Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ARA (1.626-1.650)


  1.      hudomúšnež  -a m (ȗ) hudomušen človek: druščina hudomušnežev / ta je hudomušnež že po naravi ♪
  2.      hudoúren  -rna -o prid. (ū ȗ) 1. nanašajoč se na hudo uro: nad vasjo se kopičijo hudourni oblaki; hudourno nebo / hudouren vihar / hudourno znamenje znamenje, ki napoveduje hudo uro; hudourna sveča v kmečkem okolju sveča, ki se prižge ob hudi uri; pren., ekspr. nanj se je usula hudourna ploha besed 2. redko hudourniški: preko skal drvi hudouren potok; hudourna struga 3. ekspr., redko vihrav, divji: ne maram več videti tega hudournega človeka / njegova hudourna strast je kmalu prešla hudoúrno prisl.: otroci so hudourno vreli skozi šolska vrata ♪
  3.      hudováti se  -újem se nedov. (á ȗ) biti hud, jezen: hudoval se je in preklinjal; nič se ne huduj; mati se je zaradi otrokove neubogljivosti zelo hudovala; huduje se na ljudi, ki ga opravljajo; hudovala se je nad materjo, ker je ni pustila na ples hudujóč se -a -e: hitro se je umaknil s ceste, hudujoč se na šoferje in divji promet ♪
  4.      hújšati 1 -am nedov. (ȗ) postajati suh: bolnik vse bolj hujša; hujšati zaradi stradanja; hujšati v obraz; naglo, vidno hujša / slab gospodar je, živina mu kar hujša ♪
  5.      húmbug  -a m (ȗ) knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi prevara, goljufija, slepilo: vse to je laž in humbug; takšna trditev je navaden humbug ♪
  6.      humór  -ja m (ọ̑) 1. sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa: biti brez humorja; imeti smisel za humor / on je človek humorja // kar se ustvari s to sposobnostjo: ljubil je šalo in razumel humor; črtica je brez humorja; pripovedovati s humorjem; naraven, trpek, zdrav humor / črni humor katerega predmet je lastna ali obča tragika; obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju; suh humor brez osebne čustvene prizadetosti 2. zastar. veselo razpoloženje, dobra volja: v njem sta se lepo družila resnost in humor ♪
  7.      humórnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost humorističnega: humornost je le del njegovega pisateljskega bistva; očaral jih je z odkritosrčno humornostjo in ljubeznivostjo / glavnega junaka je odigral s preizrazito humornostjo ♪
  8.      husítstvo  -a s (ȋ) versko in družbeno gibanje na Češkem v 15. stoletju: husitstvo se je naglo širilo / obsojen je bil zaradi husitstva ♪
  9.      hvalevréden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) vreden hvale, priznanja: hvalevreden namen; storil je hvalevredno dejanje / zastar. otrok je zaradi svoje pridnosti res hvalevreden vreden hvale, pohvale ♪
  10.      hvalíti  in hváliti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno // zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti 2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec ● delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje ◊ rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati hvalíti se in hváliti se z govorjenjem ali vedenjem izražati, poudarjati svoje pozitivne lastnosti ali ugodno stanje: hvali se, da ima vsega; hvaliti se z bistrostjo, z junaštvom ∙ ekspr. ne da bi se hvalil, jaz bi to bolje naredil nočem, nimam namena poudarjati svoje sposobnosti; preg. dobro blago se samo hvali hvalèč -éča -e: pripovedovala je o sebi, hvaleč se s svojimi vplivnimi znanci; ne mara hvalečih kritik hváljen -a -o: to je najbolj hvaljen zdravnik v mestu; zelo hvaljena knjiga, predstava / v krščanskem okolju, kot pozdrav (duhovniku) Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus)! ♪
  11.      hválnica  -e ž (ȃ) 1. lit. pesem v počastitev, hvalo česa: napisati hvalnico; mogočna, veličastna hvalnica; hvalnica stvarstva, življenja; hvalnica ljubezni, naravi, svobodi ∙ ekspr. vedno mu poje hvalnice zelo ga hvali 2. rel. molitev v čast, zahvalo Bogu: moliti, peti hvalnice ♪
  12.      hvóšč  -a m (ọ̑) nar. koroško njivska preslica: s hvoščem zarasle grede / čaj iz hvošča ♪
  13.      ibovína  -e ž (í) nar. prekmursko iva: stara ibovina je cvetela ♪
  14.      idealízem  -zma m (ȋ) 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem ◊ filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo ♪
  15.      identitéta  -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost: dokazal je svojo identiteto; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico / sumljiva identiteta // knjiž. identičnost: identiteta med zavestjo in resnico ◊ filoz. dialektična identiteta ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi; nauk o identiteti identitetna filozofija; mat. identiteta identična enačba ♪
  16.      idíla  -e ž (ȋ) 1. lit. lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo: rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile 2. nav. ekspr. mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo: vojna je uničila idile; vaška idila; iron. hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal / sanjal je o družinski idili; preživljal je čudovito ljubezensko idilo ljubezen / idila kmečkega življenja idiličnost 3. navadno s prilastkom stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost: zimska idila ob Dravi / čudovita večerna idila / idila gorskega sveta idiličnost ◊ muz. manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče ♪
  17.      ignoríranje  -a s (ȋ) glagolnik od ignorirati: nesrečen je zaradi njenega ignoriranja / ignoriranje ustavnih določb ♪
  18.      ígra  -e ž (ȋ) 1. glagolnik od igrati: a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce; gostje so vsilili domačinom svoj način igre; spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepo b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra c) igra na violino je ni motila / klavirska igra č) pri igri so se otroci sprli; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu; igra neštetih luči; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra // dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi / pog. šli so se različne igre 3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro; to igro so že večkrat uprizorili; igrati Finžgarjevo igro Veriga; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih // izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro; v tej igri se ni znašel; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre // z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči ● publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni ◊ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir ♪
  19.      igrálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor se ukvarja, navadno poklicno a) z gledališko dejavnostjo: biti, postati igralec; dober, slab, znamenit igralec / dramski, filmski, gledališki igralec; igralec v lutkovnem gledališču / odlični amaterski igralci b) z določenim skupinskim športom: igralec v državni košarkarski, nogometni reprezentanci / že vrsto let je teniški igralec / amaterski, profesionalni igralci 2. kdor umetniško poustvarja dramske like: v tej predstavi so vsi igralci zelo dobro igrali; maskirati igralca; gledalci in igralci / glavni ki igra glavno, stranski igralec ki igra stransko vlogo 3. kdor je dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: v finalni tekmi so domači igralci zmagali; zaradi grobe igre so igralca izključili / nasprotni igralci; rezervni igralci 4. kdor se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo: vsi igralci so stopili v krog; eden od igralcev je moral počepniti; goljufiv igralec / hazardni igralec; igralec na srečo // ekspr. kdor se pretvarja, hlini: znal je ostati igralec; bil je rojen igralec ◊ gled. karakterni igralec ki igra karakterne vloge; šport. krilni igralec ki igra na desni ali levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; vezni igralec ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu ♪
  20.      igrív  -a -o prid. (ȋ í) nav. ekspr. 1. ki se (rad) igra: igrivi pasji mladiči; živahen in igriv otrok / mehki igrivi prsti 2. ki se hitro, lahkotno giblje, premika: igrivi valovi; igrive pomladne sapice / igrive sence na stropu / njen igrivi korak lahkotni 3. ki izraža, kaže veliko spretnost, hitrost v kombiniranju: igriva fantazija / znan je bil zaradi svoje igrive duhovitosti igrívo prisl.: voda se je igrivo pretakala po kamenju ♪
  21.      ikebána  -e ž (ȃ) skupek navadno nesimetrično razporejenih, harmonično učinkujočih cvetlic, rastlin: aranžirati, narediti ikebano // tako urejanje cvetlic, rastlin: pravila ikebane ♪
  22.      ikóna  -e ž (ọ̑) v vzhodni cerkvi nabožna, sveta podoba: pred ikonami so gorele sveče; okajena, stara, zlata ikona; ruske ikone; ikona bogorodice ♪
  23.      ikonográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ikonografijo: ikonografski izvor Mrtvaškega plesa v Hrastovljah; ikonografske značilnosti / Kristusovo rojstvo je stara ikonografska snov ikonográfsko prisl.: slika je ikonografsko zanimiva ♪
  24.      ilustrácija  -e ž (á) 1. risba, slika kot pojasnilo, okras (tiskanega) besedila: izdelati, narediti ilustracije; knjižna ilustracija; ilustracija povesti; ilustracija k pesmim; knjiga z ilustracijami / slikar je razstavil svoje ilustracije // redko ilustrirana revija: brala je stare ilustracije 2. glagolnik od ilustrirati: ukvarjal se je z ilustracijo knjig 3. kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoritev: ta dogodek je dobra ilustracija razmer; služiti kot ilustracija; kot ilustracijo svojih misli je navajal njegove besede / v ilustracijo, za ilustracijo kaj navesti, povedati; elipt. razvoj matematike je velikanski — samo primer za ilustracijo / njegove slike so sugestivna ilustracija tistega časa / glasbena ilustracija glasba, ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev ali nastop; odlomek glasbenega dela, ki predstavlja posameznega skladatelja, celo dobo ♪
  25.      ilustrírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. izdelati, narediti ilustracije: knjigo je ilustriral domači slikar; ilustrirati novelo, povest / pozna se mu, da je že dosti ilustriral 2. napraviti, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoriti: te številke najbolje ilustrirajo stanje poljedelstva; ilustrirati misel na primerih, ob primerih; ilustriral je, kako take sile škodujejo vsemu delovanju; ilustrirati z nekaj podatki / skladatelj zna sijajno ilustrirati posamezna razpoloženja; s ploskanjem in gibi so otroci ilustrirali vsebino pesmi ilustríran -a -o: knjiga je bogato ilustrirana / ilustrirani časopis, tednik; ilustrirana revija revija z mnogimi ilustracijami in slikami, ki jih pogosto pojasnjuje le kratko besedilo ♪

   1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA