Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (18.876-18.900)


  1.      ljubosúmje  -a s (ȗ) 1. bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe: svoje ljubosumje je očitno pokazal; muke ljubosumja; to je storil v navalu ljubosumja 2. nezadovoljnost zaradi uspehov, prednosti koga: poklicno ljubosumje; čutiti ljubosumje na napredovanje kolegov ♪
  2.      ljubosúmnik  -a m (ȗ) star. ljubosumen človek: strast je gnala ljubosumnika v zločin ♪
  3.      ljúd  m neskl. (ȗ) star., v imenovalniku ali tožilniku 1. ljudstvo: zatirati ubogi ljud / preprosti ljud; tlačanski ljud se je uprl / Huni, divji ljud 2. ljudje, množica: ljud se je umikal dirjajočemu vozu; ljud se zbira na trgu ● star. mlajši ljud mladina ♪
  4.      ljudjé  ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 1. množina od človek, razen 4: a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh); Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli ● ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek ♪
  5.      ljudomíl  -a -o prid. (ȋ ȋ) star. 1. prijazen, dobrohoten, blag, zlasti do podrejenih: ljudomila cesarica / pozdravljal je zbrane z ljudomilim smehljajem 2. dobrodelen, človekoljuben: ljudomila ustanova / ljudomilo dejanje ♪
  6.      ljudomílost  -i ž (ȋ) star. prijaznost, dobrohotnost, blagost, zlasti do podrejenih: vladarjeva ljudomilost / general je očaral meščane s svojo ljudomilostjo ♪
  7.      ljudožêr  in ljudožér -a m (ȇ; ẹ̑) redko ljudožerec: tisti prebivalci so ljudožeri ♪
  8.      ljúdski  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na ljudstvo: a) velike ljudske manifestacije; zdrave ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo; Jugoslovanska ljudska armada [JLA] b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila / Ljudska pravica, glasilo Zveze komunistov Slovenije c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi 2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS] 3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski 4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke ● ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče ◊ lingv. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred in druge napredne sile; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih ljúdsko prisl.: ljudsko drastičen humor; sam.: zdaj si mora pri ljudskih služiti kruh; pog. zapojmo kakšno ljudsko ljudsko pesem; delati škodo na ljudskem, po ljudskem ♪
  9.      ljúdskost  -i ž (ȗ) knjiž. 1. kar je v pozitivnem smislu značilno za preproste, manj izobražene sloje prebivalstva: ljudskost v Levstikovem Martinu Krpanu; namesto literarnega dvornega patosa je prinesel v knjigo smisel za ljudskost / ljudskost pisateljevega jezika / ljudskost kulturne prireditve miselna dostopnost vsem 2. redko značilnost tega, kar temelji na delavskem razredu: demokratična ljudskost osvobodilnega boja; ljudskost volitev 3. redko prijaznost do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: radi so ga imeli zaradi njegove ljudskosti ♪
  10.      ljúdstvece  in ljúdstevce -a [vǝc; tǝv] s (ȗ) ekspr. ljudstvo: Jurčičevi opisi dolenjskega ljudstveca / na tistih daljnih otokih živi brezskrbno ljudstvece / zabaval ga je pogled na sankajoče se ljudstvece ♪
  11.      ljúdstvo  -a s (ȗ) 1. skupnost pripadnikov določene države: organizirati ljudstvo za boj proti okupatorju; slovensko ljudstvo; predstavniki ljudstva; uživati zaupanje ljudstva; dolžnosti do ljudstva / delovno ljudstvo Jugoslavije vsi ljudje, ki so ali so bili udeleženi pri družbenem delu / soditi v imenu ljudstva / Socialistična zveza delovnega ljudstva [SZDL] 2. preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva: ljudstvo se prebuja; izobraževati ljudstvo; zbirati pesmi med ljudstvom; ta navada še živi med ljudstvom; ljudstvo in izobraženci / to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo // v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: ljudstvo je govorilo slovensko; izžemati ljudstvo; ta šola je bila ljudem iz ljudstva nedostopna 3. nav. mn. skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: Feničani in druga ljudstva okoli Sredozemskega morja; zgodovina ljudstev; razvoj iz ljudstva v narod / državna ljudstva s svojo državo; izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; lovska, pastirska ljudstva 4. velika strnjena skupina ljudi: po zborovanju se je ljudstvo razšlo; ljudstvo je ob tem prizoru zahrumelo; med ljudstvom se je slišalo odobravanje // nav. ekspr. več ljudi, ljudje: vprašaj, če ljudstvo soglaša; na trgu je bilo mnogo ljudstva; bilo je ljudstva kot mravelj / star. tam se je zbralo precej mladega ljudstva mladine; zastar. žensko ljudstvo ženske 5. zastar., s prilastkom (organizirana) skupina živali: opičje ljudstvo; ljudstvo iz istega panja ● glas ljudstva izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice ♪
  12.      ljút  -a -o prid., ljútejši (ȗ ū) zastar. 1. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divji: zgodbe o ljutih Turkih / bojevati se z ljutim sovražnikom // ki napada človeka; hud: ljut zmaj; ljuta zver // zelo jezen, besen: kadar je bil ljut, so se ga vsi bali; ljut ko ris 2. silovit, divji: ljut boj; boril se je z ljutim viharjem ljúto prisl.: ljuto se bojevati; vihar ljuto vrši ♪
  13.      lób  -a m (ọ̑) šport., pri igri z žogo udarec, met, da zleti žoga čez nasprotnega igralca ♪
  14.      lóbati  -am dov. in nedov. (ọ̑) žarg., šport., pri igri z žogo udariti, vreči žogo, da zleti čez nasprotnega igralca: dobro zna lobati / lobati vratarja ♪
  15.      lobélija  -e ž (ẹ́) vrtn. nizka okrasna rastlina s številnimi modrimi, belimi ali rdečimi drobnimi cveti, Lobelia: vsejati lobelije ♪
  16.      lóbi  in lóbby -ja [lobi] m (ọ̑) publ. neformalna skupina ljudi, ki si prizadeva uveljaviti svoje politične interese: vpliv lobija / finančni, gospodarski lobi ♪
  17.      lobôda  -e ž (ó) bot. rastlina z različno oblikovanimi listi in majhnimi cveti v socvetjih, Atriplex: šopi kopriv in lobode ob poti / vrtna loboda kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis ♪
  18.      lobôdnica  -e ž (ȏ) nav. mn., bot. rastline z zelo drobnimi zelenkastimi ali rdečkastimi cveti, navadno s cvetnim vencem, Chenopodiaceae ♪
  19.      lôcen  -cna m (ó) 1. držaj iz lokasto ukrivljene palice: oplesti, vstaviti locen; obesiti košarico za locen; zlomljen locen; locen pri škropilnici, žagi / locen pri krpljah; ovca ima zvonec na locen // kar je temu podobno: locen pri ključavnici / ukriviti vrbove veje v locen 2. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno s pet do deset očesi, ki se priveže: locen na trsu / obrezati trto na locen; cepljenje na locen 3. redko zanka, zlasti za lovljenje ptičev: nastaviti locen ◊ agr. locen ukrivljena palica, žica na kosi, ki preprečuje padanje odkošenega žita; les. žaga na locen ločna žaga ♪
  20.      locírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. 1. postaviti, namestiti kaj na določen kraj: knjižnico so locirali sredi mesta; locirati industrijo ob prometnih žilah; pren. te kriterije lociram na znanstveno področje 2. določiti kraj, prostor za postavitev, namestitev česa: locirati ceste, parke in zelenice locíran -a -o: motel je lociran ob najbolj prometni cesti; predvidena za gradnjo in že locirana je bila tudi postaja žičnice; praktično locirani prostori ♪
  21.      locnjévka  in lôcnjevka -e ž (ẹ̄; ó) nar. belokranjsko košara z locnom: prinesti malico v locnjevki ♪
  22.      lóčenje  -a s (ọ́) glagolnik od ločiti: ločenje uranove rude od jalovine; redko čas ločenja ločitve / ločenje je že predolgo predolgo sva ločena ♦ mont. elektromagnetno ločenje ♪
  23.      lóčenost  -i ž (ọ́) stanje ločenega: zemljepisna ločenost otoka od celine / ločenost meščanskih politikov od ljudstva; težko je prenašal občutek ločenosti od doma / ločenost človeka in narave se veča ♪
  24.      ločevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ločevati: združevanje in ločevanje / od tod izvira ločevanje med veliko in malo divjadjo / publ. takrat se je začelo ločevanje duhov ♪
  25.      ločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim: stroj ločuje bombažna vlakna od semenja / po dolgem času sta se sešla, pa ju že ločujejo 2. videti, občutiti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: ločevati dobro od slabega; kritik očitno ne ločuje tega pesnika od drugih nepomembnih avtorjev 3. biti, nahajati se vmes: posamezne pesniške cikle ločujejo vinjete; visok zid ločuje vrt od ceste; pren. globok prepad ločuje razvite in nerazvite dežele ločeváti se 1. knjiž. biti različen, drugačen: takrat se je kmet zelo ločeval od meščana; ta prizadevanja se ločujejo od prejšnjih 2. biti v (sodnem) postopku za prenehanje zakonske zveze, strok. razvezovati se: slišal sem, da se ločujeta // večkrat se ločiti, se razvezati: filmski igralci se radi poročajo in ločujejo ● star. slika kaže, kako se sin ločuje od matere poslavlja; star. ločevati se s tega sveta umirati ločujóč -a -e: govoril je jasno, ločujoč bistveno od nebistvenega; ločujoči znaki ♪

   18.751 18.776 18.801 18.826 18.851 18.876 18.901 18.926 18.951 18.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA