Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Al (1.305-1.329) 
- graduálen -lna -o prid. (ȃ) ki ima stopnje, stopenjski: gradualni razvoj / v stilnem izražanju se opažajo gradualne razlike ♪
- grajálen -lna -o prid. (ȃ) star. s katerim se graja: zanj nima nikoli grajalne besede ♪
- grál -a m (ȃ) po srednjeveški legendi čudodelna posoda s Kristusovo krvjo ♪
- gramatikálen -lna -o prid. (ȃ) 1. slovničen: gramatikalna pravila / gramatikalne napake 2. nanašajoč se na gramatika 2: obiskoval je četrti gramatikalni razred ♪
- grebálen -lna -o prid. (ȃ) s katerim se grebe: krt ima močne grebalne nožice ♪
- grebenálo -a s (á) agr. priprava za kopanje in zasipanje jarkov ♪
- gremiálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na gremij: gremialna doklada ♦ šol. gremialna šola v stari Jugoslaviji šola za trgovske vajence ♪
- grizálo -a s (á) zool. organ nekaterih žuželk za grizenje hrane: grizalo pri hrošču ♪
- guberniálen -lna -o prid. (ȃ) gubernijski: imenovan je bil za gubernialnega tajnika; gubernialna uprava / gubernialno mesto ♪
- gugálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) redko kdor se guga: gugalci so se na gugalnici hitro menjavali ♪
- gugálen -lna -o prid. (ȃ) ki je za guganje: kupil je udoben gugalni stol; gugalna mreža / gugalni konj igrača v obliki konja (za guganje) ♪
- gúgalica -e ž (ū) redko gugalnica: na vrtu imamo gugalico ♪
- gugálka -e [u̯k in lk] ž (ȃ) redko gugalnica: gugati se na gugalki ♪
- gugálnica -e [tudi u̯n] ž (ȃ) priprava za guganje, navadno v obliki visečega sedeža: narediti gugalnico; sesti na gugalnico; gugali so se na gugalnicah in se vrteli na vrtiljakih ♪
- gugálnik -a [tudi u̯n] m (ȃ) gugalni stol: sedel je v gugalniku in bral; pleten, udoben gugalnik ♪
- guturál -a m (ȃ) lingv. glas, tvorjen v žrelni votlini, goltnik: arabski guturali ♪
- guturálen -lna -o (ȃ) pridevnik od gutural: guturalni glasovi ♪
- habituálen -lna -o prid. (ȃ) med. stalen, ponavljajoč se: habitualna bolezen, poškodba // jur. ki opravlja kaj iz navade: habitualen zločinec ♪
- hacálo -a s (á) ekspr. kdor okorno, težko hodi: hacalo pijano, pravi medved! ♪
- hála -e ž (á) 1. velik pokrit in zaprt prostor, navadno brez stropa, namenjen zlasti za industrijska dela ali večje prireditve: podrla se je streha nad tovarniško halo; športna hala; konstrukcija za veliko halo / kinematografsko podjetje je zgradilo novo halo s tisoč sedeži dvorano / v daljavi je videl pristaniške hale 2. redko avla: hotelska hala ♪
- halabúka -e ž (ȗ) ekspr., redko hrup, trušč: peklenska halabuka ♪
- halalí m neskl. (ȋ) lov. znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena: trobiti halali ♪
- hálaš -a m (ȃ) žarg., pri dravskih splavarjih odsek reke, ki je viden med dvema ovinkoma: Vožnja je postajala z vsakim halašem nevarnejša (A. Ingolič) ♪
- hálda -e ž (ȃ) žarg., mont. kup jalovine, zlasti iz rudnika; jalovišče: halde so spremenile pokrajino ♪
- hálf -a m (ȃ) žarg., šport. igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; krilec: desni, levi half ♪
1.180 1.205 1.230 1.255 1.280 1.305 1.330 1.355 1.380 1.405