Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (11.451-11.475)


  1.      eléktron  -a m (ẹ̑) 1. num. zlitina zlata in srebra, ki se je v stari Grčiji uporabljala za kovanje zlatnikov: zlatnike so kovali iz elektrona 2. min. samorodno zlato, ki vsebuje približno četrtino srebra: najdišče elektrona 3. metal. zlitina magnezija in aluminija, cinka, mangana ♪
  2.      elektrón  -a m (ọ̑) fiz. osnovni delec z negativnim električnim nabojem: elektroni in protoni; usmeriti curek elektronov; kroženje negativnega elektrona okrog pozitivnega jedra / pozitivni elektron pozitron; prosti elektron ki ni vezan na strukturo atoma; valenčni elektron ki sodeluje pri vezavi atoma v molekuli ♪
  3.      elektrónik  -a m (ọ́) 1. strokovnjak za elektroniko: seja elektronikov 2. pog. kdor ustvarja elektronsko glasbo: na festivalu so s svojimi skladbami sodelovali tudi elektroniki ♪
  4.      elektrónka  -e ž (ọ̑) elektr. žarnici podobna priprava, v kateri posredujejo elektroni prehod električnega toka: zamenjati elektronko; uporaba elektronk v kibernetiki; radijski aparat s šestimi elektronkami / Braunova elektronka v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; plinska elektronka katere električne lastnosti so bistveno odvisne od ionizacije plina v njej; snemalna elektronka ki spreminja optične slike v električne televizijske signale; vakuumska elektronka pri kateri sta anoda in katoda v brezzračnem prostoru ♪
  5.      elektrónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na elektrone ali elektroniko: elektronski curek; elektronski mikroskop; elektronski telegrafski sistem; elektronski stroj za prevajanje; elektronski volt elektronvolt ♦ elektr. elektronski računalnik; elektronska cev elektronka; elektronska puška priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; elektronska bliskovna žarnica plinska žarnica, ki da močno trenutno svetlobo; muz. elektronska glasba glasba, katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v posebnih elektronskih napravah ♪
  6.      eléktropéč  in eléktro péč -í ž (ẹ̑-ẹ̑) metal. peč za ogrevanje in taljenje kovin z električno energijo: v železarni je začela obratovati nova elektropeč ♪
  7.      eléktroplávž  in eléktro plávž -a m (ẹ̑-ȃ) metal. plavž, v katerem se za taljenje rude uporablja električna energija: zgraditi elektroplavž; oprema za elektroplavž ♪
  8.      eléktrostátika  -e ž (ẹ̑-á) veda o mirujočih elektrinah, o stalnih električnih poljih: elektrostatika in elektrodinamika ♪
  9.      eléktrum  -a m (ẹ̑) min. samorodno zlato, ki vsebuje približno četrtino srebra: elektrum so v starem veku pridobivali v Španiji ♦ metal. zlitina bele barve s približno 50 odstotki zlata in 50 odstotki srebra; num. zlitina zlata in srebra, ki se je v stari Grčiji uporabljala za kovanje zlatnikov ♪
  10.      elemènt  -ênta m (ȅ é) 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi ● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen ◊ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj ♪
  11.      elementáren  -rna -o prid., elementárnejši (ȃ) 1. ki vsebuje najnujnejše bistvene elemente česa; temeljen, osnoven: pridobiti si elementarno izobrazbo; jezikovni priročniki sodijo med elementarne potrebe sleherne kulture; elementarno znanje / takšna bivališča ne ustrezajo niti najelementarnejšim zahtevam / napravil je elementarno napako veliko, začetniško 2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja, prvinski: elementaren človeški značaj; ljudje v tem romanu so premalo elementarni / takšna stavba bi bistveno posegla v elementarni sestav okolja // ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo, nezadrževan: elementaren izbruh strasti; stara ljubezenska strast se je povrnila z dvojno elementarno silo 3. nanašajoč se na element 5: elementarni dušik; fosforja v elementarnem stanju v naravi ni 4. ki ga povzroči delovanje naravnih sil: elementaren pojav / elementarna nesreča / znanost zmaguje nad elementarnimi silami ◊ fiz. elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; elementarni naboj najmanjši (pozitivni ali negativni) naboj v naravi; min. elementarna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; ped. elementarni pouk pouk v prvem razredu osnovne šole; pouk, ki obravnava elemente predmeta; elementarni razred prvi razred osnovne šole elementárno prisl.: čutiti, doživljati elementarno; svobodo so pojmovali juridično, ne elementarno; bil je elementarno pristna kmečka natura; sam.: v njegovem obnašanju je nekaj elementarnega ♪
  12.      elementárnost  -i ž (ȃ) prvinskost, neponarejenost: pisatelj je pokazal krutost v vsej njeni elementarnosti; novela je prežeta s pristno elementarnostjo; elementarnost čustev, ljubezni ♪
  13.      elevácija  -e ž (á) knjiž. dviganje, vzdigovanje: elevacija noge ◊ fiz. kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; kor. plesalčevo premagovanje težnosti, zlasti pri odskokih; voj. kot med osjo na cilj naravnane cevi strelnega orožja in vodoravno ravnino ♪
  14.      elevátor  -ja m (ȃ) teh. naprava z brezkončno verigo za dviganje materiala v navpični smeri: stabilni elevator; elevator za premog ♪
  15.      eliksír  -ja m (ȋ) v srednjem veku tekočina, s katero so poskušali spremeniti nežlahtne kovine v zlato in srebro: alkimisti so skušali odkriti zlati eliksir // čudodelna, zdravilna pijača, napoj: ljubezenski, pomlajevalni eliksir; življenjski eliksir s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje; pren., knjiž. avtor meni, da je fantastika nekak življenjski eliksir za literaturo ∙ šalj. srkni tale žlahtni eliksir alkoholno pijačo ♦ farm. oslajena alkoholnata raztopina snovi za notranjo uporabo ♪
  16.      eliminácija  -e ž (á) knjiž. ukinitev obstoja česa; odprava, odstranitev: telo porabi veliko moči za eliminacijo alkohola; eliminacija nevarnosti pred birokratizmom; odločil se je za eliminacijo vsega preživelega, zastarelega ♦ mat. eliminacija neznanke ♪
  17.      eliminatóren  -rna -o prid. (ọ̑) izločilen: eliminatorni izpit; tekmovali so po eliminatornem sistemu ♦ jur. eliminatorni ukrep ukrep, ki z zaporno ali smrtno kaznijo izloči človeka iz družbe ♪
  18.      eliminírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. ukiniti obstoj česa; odpraviti, odstraniti: eliminirati razdiralni vpliv; iz učnih programov so eliminirali nepotrebno učno snov; eliminirati medsebojna nasprotja / revolucija je eliminirala profesionalne generale iz političnega življenja ♦ mat. eliminirati neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; izločiti, odpraviti neznanko ♪
  19.      elípsa  -e ž (ȋ) 1. geom. sklenjena krivulja ovalne oblike, pri kateri je vsota razdalj katerekoli točke od obeh gorišč stalna: narisati elipso / planeti se gibljejo okrog sonca po elipsah / kolo je dobilo obliko elipse // lik, ki ga omejuje ta črta: izračunati ploščino elipse; središče elipse; velika os elipse njen najdaljši premer 2. lingv. neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati, izpust: pisatelj rad uporablja elipse ♪
  20.      elipsoíd  -a m (ȋ) geom. središčno somerna ploskev, pri kateri imajo preseki obliko elipse ali kroga: triosni elipsoid; rotacijski elipsoid ki nastane, če se elipsa zavrti okoli ene od osi ♪
  21.      elísa  -e ž (ȋ) žarg. (letalski) vijak, propeler ♪
  22.      elíta  -e ž (ȋ) posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti, kakovosti: otvoritve razstave se je udeležila vsa mestna elita; spadati med elito; duhovna elita naroda; svetovna športna elita / skupina je prežeta z zavestjo elite ◊ agr. seme določene sorte s popolnoma izenačenimi lastnostmi, pridobljeno z načrtno odbiro; voj. vojaške enote za opravljanje posebno odgovornih nalog ali za reprezentanco ♪
  23.      elíten  -tna -o prid. (ȋ) ki po kakovosti, obliki presega stvari svoje vrste, izbran: elitni čevlji; kobilarna za vzgojo elitnih plemenskih konj; elitni lokal; zbrani so bili sami elitni športniki; elitni pevski zbor / elitna plesna prireditev / elitni sloji prebivalstva ◊ gozd. elitno drevo drevo, ki je zaradi zelo dobrih dednih lastnosti primerno kot semenjak; voj. elitni oddelki vojaške enote za opravljanje posebno odgovornih nalog ali za reprezentanco ♪
  24.      elizabetínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vladanje angleške kraljice Elizabete I.: elizabetinski čas; elizabetinski okus / elizabetinski stil stil v angleškem stavbarstvu, ki združuje gotske in renesančne oblike ♦ gled. elizabetinski oder prizorišče, ki ima v sredino avditorija pomaknjen podij in za ozadje hišo z dvojnimi vrati in balkonom ♪
  25.      elízijski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na elizij: upali so, da se bodo njihove duše spet srečale v elizijski deželi / elizijske poljane ♪

   11.326 11.351 11.376 11.401 11.426 11.451 11.476 11.501 11.526 11.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA