Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Al (12.676-12.700) 
- gobezdáti -ám nedov. (á ȃ) pog., slabš. veliko, predrzno govoriti: rad je gobezdal; zmerom samo gobezda // nizko govoriti: gobezdati neumnosti ♪
- gobezdávost -i ž (á) pog., slabš. lastnost človeka, ki (rad) veliko, predrzno govori: motila ga je njegova zaletava gobezdavost ♪
- góbica -e ž (ọ́) manjšalnica od goba: v gozdu je rastlo vse polno gobic / vložene gobice / kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje ◊ med. gobica zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja; ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih ♪
- gobíšče -a s (í) redko kraj, prostor, kjer rastejo gobe: v gozdu je naletel na gobišče ♪
- gód -ú in -a m, mn. godóvi (ọ̑) 1. dan v letu, ko je osebno ime kakega človeka navedeno v koledarju: danes je njegov god; praznuje god in rojstni dan; dati, dobiti kaj za god; prejeti voščilo za god / imeti god / star. na god svetega Petra na praznik // redko godovanje: povabljen je bil na god 2. zastar. obletnica: praznovali so mirovni god ♪
- gódba -e ž (ọ̑) 1. skupina ljudi, ki igra na glasbila: godba je zaigrala slavnostno koračnico; ciganska, vojaška godba / godba na pihala skupina ljudi, ki igra na pihalne instrumente 2. igranje na pihalne instrumente: godba je potihnila; slišati je bilo godbo; hrupna godba // star. izvajanje glasbenih del; glasba: poslušati godbo / godba za ples; pren., pesn. godba dežja ● slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem ♪
- gódbenica -e ž (ọ̑) star. glasbenica, instrumentalistka: na sliki so godbenice s svojim kapelnikom ♪
- gódbenik -a m (ọ̑) kdor igra na pihalni instrument: koncert godbenikov // star. glasbenik, instrumentalist: v orkestru je več mladih godbenikov ♪
- gódec -dca m (ọ́) kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju: godci godejo, svatje plešejo; potujoči godec; veseli godci; godci in drugi ljudski umetniki // star. glasbenik, instrumentalist: nastopili so mladi godci iz raznih glasbenih šol ♪
- gódenje -a s (ọ́) glagolnik od gosti: godenje in piskanje / presedalo ji je že njegovo neprestano godenje ♪
- gódež -a m (ọ̑) ekspr., redko godrnjavec, godrnjač: naveličal se je kar naprej poslušati tega starega godeža ♪
- góditi -im nedov. (ọ̄) nav. 3. os., knjiž., z dajalnikom prijati, dobro deti: pijača, toplota mi godi; ta barva godi očem / laskanje ji je godilo; godi mu, da se ga ljudje bojijo / filmska zgodba nam je godila zaradi svoje dinamike bila všeč, ugajala ♪
- godíti -ím nedov. (ȋ í) povzročati, da postane kaj godno: zimske hruške so dali godit; gnoj se razkraja in godi ♦ agr. goditi lan obdelovati ga, da se mu ličje rado loči od stebla ♪
- godíti se -ím se nedov. (ȋ í) 1. nav. 3. os. večkrat se zgoditi; dogajati se: čudeži se ne godijo; take stvari se bodo vedno godile / po vojni so se tu in tam še godili majhni spopadi // izraža obstoj, potek v prostoru in času: kaj se tu godi? razločno sem vse videl, kar se je godilo na dvorišču / povest se godi v šestnajstem stoletju / ne vem, kaj se godi z njo 2. s smiselnim osebkom v dajalniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: dobro, slabo se mu godi; kako se vam godi; tako se ni godilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju; godi se mu kot vrabcu v prosu, kot v nebesih / ekspr. tebi se pa godi nimaš ne gmotnih ne drugih težav ● godi se mi krivica dela; star. po vrtovih se je godila škoda je nastajala ♪
- gódlja -e ž (ọ̑) 1. gosta juha, ki ostane po kuhanju krvavic, navadno zakuhana s kašo: godlja že vre; poslali so jim godljo in nekaj klobas; zabeljena godlja; pren., slabš. jezikovna godlja 2. ekspr. slaba pijača: te godlje pa že ne bom pil // slaba jed, navadno redka: menažko opoldanske godlje mu je dal za eno samo cigareto 3. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: pomagal mu je iz godlje; spet si v godlji ∙ ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju ♪
- godljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. nerazločno, momljaje govoriti: nekaj je godljal sam s seboj; godlja kakor medved / začel je godljati svojo molitev / kar naprej se jezi in godlja godrnja ♪
- godováti -újem nedov. (á ȗ) imeti, praznovati god: ne vem natančno, katerega dne goduje / danes zvečer bomo godovali ♪
- godrnjáč -a m (á) 1. kdor (rad) godrnja: bil je večen godrnjač; govoriš kot kak star godrnjač 2. ekspr., redko medved: otrpnil je od strahu, ko je zagledal kosmatega godrnjača ♪
- godrnjánje -a s (ȃ) glagolnik od godrnjati: brez godrnjanja jo je ubogal / odgovoril mu je z nerazumljivim godrnjanjem ♪
- godrnjáti -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
- godrnjàv -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) godrnja: godrnjav človek; bil je siten in godrnjav; stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki godrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal ♪
- godrnjávsati -am nedov. (ȃ) ekspr. godrnjati: venomer je nekaj godrnjavsal ♪
- gofljáti -ám nedov. (á ȃ) pog., slabš. veliko, predrzno govoriti: ne gofljaj tako / tebi že povem, ker te poznam, da ne boš gofljal govoril, pripovedoval ♪
- gofrírati -am nedov. in dov. (ȋ) tekst. vtiskovati vzorec z vročimi, graviranimi valji, navadno v tkanino ♪
- gognjáti -ám nedov. (á ȃ) redko govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino; nosljati: nerazumljivo je gognjal ♪
12.551 12.576 12.601 12.626 12.651 12.676 12.701 12.726 12.751 12.776 
