Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (14.401-14.425)


  1.      interpretátor  -ja m (ȃ) interpret: interpretator razvoja francoske revolucije / interpretator zabavnih melodij / interpretator radijskih besedil bralec ♪
  2.      interpretírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagati, tolmačiti: interpretirati zakonske določbe; profesor interpretira pesnikove prispodobe; interpretirati literarno besedilo; logično, znanstveno interpretirati / publ. te probleme je napačno interpretiral gledal nanje, jih pojmoval 2. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem a) dramske like, igrati: interpretirati v Hlapcih Jermana; igralci so interpretirali vloge po režiserjevi zamisli b) glasbeno delo, izvajati: interpretirati dela domačih skladateljev; sonato je izvajalec dobro interpretiral ◊ gled., muz. aktivno interpretirati interpretirati z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela interpretíran -a -o: izčrpno interpretirane znanstvene teze ♪
  3.      interprétka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od interpret: interpretki je manjkalo notranje sile za to težavno vlogo / interpretka je težko skladbo dobro zaigrala ♪
  4.      intervéncija  -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom dejanje, ukrep, s katerim se (odločilno) vpliva na potek česa, poseg(anje): intervencija družbenih forumov je bila v tem primeru nujna; na tekmi ni šlo brez sodnikove intervencije; hitra, pravočasna intervencija policije / publ. zaradi takojšnje intervencije gasilcev škoda ni bila velika pomoči, nastopa / publ. kirurška intervencija operacija ♦ ekon. državna intervencija na deviznem trgu; intervencija na tržišču povečanje ponudbe ali povpraševanja zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene // posredovanje, prošnja, priporočilo: službo je dobil šele po mnogih intervencijah; osebna, uspešna intervencija 2. dejanje, ukrep kake države, s katerim se (odločilno) vpliva na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešanje: izzvati, obsoditi intervencijo; nasilna, tuja intervencija / oborožena, vojaška intervencija ♪
  5.      intervencíjski  tudi intervéncijski -a -o prid. (ȋ; ẹ́) nanašajoč se na intervencijo: intervencijski ukrepi / intervencijska skupina manjša skupina miličnikov, ki pomaga pri nesrečah, preprečuje nerede; intervencijsko vozilo avtomobil za prevoz priprtih ali prijetih oseb / intervencijski nakup, uvoz / intervencijske enote, sile ♪
  6.      intervencioníst  -a m (ȋ) nav. ekspr. pripadnik vojaških enot, ki izvajajo interven- cijo: intervencionisti kljub močnemu bombardiranju niso imeli posebnih uspehov; imperialistični intervencionisti; vojna z intervencionisti ♪
  7.      intervencionístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na intervencioniste ali intervencionizem: intervencionistična politika, praksa / intervencionistične enote ♪
  8.      intervencionízem  -zma m (ȋ) publ. poseg(anje), posredovanje: zunanji intervencionizem je v podjetjih močno vplival na spremembo kadrovske politike / državni intervencionizem ♦ ekon. ekonomski intervencionizem poseganje državne uprave v gospodarstvo // vmešanje, vmešavanje v notranje ali zunanje zadeve druge države: revolucija je potekala brez intervencionizma ♪
  9.      intervenírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa, poseči (vmes): gorska reševalna služba je takoj intervenirala / v napadu je še pravočasno intervenirala težka artilerija prišla na pomoč, pomagala ♦ ekon. intervenirati na tržišču povečati ponudbo ali povpraševanje zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene // v zvezi z za posredovati, prositi: večkrat je uspešno interveniral zanj 2. z dejanjem, ukrepom (odločilno) vplivati na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešati se: intervenirati z orožjem ♪
  10.      intervènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž. pripadnik vojaških enot, ki izvajajo intervencijo: ruska revolucija se je končala z izgonom interventov ♪
  11.      intervizíja  -e ž (ȋ) skupnost vzhodnoevropskih televizijskih postaj za posredovanje, izmenjavo programov: ustanovitev intervizije / prireditev bo prenašala intervizija ♪
  12.      intervjú  -ja m (ȗ) 1. javnosti namenjen pogovor, v katerem kdo odgovarja na pripravljena vprašanja: prositi za kratek intervju; izjaviti kaj v intervjuju; športni, televizijski intervju; intervju za radio / igralec je dal intervju; imeti intervju z dopisnikom časopisa / napisati, sestaviti intervju za časopis ♦ ped. pedagoški intervju načrtno zasnovan, usmerjen intervju z določenim namenom 2. knjiž. zbiranje podatkov z ustnimi vprašanji in odgovori: sestaviti statistiko z intervjujem / metoda intervjuja ♪
  13.      intervjúvanec  -nca m (ȗ) kdor je intervjuvan, izpraševanec: novinar in intervjuvanec / pri analizi je upoštevana tudi starost intervjuvancev ♪
  14.      intervjúvar  -ja m (ȗ) žarg. kdor intervjuva, izpraševalec ♪
  15.      intervjúvati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. zastavljati vprašanja pri intervjuju: časnikarji so o tem vprašanju že večkrat intervjuvali poslance; prosil je, da bi ga smel intervjuvati 2. knjiž. zbirati podatke z ustnimi vprašanji in odgovori: v zvezi z razpisom so intervjuvali več kandidatov; intervjuvati učence zaradi usmerjanja v poklice intervjúvan -a -o: bil je že večkrat intervjuvan ♪
  16.      intímnost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost intimnega, zaupnost: medsebojna človeška intimnost; intimnost pogovora / ta umetniška doba ni bila naklonjena lirični intimnosti / intimnost starinskih hiš in dvorišč 2. vedenje, ravnanje, ki izvira iz intimnega odnosa: od njega ni pričakoval kake intimnosti / nav. mn. pripovedovala mu je svoje intimnosti zaupne stvari o sebi / imel je intimnosti z njo spolne odnose ♪
  17.      intoksikácija  -e ž (á) med. zastrupitev, zastrupljenje: infekcije in intoksikacije / alimentarna intoksikacija ki jo povzroči hrana; alkoholna intoksikacija ki jo povzroči alkohol ♪
  18.      ìntoleránca  -e ž (ȉ-ȃ) 1. pomanjkanje strpnosti, razumevanja, nestrpnost: politična, verska intoleranca; intoleranca v znanosti 2. med. stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodpornost: alkoholna intoleranca; intoleranca proti zdravilom, za zdravila ♪
  19.      ìntoleránten  -tna -o prid. (ȉ-ȃ) 1. ki mu manjka strpnosti, razumevanja, nestrpen: intoleranten človek / politično intolerantno stališče 2. med. katerega organizem slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodporen: intoleranten proti zdravilom, za zdravila ♪
  20.      ìntolerántnost  -i ž (ȉ-ȃ) 1. lastnost, značilnost intolerantnega človeka: intolerantnost šovinistov 2. med. stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodpornost: prirojena intolerantnost za alkohol ♪
  21.      intonácija  -e ž (á) 1. muz. ton, interval, akord, dan pred začetkom izvajanja skladbe: dati intonacijo / čista intonacija 2. lingv. tonska podoba naglašenih ali tudi ponaglasnih samoglasnikov ali samoglasniških glasov: razločevati intonacijo / akutirana ali rastoča intonacija z dvigajočim se ali nizkim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko višjim naslednjim nenaglašenim zlogom; cirkumflektirana ali padajoča intonacija z upadajočim ali visokim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko nižjim naslednjim nenaglašenim zlogom; stavčna intonacija tonski potek v stavčnih segmentih ali v stavkih 3. knjiž. poudarek, naglas: njegove pesmi imajo močno baladno intonacijo / recitirati s pretirano intonacijo poudarjanjem ♪
  22.      intonacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na intonacijo: intonacijske vaje pri glasbenem pouku / intonacijske razlike med dialekti ♪
  23.      intonánčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na intonacija 1: intonančna nesoglasnost instrumentov; ritmične in intonančne vaje / intonančna piščalka intonánčno prisl.: orkester ni bil intonančno čist ♪
  24.      intonírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. muz. dati ton, interval, akord pred začetkom izvajanja skladbe: dirigent je intoniral; pren., knjiž. avtor je začetek tragedije pravilno intoniral ∙ knjiž., redko intonirati klavir uglasiti; knjiž., redko zbor je intoniral ljudsko pesem začel peti 2. knjiž., redko poudariti, naglasiti: posamezna mesta v citatu je kritik intoniral s klicaji intoníran -a -o: intonirani akord; elegično intonirana pesem ♦ lingv. padajoče, rastoče intonirani samoglasniki ♪
  25.      ìntransigénca  -e ž (ȉ-ẹ̑) knjiž. nepopustljivost: intransigenca njegovega stališča jih je presenečala ♪

   14.276 14.301 14.326 14.351 14.376 14.401 14.426 14.451 14.476 14.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA