki so obletavali cvetlice / z vrha je prav miloviden razgled ♪
  7.      milozvóčen  -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) zastar. blagozvočen: ta govorica je še bolj milozvočna / cimbale so milozvočen instrument ♪
  8.      mím  in mímos -a m (ȋ) gled. 1. umetniško podajanje zgodbe, čustev, razpoloženja samo z gibi telesa: obiskovati tečaj mima; strokovnjak za mim / mim je bil med vojno najbolj množična oblika gledališkega ustvarjanja 2. pri starih Grkih in Rimljanih kratka igra iz vsakdanjega življenja s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: antični mimi ♪
  9.      mímika  -e ž (í) gibanje, premikanje obraznih mišic za izražanje čustev, razpoloženja: posnemati mimiko koga; deklamator je uporabil mimiko in kretnje / govorica mimike / obrazna mimika / njena žalost se je izražala v mimiki, z mimiko // izražanje čustev, razpoloženja na tak način: ima smisel za mimiko; patetična mimika ♪
  10.      mimikríja  -e ž (ȋ) biol. pojav, da je nezavarovana žival po obliki, barvi ali obnašanju podobna živali, ki ima nevaren obrambni organ: z mimikrijo se žuželka brani pred sovražniki / strokovnjak za mimikrijo; pren. to je samo mimikrija, prikrivanje v resnici netovariških odnosov; kulturna mimikrija ♪
  11.      mímo  prisl. (ȋ) izraža premikanje v bližini in naprej: hoditi mimo; mimo grede se ozira po hišah; ustavil je mimo gredočega kmeta; tam mimo teče reka; elipt.: hotel je kar mimo; stopil je mimo in padel z zidarskega odra ∙ pog. nobenega avtomobila ni mimo ne pripelje tod; pog. govoriti mimo oddaljevati se od teme, predmeta; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; pog. obišči nas, če prideš mimo mimo našega doma, kraja; pog. udariti, ustreliti mimo reči, storiti kaj napačnega // pog., v zvezi biti mimo miniti, preiti, ne biti več: prve češnje so mimo; nevarnost je že mimo / glavno delo je mimo končano, opravljeno; prim. mimogrede, mimoidoči ♪
  12.      mímo  in mimo predl. (ȋ) z rodilnikom 1. za izražanje premikanja v bližini koga ali česa in naprej: šel je mimo mene, ne da bi me pogledal; Sava teče mimo Zagreba / delo poteka mimo društva 2. star. kljub, proti: vojna se je začela mimo vseh prizadevanj za mir; sledi ji mimo svoje volje 3. star. za izražanje dodajanja, vključevanja; razen: ne zna drugega jezika mimo maternega; svet šteje mimo predsednika še deset članov / mimo drugega je treba vedeti tudi to 4. star., navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti; kakor: lepša je mimo vseh ● publ. ne moremo mirno mimo tega dejstva treba ga je upoštevati; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; pog. pri napredovanju so šli mimo njega ga niso upoštevali ◊ jur. privilegiji, pridobljeni mimo veljavnih predpisov ne da bi bili upoštevani ♪
  13.      mimobéžen  -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. na hitro, mimogrede opravljen: zadostoval je mimobežen pogled v zgodovino // kratkotrajen: mimobežno čustvo ◊ geom. mimobežna premica premica, ki druge premice ne seka niti ji ni vzporedna mimobéžno prisl.: videl jo je le mimobežno ♪
  14.      mímogredé  prisl. (ȋ-ẹ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre, ne da bi bil to glavni namen poti: na sprehodu si je mimogrede ogledal razstavo / šiva, mimogrede pa prisluškuje hkrati, obenem 2. ekspr. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: videl sem ga le mimogrede / otroci kar mimogrede zrastejo // z lahkoto, brez težav: stroj vam mimogrede popravim 3. izraža, da se kaj posebej ne poudarja: to omenim samo mimogrede / elipt.: mimogrede, kako vam dela avto; mimogrede povedano, ni mi všeč; to vprašanje ni bilo tako mimogrede kakor po naključju, brez namena izrečeno; prim. iti, mimo ♪
  15.      mimohòd  -óda m (ȍ ọ́) organiziran, slovesen sprevod skupine ljudi mimo gledalcev: svečan mimohod nastopajočih; vojaški mimohod / iti v mimohodu mimo žare s pepelom pokojnega ♪
  16.      mimohódec  -dca m (ọ̑) knjiž. mimoidoči: vsak mimohodec jo je pogledal ♪
  17.      mímoidóči  -ega m (ȋ-ọ́) kdor gre mimo: mimoidoči se niso dosti ozirali; vsak mimoidoči pogleda v izložbo; prim. iti, mimo ♪
  18.      mimolèt  -éta m (ȅ ẹ́) knjiž., redko let, letenje mimo: letalo se je v mimoletu zableščalo v soncu ♪
  19.      mimóza  -e ž (ọ̑) 1. bot. tropska rastlina z drobnimi cveti in pernatimi listi, ki se ob vsakem dražljaju zaprejo, Mimosa pudica: grmički dišečih mimoz; občutljiva je kot mimoza 2. poljud. okrasno sredozemsko ali tropsko drevo s pernatimi listi in rumenimi cveti v glavicah, strok. srebrnasta akacija: nasad mimoz; šopek vijolic z vejicami mimoze ♪
  20.      mína 1 -e ž (ȋ) 1. z razstrelivom napolnjeno telo, ki se ne izstreljuje, ampak polaga, nastavlja: mine so eksplodirale druga za drugo; odstranjevati, polagati mine / ladja je naletela na mino in se potopila / podvodna mina ♦ voj. kontaktna mina; magnetna mina 2. voj. s krilci opremljen izstrelek minometa: mine so dobro zadevale cilje / protitankovska mina / tromblonska mina ki se s puško izstreli na krajšo razdaljo ♪
  21.      mína 3 -e ž (ȋ) pri starih Grkih 1. denarna enota, šestdesetina talenta: odkupil se je z dvema minama 2. utežna enota, približno 0,5 kg: dve mini zlata ♪
  22.      minêr  -ja m (ȇ) delavec, ki razstreljuje skale, objekte: minerji pripravljajo traso za cesto; zaposlen je v rudniku kot miner / gradbeni miner; miner v kamnolomu // vojak, izurjen za polaganje in odstranjevanje min, eksploziva: minerji so minirali most ♪
  23.      minêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na minerje ali miniranje: minerski oddelek je bil vsako noč na progi / minerski tečaj / minersko kladivo, orodje ♪
  24.      minévati  -am nedov. (ẹ́) 1. časovno se odmikati: dnevi minevajo / čas je hitro mineval 2. izraža približevanje prenehanju obstajanja: dan je že mineval, ko so končali; že tretje leto mineva, odkar je odšel / nevihta mineva ponehava / ko sonce posije, rosa mineva 3. nav. 3. os., ekspr. izraža približevanje prenehanju telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: navdušenost, dobra volja ga mineva 4. nar. kvariti se, uničevati se: ostanki lesa so minevali na dežju 5. preh., knjiž. iti, hoditi mimo (in naprej): vojaki so molče minevali ljudi ● pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; nar. zdaj rože že minevajo prenehavajo cveteti ♪
  25.      míni  -ja m (ȋ) pog. moda zelo kratkih oblačil, zlasti kril: mini je kmalu zamenjal maksi / nositi mini zelo kratka krila, obleke ♪

   19.830 19.855 19.880 19.905 19.930 19.955 19.980 20.005 20.030 20.055  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA