Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (11.630-11.654)


  1.      epidemíja  -e ž (ȋ) nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni: epidemija izbruhne; virus influence povzroča hude epidemije; epidemija črnih koz, tifusa je zahtevala veliko smrtnih žrtev; pren. atomsko epidemijo bo težko zajeziti; epidemija huliganstva ♪
  2.      epidiaskóp  tudi epidiaskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) priprava za projiciranje neprozornih slik ali diapozitivov: šola ima epidiaskop in filmski projektor ♪
  3.      epidót  -a m (ọ̑) min. rudnina kalcijev aluminijev in železov silikat ♪
  4.      epifít  -a m (ȋ) bot. rastlina, ki raste na drugi rastlini in ima lastno presnovo, priraslika: alge, lišaji in mahovi so najbolj pogosti epifiti pri nas ♪
  5.      epífora  -e ž (ȋ) lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na koncu zaporednih stavkov ali verzov ♪
  6.      epigónstvo  -a s (ọ̑) nav. slabš. posnemanje del pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: ta pisatelj se nagiba k epigonstvu; plitvo epigonstvo; epigonstvo po vsebini in obliki; njegovo ustvarjanje je daleč od vsakega epigonstva ♪
  7.      epigráf  -a m (ȃ) knjiž. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah ♪
  8.      epigráfika  -e ž (á) veda o epigrafih, zlasti antičnih in orientalskih: rimska epigrafika ♪
  9.      epigrám  -a m (ȃ) lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku, puščica: Prešernovi epigrami; njegovi epigrami so zabavni ♪
  10.      épik  -a m (ẹ́) kdor piše epska dela, navadno epske pesmi: liriki in epiki / Balzac je velik epik ♪
  11.      épika  -e ž (ẹ́) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela, pripovedništvo: lirika, epika, dramatika // epska dela: junaška epika; lirično-meditativna epika ♪
  12.      epikureízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem ♪
  13.      epikuréjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epikurejce ali epikureizem: epikurejska filozofija; epikurejska teorija o atomih / epikurejsko življenje ♪
  14.      epikuréjstvo  -a s (ẹ̑) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo ♪
  15.      epinglé  -ja [epinglé] m (ẹ̑) tekst. 1. ripsasta tkanina za ženske obleke in plašče iz različno debelih votkovnih niti, navadno svilena ali volnena: plašč iz epingléja 2. zankasta tkanina za blazinjenje pohištva ♪
  16.      epistemolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epistemologijo: epistemološki dualizem / pojmovanje resnice kot epistemološke kategorije ♪
  17.      epitáf  -a m (ȃ) knjiž. besedilo mrtvemu na nagrobniku; nagrobni napis: prebiral je epitafe na pokopališču / pesnik si je sam napisal epitaf; Župančičev epitaf na grobnici narodnih herojev // nagrobnik z napisom: epitafi, vzidani v steno ♪
  18.      epitél  tudi epitélij -a m (ẹ̑; ẹ́) anat. plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica: enoplastni, večplastni epitel; epitel bronhialnih kanalov / kožni epitel epidermis ♪
  19.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s (ȋ) lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne ♪
  20.      epíteton órnans  epítetona órnansa in epíteta órnansa m, im., tož. mn. tudi epíteta ornántia [-ncia] s (ȋ-ọ̑; ȋ-ā) lit. ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; ukrasni pridevek ♪
  21.      epizóda  -e ž (ọ̑) 1. manjši, manj pomemben dogodek: spomnila se je otroške epizode in se zasmejala; dolgočasna, neprijetna epizoda; epizode iz vojaškega življenja / ekspr.: ljubezenske epizode; epizodo s tistim dekletom je že pozabil 2. lit. krajši, vsebinsko zaključen vložek v večjem literarnem delu, ki za potek glavnega dejanja ni nujen: dejanje tega romana je prezapleteno, pa tudi epizod je preveč / filmska epizoda ♦ muz. del skladbe, zlasti fuge ali rondoja, ki ne vsebuje glavne teme ♪
  22.      epizóden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epizodo: nastopiti v epizodnem prizoru; epizodni vložki v romanu // knjiž. postranski, nepomemben, obroben: epizodna oseba; igralec nastopa samo v epizodnih vlogah / boj partizanskih odredov ni imel epizodnega značaja; epizodno dogajanje ♪
  23.      epizódica  -e ž (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od epizoda: pripovedoval je epizodice iz svojega življenja / na tisto epizodico je že zdavnaj pozabila ♪
  24.      epizodíst  -a m (ȋ) gled. igralec, ki igra epizodne vloge: pri novi predstavi so najbolj uspeli nekateri epizodisti; igralec epizodist ♪
  25.      epizootíja  -e ž (ȋ) vet. nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni pri živalih ♪

   11.505 11.530 11.555 11.580 11.605 11.630 11.655 11.680 11.705 11.730  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA