Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ANA (7.094-7.118)


  1.      odiséja  -e ž (ẹ̑) odisejada: čez nekaj dni bomo začeli svojo odisejo; v delu je opisana partizanska odiseja od Makedonije do Slovenije / rad pripoveduje o svoji šolski odiseji ♪
  2.      odjáven  -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na odjavo: odjavni rok / odjavna taksa / prijavna in odjavna služba dejavnost, ki se ukvarja s prijavljanjem in odjavljanjem začasnega ali stalnega bivališča prebivalcev ♪
  3.      odjémen  -mna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na odjem: odjemne možnosti, pogodbe ♦ elektr. odjemno mesto; strojn. odjemna para para, ki se jemlje iz parnega stroja za gretje ♪
  4.      odkázati  tudi odkazáti -kážem dov. (á á á) 1. določiti, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času: gospodinja ji je odkazala delo za vsak dan; profesor jim vsako uro odkaže novo lekcijo // določiti kraj in obseg česa: odkazali so prostor za novo šolo; odkazati zemljišče za sadovnjak / odkazali so jim stražarska mesta 2. star. napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo; dati: odkazali so mu lepo, zračno sobo / odkazali so jim uniforme ● publ. dobiček so odkazali za gradnjo nove poslovne stavbe namenili; publ. romanu so v literaturi odkazali pravo mesto so ga pravilno ocenili ◊ gozd. odkazati drevesa za posek izbrati in označiti jih odkázan -a -o: sesti na odkazani prostor; odkazana soba mu je ugajala; odkazano delo; odkazana drevesa ♪
  5.      odkídati  -am dov. (í ȋ) odstraniti a) sneg: odkidati zametene ceste / odkidati sneg s pločnika b) gnoj, blato: odkidati živini / odkidati nesnago odkídan -a -o: odkidan sneg; odkidana steza ♪
  6.      odklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati / odklanjati odgovornost za kaj 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja ● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti ♪
  7.      odkláti  -kóljem dov., odkôlji odkoljíte (á ọ́) s klanjem odstraniti: odklati trščico od polena; sklad se je odklal od skale in zgrmel v dolino odklán -a -o: odklana deščica; odklana skalna plast ♪
  8.      odklónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odklon: odklonski pojavi / odklonski kot kot, za katerega se spremeni smer gibanja telesa ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva; odklonska sila ♪
  9.      odklópen  -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odklop ali odklapljanje: odklopna naprava, priprava ◊ obrt. odklopno okno enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki ♪
  10.      odkópen  -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odkop: a) odkopna dela pri arheoloških raziskavah / rekordni odkopni učinek pri tekmovanju / odkopni prostor ♦ mont. (odkopno) čelo; odkopno kladivo b) odkopna lokomotiva, proga ♪
  11.      odkríteljski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na odkritelje ali odkritje: odkriteljska strast / dosegel je odkriteljske uspehe ♪
  12.      odkríti  -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni ● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek odkríti se 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti ● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje odkrít -a -o 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim ♪
  13.      odkriváteljski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na odkrivalce ali odkrivanje: odkrivateljski pomen planinstva / odkrivateljski nagibi ♪
  14.      odkrušíti  in odkrúšiti -im, in odkrúšiti -im dov. (ȋ ú; ú ū) s pritiskom, udarcem odstraniti kaj krušljivega, drobljivega: odkrušiti velik kos ometa, skale; kamen se odkruši / vrh gore se je odkrušil / ekspr. odkrušiti košček kruha odlomiti // s pritiskom, udarcem odstraniti del česa krušljivega, drobljivega: granata je odkrušila zid; pri jedi si je odkrušil zob odkrúšen -a -o: odkrušen grušč, kamen ♪
  15.      odkúpen  -pna -o prid. (ū) nanašajoč se na odkup ali odkupovanje: odkupno poslovanje se je ugodno razvijalo / odkupna mreža; poslovodja odkupne postaje; odkupno podjetje / odkupna cena cena, po kateri odkupnik dobi blago ♦ jur. odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; ptt odkupna pošiljka pošiljka, ki jo pošta izroči naslovniku proti plačilu določenega zneska ♪
  16.      odkupíti  in odkúpiti -im dov. (ȋ ú) 1. s plačilom priti do česa, kar je bilo prej last drugega: njeno sliko so odkupili; od soseda je odkupil travnik, ki je mejil na njegovega / odkupiti žito / odkupil mu je vso knjižnico / pridržujejo si pravico odkupiti poslana dela / v tistem času so mesta odkupila pravico kovati denar 2. s plačilom rešiti, osvoboditi: odkupiti ugrabljenega otroka // nekdaj s plačilom doseči prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupiti sužnja; nekateri tlačani so se odkupili / oče ga je odkupil od vojaške službe z odkupnino dosegel, da mu ni bilo treba biti vojak 3. ekspr., navadno z orodnikom dati kaj zaradi storjenega mu slabega, neprimernega dejanja, ravnanja: z darilom se mu je želela odkupiti / odkupiti se z delom odkúpljen -a -o: odkupljeni izdelki; odkupljena zbirka ljudskih pesmi ∙ ekspr. s krvjo, žrtvami odkupljena svoboda pridobljena ♪
  17.      odkupnína  -e ž (ȋ) 1. kar se plača za rešitev, osvoboditev koga: plačati odkupnino za ujetnika // nekdaj kar se plača za prenehanje položaja sužnja, tlačana: tlačani niso zmogli odkupnine; zahtevati visoko odkupnino 2. plačilo za odkupljeno stvar, pridobljeno dobrino: plačevati odkupnino za zemljo / ekspr. žrtve so odkupnina za svobodo ♦ ptt znesek, ki ga plača naslovnik pošti ob prevzemu odkupne pošiljke ♪
  18.      odkupováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s plačilom prihajati do česa, kar je bilo prej last drugega: odkupovati razstavljene slike // poklicno se ukvarjati s kupovanjem blaga, stvari od pridelovalcev, rejcev, prinašalcev: odkupovati borovnice, star papir, živino; zadruga odkupuje kmetijske pridelke 2. s plačilom reševati, osvobajati: odkupovati ugrabljene osebe // nekdaj s plačilom dosegati prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupovati sužnje; tlačani so se začeli odkupovati ♪
  19.      odlagálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na odlaganje: odlagalno mesto / odlagalna miza, naprava ♪
  20.      odlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil / ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago // delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša 4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek 5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre odlagáje: odlagaje plašč, je brundala popevko ♪
  21.      odlákan  -a -o prid. (ȃ) knjiž. porasel z dlako: odlakan pes; mladiči še niso odlakani / odlakana stran kožuha ♪
  22.      odlíčen  -čna -o prid., odlíčnejši (í ȋ) 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo zdravo // ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je; odličen športnik; na treningu je bil odličen; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt; odlična zamisel / odličen začetek 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja // velik, obilen: ima odlične dohodke; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem 3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno // ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj; sklenil je odlično kupčijo 4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega / seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki // ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta ◊ šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično; odlična ocena najvišja pozitivna ocena odlíčno 1. prislov od odličen: odlično je opravil nalogo; odlično režiran film ♦ šol. fizika: odlično 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: odlično je, da si spet tu / kot vzklik režiser zaploska: odlično, odlično odlíčni -a -o sam.: odličnim ni treba delati sprejemnega izpita odličnim učencem; izdelati z odličnim z odličnim uspehom ♦ šol. dobiti odlično iz matematike najvišjo pozitivno oceno ♪
  23.      odlóčba  -e ž (ọ̑) 1. kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, razveljaviti odločbo; z odločbo izročiti kaj v uporabo; obrazložitev odločbe / dodelitvena odločba; imeti stanovanjsko odločbo; ustanovitvena odločba; odločba za vselitev; odločba o upokojitvi / zakonca iščeta neopremljeno sobo z odločbo za katero je bila izdana odločba ♦ jur. odločba pravni akt o posamezni zadevi pravne narave; deklarativna odločba ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje; izvršljiva odločba ki se glede na predpisani postopek sme izvesti; konstitutivna odločba ki ustvarja novo pravno razmerje // dekret: dobiti odločbo / premestitvena odločba 2. zastar. odločitev: pričakujemo njegovo dokončno odločbo; dali so mu štirinajst dni časa za odločbo ♪
  24.      odlómek  -mka m (ọ̑) 1. krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela: objaviti, prebrati odlomek iz romana; zaigrati odlomek iz opere / ohranilo se je le nekaj odlomkov drame; slišal je samo odlomek pisma del 2. odlomljen drobec, kos: odlomki kosti / zadel ga je odlomek granate drobec, košček ● redko to ni trajalo niti odlomek sekunde delček, delec ♪
  25.      odložíti  -ím dov., odlóžil (ȋ í) 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči / kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil / pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre ∙ ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali ◊ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas ♪

   6.969 6.994 7.019 7.044 7.069 7.094 7.119 7.144 7.169 7.194  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA