Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Adi (3.642-3.666)


  1.      odprodájati  -am nedov. (ȃ) prodajati kot del, dele celote: zaradi slabega gospodarjenja je začel odprodajati parcelo za parcelo; ob suši so morali odprodajati živino ♪
  2.      odpŕtost  -i ž (ȓ) lastnost, stanje odprtega: odprtost ustnic, vek / odprtost pokrajine na jugu / njegova odprtost vsemu novemu; pesnikova odprtost do sveta / odprtost v prihodnost / odprtost revije za prispevke mladih avtorjev / gospodarska in politična odprtost države; želja po večji odprtosti ♪
  3.      odpustíti  -ím dov., odpústil (ȋ í) 1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta si in se objela / kot vljudnostna fraza odpustite mi to nerodnost oprostite ∙ ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo ♦ rel. odpustiti grehe 2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja 3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca; včeraj so ga odpustili; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela 4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili; odpustili so ga iz bolnice // z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila odpuščèn -êna -o: pomoč odpuščenim delavcem; odpuščen vojak; verjetno bo odpuščen ♪
  4.      odpúščati  -am nedov. (ú) 1. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova ji odpušča; odpuščal mu je vse žalitve 2. delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti: odpuščal jim je kazen / star. odpuščali so mu plačevanje oproščali so ga plačevanja 3. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju: v tovarni že odpuščajo; tudi učitelje so odpuščali 4. ne ohranjati koga na določenem mestu: odpuščati ozdravljene bolnike iz bolnice odpuščajóč -a -e: usmiljen in odpuščajoč pogled; prisl.: odpuščajoče ga je potrepljal po rami ♪
  5.      odráslek  -a [lǝk] m (ȃ) redko mladika, poganjek: odrezati odraslek; veja je gola, le na koncu ima nekaj odraslekov ♪
  6.      odrástek  -tka m (ȃ) 1. mladika, poganjek: porezati odrastke na deblu; razmnoževanje kaktusov z odrastki 2. navadno s prilastkom stranski, skrajni del česa: Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino / Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana; pren. ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma 3. anat. večja hrapava izboklina na kosti: sklepni, vretenčni odrastek ◊ lov. izrastek na rogu ♪
  7.      odrêči  -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
  8.      odréja  -e ž (ẹ̑) 1. redko vzreja: odreja psov; odbrati mladiče, ki so sposobni za odrejo 2. zastar. vzgoja: skrbeti za odrejo otrok ● zastar. dati otroka v odrejo rejo ♪
  9.      odrékati  -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih odrékati se 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka ♪
  10.      odrevenélost  -i ž (ẹ́) stanje odrevenelega: čutil je, da odrevenelost počasi popušča; odrevenelost nog, rok / ekspr. zbudila se je iz blažene odrevenelosti / krčna odrevenelost ♦ med. odrevenelost težja in počasnejša gibljivost, manjša občutljivost; mrliška odrevenelost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic; mrliška okorelost ♪
  11.      odrézanost  -i ž (ẹ̑) nav. ekspr. stanje odrezanega: gospodarstvo je trpelo zaradi odrezanosti od inozemstva / občutje osamljenosti in odrezanosti od sveta ♪
  12.      odrézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem odstraniti: odrezati grozd, palico; odrezati vejo od drevesa; odrezati z nožem, škarjami; kakor bi odrezal, ga je minil ves strah zelo hitro / odrezali so mu nogo kirurško odstranili / kot podkrepitev: raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal; glavo mi lahko odrežeš, če ni res // z rezanjem odstraniti del česa: kol je predolg, treba ga bo odrezati; odrezati peclje rožam / dati odrezat plašč // z rezanjem ločiti od večje količine: odrezati več kosov blaga; odreži toliko masla, kolikor ga potrebuješ / odrezal mu je kruha in mesa 2. nav. ekspr. onemogočiti dostop do kakega področja, kraja, vzdrževanje zvez z njim: z obkolitvijo odrezati fronto od zaledja; nasprotnikovo ladjevje jih je odrezalo od kolonij; zapadli sneg jih je popolnoma odrezal od mesta / publ. odrezati dovoz, umik onemogočiti ga z nadzorovanjem poti 3. ekspr. nenadoma prenehati govoriti, igrati: muzikanta sta odrezala / hipoma so odrezali pogovor / dovolj je za nocoj, je odrezal in vstal // ustaviti, prekiniti: nakratko je odrezal njegov napad; to je rekel, da bi odrezal njegovo pripovedovanje 4. publ. opraviti, uspeti: pretvarjal se je, da bi pri njem bolje odrezal; ne vemo, kako bomo v gospodarstvu odrezali drugo leto / pri medu je dobro odrezal dosti ga je pridelal; dosti je iztržil zanj; še slabše bi odrezal, če bi najel drugega še bolj neugodno bi bilo ● ekspr. po tej pogodbi so državi odrezali precejšen kos ozemlja vzeli; ekspr. v službi so ga odrezali odstavili s položaja, onemogočili; publ. kot predavatelj je še kar odrezal se je še kar odrezal odrézati se ekspr. 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost; izkazati se: domači pevski zbor se je pri tekmovanju dobro odrezal / nekatere občine se pri dajanju prispevkov niso odrezale jih niso dale dosti ∙ ekspr. darovalec se je (dobro) odrezal dal je veliko, drago darilo 2. nakratko, učinkovito odgovoriti: ne bi mislil, da se zna tako odrezati; vprašanje ga ni spravilo v zadrego, mojstrsko se je odrezal / kar sami povejte, saj ste dovolj učeni, se je odrezal fantič odrézan -a -o: zaradi poplave odrezani predeli; biti odrezan od sveta; odrezane veje; prisl.: odrezano odgovoriti, reči; odrezano je utihnil ♪
  13.      odrgnína  -e ž (í) poškodba na površini česa zaradi drgnjenja, podrgnjenja: popraviti odrgnine na avtomobilu / obloga varuje steno pred odrgninami // med. poškodba kože zaradi drgnjenja, podrgnjenja: razkužiti odrgnino; z rokavicami obvarovati roke pred odrgninami; odrgnina na čelu, nogi ♪
  14.      odríniti  -em dov. (í ȋ) 1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila; odrinil je radovedneže in vstopil; pren. nejevoljno je odrinil to misel; odriniti doživljaj v podzavest // s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega // s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil 2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili; ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali ∙ ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil 3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil 4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil; odriniti od doma, proti mestu; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo // odpluti: ladja odrine od brega; ribiči so odrinili na globoko 5. ekspr. plačati, dati: za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak 6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti: odriniti poroko; rad bi odrinil ta sestanek; spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo 7. nar. odleči, zaleči: sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine odríniti se s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje: plavalec se odrine od stene bazena; skakalec se je pravilno odrinil, žarg., šport. je pravilno odrinil odrínjen -a -o: zapah je odrinjen; biti odrinjen na rob dogajanja; čutil se je odrinjenega in pozabljenega; v podzavest odrinjena krivda ♪
  15.      odróčnost  tudi odrôčnost -i ž (ọ̄; ō) lastnost, stanje odročnega: turizem se tam zaradi odročnosti ni razvil; njegova gostilna je kljub odročnosti zelo znana; prometna odročnost / odročnost kraja ♪
  16.      odsèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. krajevno omejen del prometne poti: graditi odsek avtomobilske ceste med Ljubljano in Vrhniko; plaz je poškodoval železnico na več odsekih; asfaltirati cestni odsek od odcepa do naselja ♦ žel. progovni odsek del proge, na katerem lahko vozi le en vlak // del česa sploh: odseki stopnic / razmišljati o nekaterih odsekih družbene resničnosti / razdeliti lobanjo na več odsekov regij 2. notranja organizacijska enota uprave, ustanove, društva, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: igralski odsek dramskega društva; brigadni propagandni odsek; socialnovarstveni odsek pri občinski skupščini 3. geom. del črte, ploskve ali telesa: izračunati odsek / krogelni odsek; osni odsek 4. glagolnik od odsekati: odsek zelnate glave ♪
  17.      odselítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odseliti: zahtevati odselitev / prodati pohištvo zaradi odselitve / odselitev iz države ♪
  18.      odsévati  -am nedov. (ẹ́) 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: sončna svetloba odseva v rosi; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše // odbijati: stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo kaže // svetlo se odražati, kazati: breze odsevajo iz zelenja 2. redko svetiti, sijati: luč odseva v temo 3. kazati, izražati: pogled odseva njegova čustva; njen obraz odseva odločnost; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž. umetnost odseva svoj čas // biti viden, kazati se v čem: ponos mu je odseval v očeh; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž. v šopku je odsevala pozna jesen ● publ. rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj vplivajo odsevajóč -a -e: razumel je iz pesmi odsevajočo otožnost; v morju odsevajoče mesto; nežnost odsevajoče oči odsévan -a -o: odsevana sončna svetloba ♪
  19.      odskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s skokom, skoki se oddaljevati od določenega kraja, stvari: ljudje so odskakovali, da jih avto ne bi oškropil / odskakovala sta in se spet približevala drug drugemu 2. zaradi sunka, sunkov za hip se oddaljevati od podlage: na vozu so odskakovali zaboji s steklenicami // tako se premikati: kolesa so počasi odskakovala po kotanjasti cesti; voz je odskakoval čez debele korenine 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja; odbijati se: žoga je odskakovala od tal; krogle so odskakovale od zidov odskakováje: kovanca sta se odskakovaje kotalila po tleh odskakujóč -a -e: voz je odskakujoč drvel po klancu; od tlaka odskakujoče dežne kaplje ♪
  20.      odskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari: odskočil je, da bi ga ne zadel kamen; od groze je odskočil; ob poku konj odskoči; hitro, preplašeno odskočiti; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / v strahu je odskočila s ceste; odskočila sta vsak na svojo stran; pretepača sta odskočila narazen // zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu: uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko 2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage: udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se: žoga je odskočila od letve 4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila; odskočiti z drvečega voza // šport. narediti odskok: skakalec je lepo, pravilno odskočil ● star. sonce je visoko odskočilo od gor je že visoko nad gorami; star. kmalu so odskočili od prvotnega pogovora so se oddaljili ♪
  21.      odslužíti  in odslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. v kmečkem okolju z delom nadomestiti dolžno plačilo za kaj: vsega posojenega denarja mu še ni odslužil; stanovanje in hrano jim je morala odslužiti 2. končati določen čas trajajočo obvezno dejavnost: odslužiti vojaški rok / ekspr. odslužiti vajensko dobo / pog. odslužiti kazen prestati 3. ekspr. izrabiti se, dotrajati: cesta je odslužila; stroji so že odslužili // zaradi starosti postati nesposoben za delo: hotel se je znebiti hlapca, ki je že odslužil / ko je pes odslužil, ga je dal ustreliti odslúžen -a -o: stari odsluženi viničarji; pohištvo je bilo staro in odsluženo ♪
  22.      odsôtnost  -i ž (ó) dejstvo, da je kdo odsoten: dolga odsotnost; zaradi odsotnosti večine članov je bil sestanek preložen; pren., publ. popolna odsotnost takih prizadevanj ∙ duševna odsotnost stanje človeka, ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe ♪
  23.      odstáviti  -im dov. (á ȃ) 1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo; odstaviti lonec z ognja; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo 2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja 3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti / odstaviti od prsi // narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta ● publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati odstávljen -a -o: odstavljen funkcionar; odstavljen mladič; biti odstavljen s predsedniškega položaja ♪
  24.      odstávljati  -am nedov. (á) 1. spravljati zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: pravkar je odstavljala lonček s kuhalnika 2. delati, povzročati, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: imeti pravico odstavljati vodilne delavce 3. prenehavati hraniti s svojim mlekom: psica odstavlja mladiče / ekspr. otroka že odstavlja prenehava dojiti // delati, da žival prenehava dojiti: odstavljati tele ♪
  25.      odstávljenec  -nca m (ȃ) mladič, otrok, ki se ne hrani več z materinim mlekom: prostori za rejo odstavljencev; prebavne težave odstavljencev ♪

   3.517 3.542 3.567 3.592 3.617 3.642 3.667 3.692 3.717 3.742  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA