Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ANA (9.744-9.768)


  1.      ravnočŕten  -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na ravno črto: ravnočrtni vzorci na blagu / ravnočrtni bliski / ravnočrten razvoj dramskega dejanja premočrten 2. knjiž. dosleden, načelen: ravnočrtno gledanje na vzgojo ♪
  2.      ravnotéžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut ◊ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje položaja glave; les. ravnotežna vlažnost lesa stanje lesa, da pri določeni temperaturi in določeni relativni vlažnosti zraka ne sprejema niti ne oddaja vlage; zool. ravnotežni mešiček mešiček na korenu tipalnice potočnega raka s čutnimi dlačicami in drobnimi peščenimi zrnci za vzdrževanje ravnotežja ♪
  3.      ravnotéžje  -a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ◊ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom ♪
  4.      ravnotéžnosten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežnostne vaje / s telovadbo izboljšati ravnotežnostni čut čut za ravnotežje ♪
  5.      ravnovésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnovesje: ravnovesne motnje v naravi / ravnovesni politični položaj / spraviti predmet iz ravnovesnega položaja ravnotežnega ♦ fiz. ravnovesna lega lega, v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila ♪
  6.      ravnovésje  -a s (ẹ̑) 1. raba peša stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje: loviti ravnovesje na gredi; čoln so težko držali v ravnovesju 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja ◊ fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila ♪
  7.      rázan  -a -o prid. (ā) knjiž. do roba poln: razana žlica moke rázano prisl.: razano poln lonec ♪
  8.      razbárvati  -am dov. (ȃ) narediti, da kaj nima več kake barve: razbarvati les, tkanino; sod, v katerem je bilo rdeče vino, je treba razbarvati; razbarvati z alkoholom / razbarvati lase / to sredstvo razbarva; pulover se je pri pranju razbarval; knjiž. obleka se je na soncu razbarvala je obledela razbárvan -a -o: razbarvana jopica ♪
  9.      razbíčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. z bičanjem (zelo) raniti: razbičati upornikom hrbte; pren., ekspr. trpljenje mu je razbičalo srce 2. knjiž., ekspr. razburkati, razpeniti: veter je razbičal morje // vznemiriti, razvneti: knjiga mu je razbičala domišljijo; razbičati strasti razbíčan -a -o: razbičan človek; od bolečine razbičan obraz; razbičana domišljija ♪
  10.      razbijálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razbijanje: razbijalno orodje / razbijalna dejavnost, politika ♪
  11.      razbijálski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na razbijalce: razbijalsko orodje / razbijalska tolpa / razbijalsko delovanje nekaterih političnih skupin ♪
  12.      razbijáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na razbijače: razbijaške tolpe / razbijaško delovanje / razbijaška kritika razbijáško prisl.: razbijaško delovati ♪
  13.      razbíti  -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma / razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša // narediti, povzročiti, da kaj preneha a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš ◊ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito ∙ knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan ♪
  14.      razbóbnati  -am dov. (ọ̑) 1. star. ob bobnanju naznaniti: birič je razbobnal, da bo v nedeljo dražba 2. slabš. na več krajih povedati, razglasiti: novico so hitro razbobnali razbóbnan -a -o: v nekaj dneh bo stvar razbobnana ♪
  15.      razbójniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na razbojnike: razbojniško skrivališče, zbirališče / razbojniški napad / razbojniška tolpa / razbojniški fantje ∙ ekspr. bal se je njegovega razbojniškega pogleda hudobnega ♪
  16.      razbòr  -ôra m (ȍ ó) knjiž. razčlenjevanje, analiza: tako kaže razbor; kritičen, nepopoln, podroben razbor; na začetku je razbor sodobne lirike; razbor gospodarskih razmer / ta razbor je preveč oseben presoja, ocena ● zastar. nič ne reci brez razbora premisleka; knjiž. razbor pesmi je pomanjkljiv izbor ♪
  17.      razbóren  -rna -o prid. (ọ̄) zastar. preudaren, pameten: njegov oče je razboren človek / razborna poraba blaga premišljena, pretehtana ♪
  18.      razbráti  -bêrem dov., stil. razberó; razbrál (á é) 1. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: na spomeniku je razbral le še ime; list je popackan, zato se nekaterih besed ne da razbrati; s težavo je razbral napis / razbrati skrivnostne znake ∙ knjiž. razbrati med vrsticami uganiti prikrito misel // razumeti ustaljene, dogovorjene znake; prebrati: razbrati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotoviti, spoznati kaj: razbrati simbolični pomen slike / bilo je temno, da nisem razbral, koliko jih je bilo razločil // ugotoviti, spoznati sploh: razbrati pomen besede iz sobesedila; iz zadnjega pisma je razbrala, da je v tujini nesrečen; iz statistike razberemo, da se poraba povečuje / iz njenega vedenja je razbral, da je zaskrbljena; na njegovem obrazu je skušala razbrati, kaj misli razbráti se zastar. spoznati se, znajti se: v mojih zapiskih se ne bo nihče razbral razbrán -a -o: ta pisava je že razbrana ∙ knjiž. kritično razbrane pesmi izbrane ♪
  19.      razbrázdati  -am dov. (ā ȃ ) ekspr. narediti brazdi podobne zareze: motorni čoln je razbrazdal morje; nalivi so razbrazdali pobočje / skrbi in bolezni človeku razbrazdajo obraz razbrázdan -a -o: razbrazdan obraz; razbrazdana cesta; razbrazdano čelo ♪
  20.      razbremenílen  -lna -o prid. (ȋ) ki razbremeni, razbremenjuje: razbremenilna opora / razbremenilna priča / razbremenilna izjava / razbremenilne okoliščine / razbremenilna cesta cesta, na katero se preusmeri del prometa s kake zelo prometne ceste ◊ grad. razbremenilni kanal kanal za dodatno odvajanje vode ob velikih pretokih; jur. razbremenilni dokaz ♪
  21.      razbremenílnik  -a m (ȋ) 1. teh. naprava za zmanjšanje vodnega tlaka v dovodnih ceveh: vodovod ima dva razbremenilnika 2. grad. kanal za dodatno odvajanje vode ob velikih pretokih: gradnja razbremenilnikov ♪
  22.      razbremenjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razbremenjevanje: razbremenjevalno razkladanje / razbremenjevalne okoliščine ♪
  23.      razbrzdánka  -e ž (á) ekspr. razbrzdána ženska: mlada razbrzdanka ♪
  24.      razbrzdáti se  -ám se dov. (á ȃ) priti v stanje čustvene, čutne neobvladanosti, zlasti v želji po zadovoljevanju spolne ljubezni: mladina se je razbrzdala; v tem okolju se je popolnoma razbrzdal razbrzdán -a -o: razbrzdan starec; razbrzdana domišljija; razbrzdana mladina; razbrzdano popivanje, veseljačenje; razbrzdano življenje; prisl.: razbrzdano se smejati, živeti ♪
  25.      razbúhniti se  -em se dov. (ú ȗ) knjiž. razpočiti se: krompir se pri kuhanju razbuhne / v bližini se je razbuhnila granata je eksplodirala ♪

   9.619 9.644 9.669 9.694 9.719 9.744 9.769 9.794 9.819 9.844  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA