Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (17.326-17.350)


  1.      kórbica  -e ž (ọ̑) nižje pog. košarica: plete korbice; naložiti jedila v korbico ● nižje pog. dati komu korbico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo ♪
  2.      kôrček  -čka m (ó) 1. manjšalnica od korec 1: na polici je stal pločevinast korček 2. nar. ciklama: šopek korčkov; prijeten vonj po korčkih ♪
  3.      korčúlja  -e ž (ú) nar. zajemalka: zajeti juho s korčuljo ♪
  4.      kordón  -a m (ọ̑) 1. strnjena vrsta navadno oboroženih oseb, postavljena za zavarovanje česa: napraviti kordon; močen kordon / kordon policije je potiskal ljudi nazaj / ekspr., s prilastkom kralj se je obdal s celim kordonom vohunov imel je veliko vohunov 2. nekdaj, v zvezi sanitarni kordon pas ozemlja, čez katerega je prehod prepovedan zaradi preprečitve širjenja nalezljivih bolezni: določiti sanitarni kordon; pren., publ. omejiti državo z ideološkim sanitarnim kordonom ◊ agr. zelo gosto razporejen nasad drevja ali trte; voj. vrsta ladij, oklopnih vozil, utrdb za preprečitev dohoda, prehoda na določeno ozemlje ♪
  5.      kôrec  -rca m (ó) 1. posoda z dolgim ročajem za zajemanje tekočine: piti iz korca; zajeti vodo s korcem / ponudila mu je korec vode / korec za zajemanje gnojnice; pren., knjiž. mladost smo pili iz polnih korcev // taki posodi podoben del kake naprave: korci mlinskih koles / kolesa na korce ♦ teh. korci elevatorja zajemalke 2. žlebasta strešna opeka za pokrivanje primorskih hiš: stare korce bo treba zamenjati / strešni korci 3. nekdaj prostorninska mera, navadno za žito, približno 39 l: mernik pšenice in nekaj korcev ajde 4. nekdaj ploščinska mera, približno 2.000 m2: k hiši je spadalo dvajset korcev polja in trije korci travnikov ♪
  6.      kòreferát  -a m (ȍ-ȃ) krajši referat, ki obravnava isto temo kot glavni referat in jo dopolnjuje: v svojem koreferatu je podal konkretne predloge za rešitev problema; sledili so referati in koreferati ♪
  7.      kòreferènt  -ênta in -énta m (ȍ-ȅ ȍ-é, ȍ-ẹ́) kdor ima, pripravi koreferat, soporočevalec: določili so referenta in koreferenta; govoril je kot koreferent ♪
  8.      korékcija  -e ž (ẹ́) 1. knjiž. popravek, sprememba: korekcija smeri in položaja / korekcija stališč / ukvarja se s korekcijo sistema dela izboljšavo, izboljševanjem ♦ med. korekcija vida izboljšanje vida z lečami ustrezne dioptrije 2. knjiž., redko popravljanje, korektura: strokovna korekcija teksta 3. mat. postopek, s katerim se popravi pokazana vrednost; popravek: naredili so korekcijo // vrednost, za katero se popravi pokazana vrednost, da se dobi pravilna vrednost ♪
  9.      korékten  -tna -o prid., koréktnejši (ẹ̑) 1. ki je v skladu z določenimi normami, pravili; spodoben, obziren: njegov nastop je bil korekten / ima korekten in tovariški odnos; korektno vedenje / bil je zelo korekten do nje // star. ustrezen, primeren: nosil je črno, korektno obleko 2. pravilen, neoporečen: piše korekten jezik; knjiga je pisana v korektni slovenščini koréktno prisl.: ravnal je korektno / v povedni rabi to ni bilo korektno ♪
  10.      korektív  -a m (ȋ) knjiž., s prilastkom popravljalni, izboljševalni pripomoček, izboljševalno sredstvo: kritika je bila učinkovit korektiv; dogodke ocenjuje kot korektive političnih napak / osebo si je zamislil kot moralni korektiv družbe; vzgojni korektiv // redko popravek, sprememba: zakon je dobil svoj korektiv ♪
  11.      korektíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. popravljalen, izboljševalen: gre za korektivne ukrepe / korektivna vzgoja ♦ ped. korektivna pedagogika pedagogika, ki se ukvarja s popravljanjem, izboljševanjem prizadetih funkcij razvojno motenih otrok; šport. korektivna gimnastika gimnastika za popravljanje napak v drži telesa ♪
  12.      koréktor  -ja m (ẹ́) 1. kdor (poklicno) ugotavlja in odpravlja jezikovne, stilistične napake v tekstu: določen je bil za korektorja pismenih izpitnih nalog; korektor učbenika 2. tisk. kdor (poklicno) označuje napake na krtačnem odtisu: zaposlen je kot korektor v tiskarni ♪
  13.      korektúra  -e ž (ȗ) 1. ugotavljanje in odpravljanje jezikovnih, stilističnih napak v tekstu, popravljanje: pomagal je pri korekturah člankov; čaka jo še korektura šolskih nalog 2. tisk. označevanje napak na krtačnem odtisu: potrebna je ponovna korektura / opravil je zadnje korekture zadnji pregled teksta pred tiskom / avtorske korekture avtorjevo spreminjanje teksta med označevanjem teh napak; domača korektura označevanje teh napak v tiskarni sami // nav. mn. krtačni odtis, na katerem so označene napake: nesti korekture v tiskarno; prosil je, naj mu pošlje korekture / brati korekture 3. popravek, sprememba: korektura meje; korekture smeri in položaja / korektura barvnih tonov / gre za korekture in dopolnitve njegovih prejšnjih izjav izboljšave, izboljševanje ♪
  14.      korén  -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
  15.      korénček  tudi korênček -čka m (ẹ̑; ȇ) rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni rdečkasti omeseneli podzemeljski deli: sejati korenček; korenček in peteršilj / ostrgaj nekaj korenčkov / rdeči korenček ● ekspr. strgala mu je korenček: šlik šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost ♪
  16.      koreníčica  -e ž (í) bot. spodnji del kalčka, iz katerega nastane korenina s koreninicami ♪
  17.      koreníčje  -a s (ȋ) rastline, ki imajo koren, ali omeseneli podzemeljski deli teh rastlin: v juhi se je kuhalo koreničje; okopavati koreničje ♪
  18.      koreníka  -e ž (í) 1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice 2. ekspr., redko osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik // začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih 3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika ● ekspr., redko iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto ♪
  19.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  20.      korenínica  -e ž (í) manjšalnica od korenina: stebelce in koreninica / na stranskih koreninah so pognale drobne koreninice / dlakaste koreninice / jesti sladke koreninice ♪
  21.      korenínje  -a s (ȋ) vse korenine ene rastline: koreninje je segalo globoko v tla; koreninje pšenice // nav. ekspr. več korenin, korenine: spotikal se je ob koreninje / za zimo so se založili s koreninjem z užitnimi koreninami, koreni ♪
  22.      korenínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na korenino: koreninska zgradba / koreninski vršiček; koreninska povrhnjica ♦ bot. koreninski gomolj; koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije; koreninski laski; koreninski tlak sila, s katero potiska korenina vodo v steblo; koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži ♪
  23.      korenjáček  -čka m (á) manjšalnica od korenjak: šele šest let mu je, pa je precejšen korenjaček / naš mali korenjaček ♪
  24.      korenják  -a m (á) ekspr. velik, močen človek: ta korenjak je z lahkoto dvignil vrečo; njegovi tovariši so pravi korenjaki / korenjak je bil, da si je to upal pogumen človek // krepek, trden človek: kljub letom je še korenjak ♪
  25.      korenjáški  -a -o prid. (á) ekspr. velik, močen: je visoke, korenjaške postave / bal se jih ni, bil je zelo korenjaški pogumen // krepek, čvrst: to je korenjaški rod ♪

   17.201 17.226 17.251 17.276 17.301 17.326 17.351 17.376 17.401 17.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA