Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ANKI (401-425)


  1.      svêtel  tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [ǝu̯; druga oblika vǝt] prid., svetléjši (é ȃ é; ǝ̀) 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje // ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika / svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje // ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren // ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok ● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven ◊ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi ∙ ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden ♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan ♪
  2.      svistéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati ostre, sikajoče glasove: suho listje je svistelo pod nogami; brezoseb. svistelo ji je pred ušesi / redko pri hoji je svileno krilo svistelo šumelo, šuštelo // hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: puščice so svistele nad glavami / kose svistijo // s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: svisteti z bičem svistèč -éča -e: raketa je svisteč zletela v zrak; svisteči izstrelki ♪
  3.      svístniti  -em dov. (í ȋ) dati oster, sikajoč glas: žica se je pretrgala in svistnila; brezoseb. od časa do časa je svistnilo // hitro se premakniti po zraku in pri tem dati tak glas: od nekod je svistnila puščica; svinčenka svistne mimo nje // s tankim predmetom zamahniti po zraku, da se sliši tak glas: svistniti z bičem; svistniti s sabljo po zraku ♪
  4.      sviščáti  -ím nedov. (á í) dajati ostre, sikajoče glasove: suha trava je sviščala pod nogami // hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: izstrelki so sviščali čez mesto / po zraku sviščijo strele // s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: sviščati z mečem sviščèč -éča -e: sviščeči glasovi; sviščeče sopenje ♪
  5.      ščávje  -a s (ā) nizko, neurejeno, gosto razraščeno malo vredno rastlinje: pašnike je preraslo ščavje; posekati ščavje; preriti se skozi ščavje; bodičasto ščavje / gosto obrežno ščavje / ekspr. populiti ščavje na gredi plevel // slabš. rastlinje sploh: njen vrt je poln ščavja ● ekspr. v reviji je bilo le dolgočasno ščavje dolgočasni članki, spisi; slabš. kaj mi nosiš to ščavje nelepe rože ♪
  6.      šíba  -e ž (í) 1. daljša tanka, upogljiva veja, navadno brez stranskih vej: odrezati šibo; leskova, vrbova šiba; enoletna, muževna šiba; grm z dolgimi šibami; od strahu se trese kot šiba na vodi // taka veja, ločena od rastline: poganjati, švrkati vola s šibo; sveženj šib / pastirska šiba; šiba bajanica; košara iz šib / vezati trte s šibo 2. ekspr. udarec (s šibo): poznajo se mu sledovi šibe / obsodili so ga na dvesto šib 3. star., navadno s prilastkom velika nesreča, nadloga: povodenj je največja šiba za kmeta; strašna šiba prihaja nad nas / šiba božja jih je udarila, zadela 4. gospodinjska priprava iz tankih žic za stepanje beljakov, smetane; metlica: s šibo dobro zmešati smetano / šiba za sneg 5. obrt. vsaka od tankih kovinskih palic, ki podpirajo tkanino dežnika: dežnikar je zamenjal zlomljeno šibo ● ekspr. kadar je nagajal, je pela šiba je bil tepen s šibo; je bil tepen sploh; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; nekdaj tek skozi šibe kazenski tek med dvema vrstama s šibo udarjajočih oseb ♪
  7.      šíbati 1 -am nedov. (ȋ) 1. tepsti s šibo: hoteli so ga šibati, pa jim je ušel / neusmiljeno je šibal žival // knjiž. močno, ostro zadevati: dež ju je šibal v obraz / veter je šibal drevesa 2. nav. ekspr. ostro grajati: v člankih je šibal svoje nasprotnike / šibati napake, razmere / šibati z besedami, s pogledi šíban -a -o: biti šiban do krvi ♪
  8.      šífra  -e ž (ȋ) dogovorjen znak iz ene ali več črk, številk, besed a) za ohranitev tajnosti sporočila: uporabljati šifre; napisati, predati poročilo v šifrah / knjiga s šiframi za sporazumevanje b) za ohranitev tajnosti avtorstva: svoje članke vedno podpisuje s šifro 313 Sonce / imeti denar naložen v banki pod šifro c) za lažje, hitrejše označevanje, razvrščanje: v tem seznamu ima vsak poklic svojo šifro; napisati šifro svoje dejavnosti; označiti vrste izdelkov s šiframi // sistem takih znakov: odkriti, prepoznati, ekspr. razvozlati šifro; sestaviti, zamenjati šifro / besedne, številčne šifre; diplomatske, mednarodne, radijske šifre ◊ ptt ključ šifre znamenja iz črk, številk za sestavo ali razreševanje šifriranega besedila ♪
  9.      šivánkast  -a -o prid. (ȃ) podoben šivanki: šivankasta oblika / ekspr. dekle s šivankastimi nogami zelo tankimi ♪
  10.      šjór  -a m (ọ̑) pog., navadno pristavek k imenu, v italijanskem, dalmatinskem, istrskem okolju gospod: šjor Marko / sovražijo ga vsi ti bankirji, šjori, kapitalisti ♪
  11.      špánka  -e ž (ȃ) šah. španska otvoritev: doseči pozicijsko prednost v španki ♪
  12.      špíca 1 -e ž (í) 1. vsak od podolgovatih, tankih kovinskih, lesenih delov, ki veže pesto s platiščem: špica se je zlomila; špice pri kolesu, vozu 2. vsaka od tankih kovinskih palic, ki podpirajo tkanino dežnika: dežnik z zvitima špicama ♪
  13.      špríkla  -e ž (ȋ) nižje pog. 1. klin, (ošiljena) palica: na špriklah pred pečjo so visele cunje; šprikla pri lestvi 2. špica, napera: vtaknil je nogo med šprikle levega kolesa 3. vsaka od tankih kovinskih palic, ki podpirajo tkanino dežnika; šiba: veter mu je obrnil dežnik in tri šprikle so se zlomile ♪
  14.      štafáža  -e ž (ȃ) žarg., fot., um. nebistveni del fotografije, slike za ozadje, dopolnitev glavnega motiva: slikar je sprejel v krajino človeško, živalsko štafažo; nepotrebna štafaža / stebrišče na fotografiji je le za štafažo; pren., publ. te stranke so bile štafaža vladajoči stranki ♪
  15.      števílen  -lna -o prid., števílnejši (ȋ) 1. mn. ki izraža veliko število oseb, stvari kake celote: poleg številnih domačih razstavljavcev so na sejmu sodelovali tudi tuji; med članki so bili najštevilnejši tisti o zdravilnih rastlinah; po vojni so bile obnovljene številne vasi na Dolenjskem; številna mesta v knjigi so nerazumljiva // ki izraža veliko število oseb, stvari sploh: naredil je številne poskuse; njegove številne razprave; okrasiti stanovanje s številnimi slikami 2. ki dosega visoko stopnjo glede na število enot; velik: prvi razred je letos številen; tako številne družine so zdaj redke; imeti številno knjižnico / biti zadovoljen s številno udeležbo; sam.: številni mislijo drugače; s številnimi se je posvetoval, pa se še vedno ni mogel odločiti ♪
  16.      štévka 1 -e ž (ẹ̄) ženska, ki se poklicno ukvarja s štetjem, preštevanjem: zaposlena je v banki kot števka denarja ♪
  17.      švígati  -am nedov. (ȋ) 1. zelo hitro letati: lastovka šviga okoli stolpa / letala so švigala nad mestom // drug za drugim zelo hitro letati: krogle švigajo mimo oken; puščice so švigale proti napadalcem / iskre švigajo po zraku // nav. ekspr. nenadoma, zelo hitro iti, tekati: ljudje so švigali po ulici / avtomobili švigajo mimo zelo hitro vozijo; ribice so švigale sem ter tja zelo hitro plavale 2. s prislovnim določilom nenadoma, za kratek čas se pojavljati, prikazovati kje: bliski so švigali na vse strani; plameni so švigali proti nebu; pren., ekspr. različne misli so mu švigale po glavi 3. ekspr. na hitro pogledovati: z očmi je švigala po ljudeh / z jeznim pogledom je švigal po njem jezno ga je pogledoval 4. ekspr. večkrat udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: švigati z bičem po živali švigajóč -a -e: švigajoči plameni; nemirno švigajoče oči ♪
  18.      švígniti  -em dov. (í ȋ) 1. zelo hitro zleteti: lastovka je švignila iz gnezda; ptič je švignil v grmovje / krogla je švignila mimo njega; puščica je švignila v zrak; ekspr. raketa je bliskoma švignila čez nebo // nav. ekspr. nenadoma, zelo hitro iti, steči: zajec je švignil iz grmovja; otroci so švignili skozi vrata; švignil je v hišo / če le more, švigne od doma / avtomobil je švignil mimo nje zelo hitro zapeljal 2. s prislovnim določilom nenadoma, za kratek čas se pojaviti, prikazati kje: blisk je švignil čez nebo / plamen je švignil kvišku; pren., ekspr. misel mu je švignila skozi možgane 3. ekspr. na hitro pogledati: švignila je z očmi po njem / jezen pogled mu je švignil po ljudeh jezno jih je pogledal 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: švigniti z bičem po konju ♪
  19.      švístati  -am nedov. (ȋ) v presledkih dajati ostre, sikajoče glasove: jermen je švistal // v presledkih se hitro premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: krogle so švistale mimo; rakete so švistale pod nebo / kose švistajo // s tankim predmetom v presledkih zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: švistali so z biči ♪
  20.      švistéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati ostre, sikajoče glasove: suho listje je švistelo; brezoseb. pod nogami je švistelo / redko svilena obleka je švistela šumela, šuštela // hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: puščice so švistele okrog njih / kose švistijo // s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: švisteti z bičem švistèč -éča -e: švisteč so puščice zletele proti njim; švisteča sablja ♪
  21.      švístniti  -em dov. (í ȋ) dati oster, sikajoč glas: žica se je pretrgala in švistnila; brezoseb. v gozdu je švistnilo // hitro se premakniti po zraku in pri tem dati tak glas: krogla je švistnila nad njegovo glavo; od nekod je švistnila puščica / lastovka je švistnila mimo // s tankim predmetom zamahniti po zraku, da se sliši tak glas: švistnil je z bičem ♪
  22.      švŕk  -a m (ȓ) udarec, navadno s tankim, prožnim predmetom: švrk z bičem ♪
  23.      švŕk  medm. (ȓ) 1. posnema glas pri udarcu, navadno s tankim, prožnim predmetom: švrk, jo udari z bičem; švrk, švrk, švrk, ga tepe 2. izraža hiter premik, skok: švrk, je skočilo nekaj temnega iz vreče / poslovil se je od domačih in švrk na morje ♪
  24.      švŕkati  -am nedov. (r̄ ȓ) 1. udarjati, navadno s tankim, prožnim predmetom: švrkati konja; švrkati po volu z bičem / švrkati s palico po zraku; pren., ekspr. v romanu je švrkal po meščanih 2. ekspr. tekati, švigati: ves čas je švrkala iz sobe v kuhinjo; miši so švrkale sem in tja ● ekspr. pesek je švrkal izpod konjskih kopit na vse strani letel; ekspr. skrivaj ga je švrkal z očmi ošinjal ♪
  25.      švŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: švrkniti konja z bičem; švrkniti po živini / švrkniti s šibo po zraku; pren., ekspr. kritik je švrknil po mladih pisateljih 2. ekspr. steči, švigniti: skrivaj je švrknil iz hiše ● ekspr. švrknil ga je z jeznim pogledom ošinilȁ ♪

   276 301 326 351 376 401 426 451 476 501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA