Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (18.255-18.279)


  1.      kvásovka  -e ž (ȃ) nav. mn., biol. enocelični rastlinski organizem brez klorofila z encimi, ki povzročajo alkoholno vrenje: delovanje kvasovk; skrbno gojene kulture kvasovk in bakterij / glive kvasovke / pivska kvasovka ki povzroča spremembo slada v pivo; vinska kvasovka ki povzroča spremembo mošta v vino ♪
  2.      kvázar  -ja m (ȃ) nav. mn., astr. zelo oddaljen, zvezdi podoben izvor močnega radijskega sevanja: odkritje kvazarjev ♪
  3.      kvéčjemu  prisl. (ẹ̑) ekspr. izraža omejevanje na najvišjo mogočo mero: burja bo pihala kvečjemu tri dni; jezero je globoko pet, kvečjemu šest metrov / danes ne bo prišel, kvečjemu jutri / ta knjiga je razumljiva kvečjemu za strokovnjaka // izraža tako omejevanje z nepričakovano nasprotno trditvijo: s popuščanjem otroka ne boš vzgojil, kvečjemu pokvaril ♪
  4.      kvédrovček  -čka m (ẹ́) manjšalnica od kveder: obuti kvedrovčke ♪
  5.      kvéker  -ja m (ẹ́) v Angliji in Združenih državah Amerike pripadnik iz protestantizma nastale verske sekte, ki se sklicuje na notranje versko spoznanje in na biblijo: zborovanje kvekerjev ♪
  6.      kvékerski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na kvekerje: kvekersko oblačilo / s kvekersko vztrajnostjo jo je prepričeval ♪
  7.      kverulántstvo  -a s (ā) knjiž. prepirljivost, sitnost: pripisovali so mu kverulantstvo in cinizem ♪
  8.      kvéstor  -ja m (ẹ́) 1. v Italiji najvišji policijski uradnik v provinci: župan in kvestor / biti imenovan za kvestorja 2. zgod., pri starih Rimljanih nižji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi finančne zadeve: kvestorji in cenzorji ♪
  9.      kvestúra  -e ž (ȗ) 1. v Italiji najvišji policijski urad v provinci: odpeljali so ga na kvesturo 2. nekdaj vpisni urad na univerzi ♪
  10.      kvesturín  -a m (ȋ) slabš., v fašistični Italiji policist: skupina črno oblečenih kvesturinov ♪
  11.      kvietístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kvietizem: zavzemal je kvietistično stališče / kvietistična morala ♪
  12.      kvíkati  -am nedov. (ȋ) oglašati se z visokim, zategnjenim glasom: kavke so vreščale, kvikale ♪
  13.      kvínta  -e ž (ȋ) muz. interval v obsegu petih diatoničnih stopenj: zaigrati kvinto // peta diatonična stopnja glede na dani ton ♪
  14.      kvínten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kvinto: terčni in kvintni melodični postopek / kvintni interval; kvintni krog razvrstitev tonovskih načinov navzgor in navzdol v razmikih kvinte ♪
  15.      kvintét  -a m (ẹ̑) muz. ansambel, sestavljen iz petih instrumentalistov ali pevcev: kvintet je zapel več pesmi / pevski kvintet // skladba za tak ansambel: zbirka kvintetov in sonat ♪
  16.      kvísling  tudi kvízling -a m (ȋ) 1. med drugo svetovno vojno kdor sodeluje z (nacističnim) okupatorjem: organiziranje špijonov in kvislingov 2. slabš. izdajalec (domovine): likvidacija (domačih) kvislingov ♪
  17.      kvíšku  prisl. (ȋ) izraža gibanje ali smer navpično navzgor: držati roko kvišku; veje štrlijo kvišku; plamen švigne kvišku / ekspr. letalo se požene kvišku navzgor / planiti, skočiti kvišku // v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: fantje, kvišku / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku ● star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; vznes. kvišku srca izraža spodbudo k premagovanju malodušnosti ♪
  18.      kvitírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. knjiž. sprejeti, vzeti: hvaležno kvitirati; dano dejstvo je kvitiral s cinizmom 2. v stari Avstriji odpovedati se vojaški, navadno oficirski službi: odločil se je, da bo kvitiral ♪
  19.      kvóčenje  -a s (ọ́) glagolnik od kvočiti: s kvočenjem je klicala piščančke ♪
  20.      kvódlibet  -a m (ọ̑) knjiž., redko mešanica, zmes: ta kvodlibet jezikov mu je ugajal // zmeda, zmešnjava: vsesplošen kvodlibet ♪
  21.      kvórum  -a m (ọ̑) jur. za sklepčnost potrebno število članov, glasovalcev: kvorum komisije je pet članov; določba o kvorumu / za sestanek ni bilo kvoruma ♪
  22.      l  [èl in lǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, l êla tudi l-ja (ȅ ȇ; ǝ̏) trinajsta črka slovenske abecede: mali l; napisano z dvema l; cev ima obliko črke L // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči l ◊ lingv. mehki ali palatalni l [l'] izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev za zgornjimi zobmi; srednji l izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; trdi ali velarni l [ł] iygovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; deležnik na -l ♪
  23.      lá  m neskl., tudi lá lája (ȃ) muz. solmizacijski zlog, ki označuje ton a ali šesto stopnjo v lestvici ♪
  24.      lá  ali là medm. (ȃ; ȁ) nadomešča zloge besedila pri petju: la la la la, je pela pri igri / lala, lala ♪
  25.      là  medm. (ȁ) izraža malomarno zavrnitev: la, la, to so same govorice ♪

   18.130 18.155 18.180 18.205 18.230 18.255 18.280 18.305 18.330 18.355  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA