Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ANA (8.401-8.425)


  1.      pólsvilén  -a -o [u̯s] prid. (ọ̑-ẹ̑) nanašajoč se na polsvilo: polsvilena tkanina / polsvilen plašč ♪
  2.      pólšji  -a -e [u̯š] prid. (ọ̄) nanašajoč se na polhe: prodati polšje kožice; polšje meso / polšje krzno / polšja luknja / polšji lov ♪
  3.      pólten  -tna -o [u̯t] prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na polt: poltna barva 2. knjiž. čuten, poltén: poltna ljubezen / poltna pesem ♪
  4.      poltén  -a -o [u̯t] prid. (ẹ̑) nav. slabš. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost; čuten: poltena ljubezen, naslada / polteno življenje / polten človek / poltene ustnice ♪
  5.      póltónski 2 -a -o [u̯t] prid. (ọ̑-ọ̑) nanašajoč se na polton: poltonsko razmerje / poltonska lestvica kromatična lestvica ♦ tisk. poltonski barvni izvleček izvleček, ki ima, kaže tudi poltone; poltonski kliše rastrski kliše ♪
  6.      póluráden  -dna -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȃ) ki ima določene značilnosti uradnega: poluradna izjava / poluradno glasilo / poluradni rezultati ♦ jur. poluradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi posvetovanja o določenih vprašanjih pólurádno prisl.: poluradno potrditi novico ♪
  7.      pólúsnje  -a [ou̯] s (ọ̑-ú) obrt., navadno v zvezi vezan v polusnje vezan z usnjenim hrbtom: v polusnje vezana knjiga ♦ zal., kot označba načina vezave Ivan Cankar, Črtice, polusnje [pl. us.] ♪
  8.      polúta  -e ž (ū) 1. polovica zemeljske oble; polobla: severna, zahodna poluta / zemeljska poluta 2. anat. polovica velikih ali malih možganov; hemisfera: desna poluta / možganska poluta 3. publ., navadno s prilastkom stran, del: izobraževalna in raziskovalna poluta muzejstva / temna in svetla poluta življenja ♪
  9.      polután  -a m (ȃ) zastar. 1. mešanec, križanec: mati tega polutana je Kitajka, oče pa Amerikanec / polutan konja z oslico 2. izrodek, izvržek: moralni polutan ♪
  10.      polutánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na polutane: polutanske živali ♪
  11.      pólž  -a [u̯ž] m (ọ̄ ọ́) 1. žival z mehkim telesom, s tipalnicami na glavi, navadno s hišico: polž leze, se slini; polž se je skril v hišico; polži in školjke; hodi, leze, obrača se kot polž zelo počasi / goli polž brez hišice; kopenski, morski polži / jesti, naročiti polže 2. ekspr. kdor hodi, dela počasi: s tem polžem ne grem več v hribe / kot nagovor pohitite, polži 3. obrt. daljši spiralno zavit šop las: razčesati si polža; lase ob ušesu si je počesala v polža / v polža zaviti lasje ● pog. on je v nogah polž zelo počasi hodi, teče; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni ◊ anat. polž del notranjega ušesa s slušnimi čutnicami; muz. polž spiralno zavit končni del vratu pri godalih; obrt. polži klekljana čipka, katere vzorec ima obliko spiralno zavitega traku; teh. polž vijak za sukanje zobnika pri velikih prenosnih razmerjih; transportni polž vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; um. polž arhitektonski okrasni element v obliki spirale; voluta; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia; podplatasta noga polža ♪
  12.      pólžev  -a -o [u̯ž] prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na polže: polževa hišica ♦ strojn. polževo kolo polžasto kolo 2. ekspr. ki ima majhno hitrost; počasen: polževa vožnja po mestnih ulicah / v tej gostilni je postrežba polževa pólževo prisl.: (po) polževo lesti, se premikati; čas mineva po polževo ∙ polževo počasi zelo ♪
  13.      pólžji  -a -e [u̯ž] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na polže: polžja hišica / polžja sled 2. ekspr. ki ima majhno hitrost; počasen: polžja vožnja; polžje premikanje avtomobilov v koloni / voziti s polžjo hitrostjo zelo počasi ● ekspr., redko ne umikajte se v svoje polžje hišice v svoje ozke, zasebne kroge; knjiž. polžje življenje nerazgibano, brezciljno; prisl.: vrsta se premika po polžje; zadevo rešujejo po polžje; po polžje zviti ostružki ♪
  14.      pomadizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. nanašati mazilo, kremo, navadno na lase: pomadizirati lase pomadizíran -a -o: pomadiziran in parfumiran ♪
  15.      pomakníti  in pomákniti -em dov. (ȋ á) spremeniti čemu položaj, mesto, zlasti v eni smeri: pomakniti omarico k postelji, v kot; pomakniti naprej, navzdol, nazaj; pomakniti se k steni, proti izhodu / klobuk je pomaknil na čelo, oči / pomakniti uro naprej; kazalec na uri se je pomaknil na dvanajst / sonce se je pomaknilo visoko; pren. dogodek je pisatelj časovno pomaknil nekoliko nazaj pomakníti se in pomákniti se star. umakniti se, oditi: pomaknila se je v svojo sobo / sovražnik se je hitro pomaknil pomáknjen -a -o: na čelo pomaknjen klobuk; zgodba je pomaknjena v prejšnje stoletje ∙ ekspr. hiše so pomaknjene med vrtove so, stojijo med vrtovi ♪
  16.      pomálati  -am dov. (ȃ ȃ) nižje pog. popleskati, poslikati: pomalati stanovanje pomálan -a -o: zeleno pomalana soba ♪
  17.      pomanjkljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki nima vseh sestavnih delov celote, enote: pomanjkljiv naslov; predložili so pomanjkljive podatke; pomanjkljiva oprema 2. ki ni v skladu z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: pomanjkljivo delo, popravilo / pomanjkljiva znanstvena metoda / pomanjkljiva izobrazba; pomanjkljivo znanje / pomanjkljiva prehrana 3. ki ne obstaja v zadostni, zadovoljivi meri: pomanjkljivi dokazi; pomanjkljive informacije; pomanjkljiva navodila ● ekspr. prišla je v pomanjkljivi obleki neprimerno, nedostojno oblečena pomanjkljívo prisl.: pomanjkljivo govoriti tuje jezike; pomanjkljivo oblečena ženska; pomanjkljivo opremljeno stanovanje ♪
  18.      pománjšati  -am dov. (ȃ) 1. narediti, povzročiti, da je kaj videti manjše: razpršilna leča predmet pomanjša; hotel se je pomanjšati, zato je sklonil glavo in upognil hrbet // narediti kaj enakega, vendar manjših razsežnosti: pomanjšati načrt hiše; pomanjšati sliko 2. star. zmanjšati: pomanjšati hitrost pománjšan -a -o: pomanjšana fotografija; prikazati objekte v pomanjšanem merilu ♪
  19.      pomanjševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pomanjševanje: pomanjševalno razmerje / pomanjševalne in povečevalne leče ♦ lingv. pomanjševalno obrazilo ♪
  20.      pomaránčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pomarančo ali pomarančevec: pomarančni krhelj; pomarančna lupina / pomarančni nasadi / pomarančni jogurt, liker / pomarančni okus / pomarančna barva oranžna pomaránčno prisl.: pomarančno rumena barva ♪
  21.      pòmárčen  -čna -o prid. (ȍ-á ȍ-ā) knjiž. nanašajoč se na čas po marcu 1848 v Avstriji: pomarčne politične razmere ♪
  22.      pomázati  -mážem dov., pomázala in pomazála (á ȃ) 1. nanesti tanko plast mastne ali tekoče snovi: pomazati pekač z oljem / pomazati kruh s smetano namazati 2. umazati: da ne bi pomazal tal, se je sezul; pazi, da se ne pomažeš / ekspr. pomazati zidove z napisi 3. pog. podkupiti: če boš pomazal, boš hitreje dobil pomázan -a -o: pomazana in odrgnjena obleka ♪
  23.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
  24.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  25.      pomencáti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) krajši čas mencati: perilo mora še malo pomencati / pomencal je s prsti; zadovoljno si je pomencala roke / še vsa zaspana si je pomencala oči / ekspr. pomencal je z nogami in se obrnil proti vratom ∙ ekspr. v odgovor je nekaj pomencal nerazločno rekel ♪

   8.276 8.301 8.326 8.351 8.376 8.401 8.426 8.451 8.476 8.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA