Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Al (11.151-11.175)


  1.      dvólíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine; dvolična snov; spolno dvolične živali ◊ geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka ♪
  2.      dvolíčen  -čna -o prid. (ȋ) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje ● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to ♪
  3.      dvolíčnež  -a m (ȋ) ekspr. dvoličen človek: na tak način so se vzgajali dvoličneži ♪
  4.      dvolíčnik  -a m (ȋ) ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki ♪
  5.      dvólíčnost  -i ž (ọ̑-ȋ) biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki: sezonska dvoličnost v barvi dlake; spolna dvoličnost; dvoličnost pri žuželkah ♪
  6.      dvolíčnost  -i ž (ȋ) lastnost dvoličnega človeka: njegova dvoličnost in hinavščina; te svoje dvoličnosti niti skrival ni / pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike ♪
  7.      dvolómec  -mca m (ọ̑) min. brezbarven, prozoren kristal kalcita ♪
  8.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  9.      dvómen  -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. dvomljiv: pridobil si je dvomno slavo; vse to je zelo dvomne vrednosti / njegov prihod je zaenkrat še dvomen dvómno prisl.: vrne se, vrne, je ves čas dvomno ponavljala dvomeče ♪
  10.      dvóméren  -rna -o prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) knjiž. dvodimenzionalen, dvorazsežen: ploskev je dvomerna ♪
  11.      dvómésečen  -čna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva meseca: priredili so dvomesečen seminar; dvomesečna pogajanja med sindikati in delodajalci 2. star dva meseca: kupil je dvomesečnega čistokrvnega volčjaka ♪
  12.      dvómetráš  -a m (ọ̑-á) žarg., šport. približno dva metra visok igralec, navadno pri košarki: v reprezentanci so skoraj sami dvometraši ♪
  13.      dvomílec  -lca [u̯c] m (ȋ) knjiž. dvomljivec: uspehi so prepričali celo največje dvomilce / bil je večni dvomilec in omahljivec ♪
  14.      dvomíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. dvoumen, dvosmiseln: rad je uporabljal dvomiselne izraze // dvopomenski: dvomiselne besede ♪
  15.      dvómiti  -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal ♪
  16.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
  17.      dvomljívec  -vca m (ȋ) kdor dvomi: dvomljivci so umolknili pred argumenti; prepričal je še zadnje dvomljivce / verski dvomljivec / v globini duše je bil dvomljivec ♪
  18.      dvomljívost  -i ž (í) lastnost dvomljivega: dvomljivost njegove odločitve se je s tem še povečala / znamenja moralne dvomljivosti ♪
  19.      dvómotóren  -rna -o prid. (ọ̑-ọ̄) ki ima dva motorja: dvomotorno letalo ♪
  20.      dvómotórnik  -a m (ọ̑-ọ̄) žarg. dvomotorno letalo: na nebu so se pojavili zavezniški dvomotorniki ♪
  21.      dvónítnik  -a m (ọ̑-ȋ) nekdaj groba in močna lanena, konopnena ali bombažna tkanina: tkanje dvonitnika; hlače iz dvonitnika ♪
  22.      dvónóg  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) ki ima dve nogi: dvonoga žival / dvonoga miza ♪
  23.      dvónóžec  -žca m (ọ̑-ọ̑) žival, ki ima dve nogi: dvonožci in četveronožci // slabš. človek: s takimi puhlimi dvonožci, kot ste vi, ne maram imeti opravka ♪
  24.      dvónóžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki ima dve nogi: dvonožne živali 2. v zvezi dvonožna hoja hoja po dveh nogah ♪
  25.      dvóobrázen  -zna -o prid. (ọ̑-ā) knjiž. ki ima dve ali več podob, oblik: prikazal je nevarnost tiste dvoobrazne, zdaj uničujoče, zdaj ustvarjajoče strasti / dvoobrazno ravnanje dvolično ♪

   11.026 11.051 11.076 11.101 11.126 11.151 11.176 11.201 11.226 11.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA