Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

AKT (1.173-1.197)



  1.      telésen  -sna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na telo: telesni deli; telesna višina / telesne mere; telesna napaka; telesna nega; telesna poškodba / telesna temperatura / telesni napor; telesno delo; telesno trpljenje / telesna virtuoznost igralca / telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zadovoljevanje telesnih potreb potreb po hrani, pijači, spanju; telesna straža straža, ki varuje, brani koga pred napadom, nasiljem 2. čuten, spolen: telesna ljubezen; telesno poželenje / telesna privlačnost; izzivalno telesna ženska ● ekspr. pokojnikove telesne ostanke so položili na mrtvaški oder mrtvo telo, truplo; ekspr. bil je dolg in precej telesen močen, čokat; knjiž. telesno perilo spodnje periloanat. telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; geom. telesna diagonala; jur. telesna kazen v nekaterih deželah kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev telésno prisl.: telesno privlačna ženska; telesno prizadet otrok; sam.: razmerje med telesnim in duševnim v človeku
  2.      téma  -e ž (ẹ̑) osnovni, osrednji predmet obravnavanja ali umetniškega dela: obravnavati, spremeniti temo; aktualna, občutljiva, široka, ekspr. žgoča tema; glavna, okvirna tema; ljubezenska, politična, znanstvena tema; tema pesnitve, pogovora / raziskovalna tema; publ. razprava na temo človekovih političnih pravic / organizator prebere, razdeli teme naslove, opise, ki določajo tak predmetmuz. tema zaključena skupina tonov, ki ima v stavku ali skladbi osrednjo vlogo; šol. učna tema; zgod. tema v bizantinski državi, od 7. do 9. stoletja obrobna pokrajina z vojaško oblastjo
  3.      teorétičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na teorijo: a) študij jim je dal dobro teoretično podlago; razprava vsebuje pomembne teoretične posplošitve; teoretična dela o družbenih odnosih / teoretično mišljenje / teoretična fizika, kemija, matematika, pedagogika b) te raziskave imajo samo teoretičen pomen; teoretični pouk; učenci pridobivajo že v prvem letniku ob teoretičnem tudi praktično znanje c) naši košarkarji imajo še vedno nekaj teoretičnih možnosti za prvo mesto / teoretična zmaga se ni uresničila teorétično prisl.: teoretično usposabljati študente; beg je teoretično mogoč
  4.      teorétik  -a m (ẹ́) 1. kdor se ukvarja s teorijo, obravnava vprašanje teorije: literarni, umetnostni teoretik; teoretiki socializma; teoretiki in praktiki 2. ekspr. kdor se ukvarja s splošnimi, abstraktnimi, od uresničevanja ločenimi spoznanji, načeli: ti si pač samo teoretik; neživljenjski teoretik
  5.      teoretizíranje  -a s () glagolnik od teoretizirati: v vzgoji mladih glasbenikov in teoretiziranju je bil uspešnejši kot v glasbenem ustvarjanju / v predavanju je bilo preveč abstraktnega teoretiziranja
  6.      teoretizírati  -am nedov. () 1. razmišljati, razpravljati o čem kot teoretik: v zadnji razpravi avtor teoretizira o zgodovinskem romanu / strokovnjaki teoretizirajo o graditvi plavajočega letališča 2. ekspr. abstraktno, neživljenjsko razpravljati o kaki stvari: ker je učitelj preveč teoretiziral, ga učenci niso razumeli
  7.      teoríja  -e ž () 1. skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga: meritve so teorijo ovrgle, potrdile; postaviti novo teorijo; ekonomske, marksistične teorije; teorija časa, osebnosti; teorije o nastanku vesolja / razvojna teorija / znanstvena teorija // skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti: izpopolniti, razviti teorijo; povezovati teorijo s prakso; teorija obrambe 2. navadno s prilastkom nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti: glasbena, likovna teorija; teorija avtomobilske vožnje / na glasbeni šoli poučuje teorijo; žarg., avt. vozniški kandidati delajo izpit najprej iz teorije 3. ekspr. skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje: njegova teorija je, da beg ni mogoč; o dogodku ima svojo teorijo 4. splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela: praksa prehiteva teorijo; neskladnost med teorijo in prakso / v teoriji je to lahko, v življenju pa je marsikaj drugače ◊ biol. selekcijska teorija po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem; filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; teorija odraza v marksistični filozofiji po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta; fiz. (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije; lingv. panonska teorija po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini; lit. literarna teorija nauk o vrstah in zvrsteh literarne umetnosti in o bistvu in oblikah besedne umetnine; sokolja teorija po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača; teorija verza nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza; mat. teorija informacije ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij; teorija množice; teorija števil ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso; šah. teorija otvoritev
  8.      terén  -a m (ẹ̑) 1. zemljišče, svet: teren se pogreza, useda; na drugi strani hriba se je teren spremenil; pripraviti teren za gradnjo; zravnati teren; hribovit, nagnjen, položen teren; ilovnat, kamnit, peščen teren; močviren, suh teren; spolzek teren; oblikovanost, poraslost terena / poiskati primeren teren za zasedo kraj, prostor; znajde se tudi na neznanem terenu ozemlju, svetu 2. navadno s prilastkom (manjše) ozemlje, področje, kjer se opravlja določena dejavnost: gobarski, lovski, smučarski tereni; patrulja je obšla svoj teren; v okolici so lepi tereni za sankanje / žarg., šport. zmagati na domačem terenu igrišču 3. ed. ozemlje, področje, kjer kako podjetje, ustanova opravlja svojo dejavnost: vrniti se s terena; zdravniška ekipa je odšla na teren; delati, raziskovati na terenu; zbirati podatke na terenu / babica, socialna delavka ima velik teren / žarg. teren se plača posebej delo na terenu // žarg. ozemlje, področje, kjer se opravlja družbenopolitična dejavnost v neposrednem stiku z ljudmi: ni hotel delati v komiteju, ampak na terenu 4. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 najmanjša organizacijska enota družbenopolitičnih organizacij v mestih in večjih krajih: razdeliti mesto na terene // ed. ozemlje, področje, ki ga obsega ta enota: aktivisti Osvobodilne fronte na terenu // ekspr. ljudje te organizacijske enote: sestanek terena ● publ. pripravljati teren za pogajanja razmere, okoliščine; publ. v pogovoru preiti na občutljivejši teren snov, temo; publ. uveljaviti se na političnem terenu v politikivoj. čistiti, pregledovati teren
  9.      terénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na teren: terenska izboklina; terenske razmere / terensko vozilo vozilo z močno konstrukcijo in pogonskim motorjem, visokim podvozjem in pogonom na vsa štiri kolesa za neasfaltirane, strme ceste / terenski delavec; terenski dodatek dodatek za delo na terenu; terenske vaje za študente; terensko delo / terenski aktivisti; terenski odbor Osvobodilne fronte ∙ žarg., šport. nogometaši so izkoristili terensko premoč boljši, ugodnejši terengeogr. terenska depresija
  10.      testosterón  -a m (ọ̑) med. moški spolni hormon ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona
  11.      tezavrírati  -am dov. in nedov. () 1. knjiž. shraniti, spraviti: tezavrirati denar v banki / pri nizkih obrestih ljudje prihranke tezavrirajo doma shranijo, spravijo / tezavrirati veliko dragocenosti zbrati, nakopičiti 2. ekon. začasno vzeti denar iz prometa: tezavrirati del dohodkov tezavríran -a -o: prihranki, tezavrirani po domovih / tezavrirani denar neaktivni denar
  12.      težkovôden  -dna -o prid. (ó) fiz., navadno v zvezi težkovodni reaktor reaktor, pri katerem se kot moderator uporablja težka voda: značilnosti težkovodnega reaktorja
  13.      tígrovski 2 -a -o prid. (í) nanašajoč se na tigrovce ali na organizacijo TIGR: tigrovska akcija / tigrovski aktivisti
  14.      típ 1 -a m () 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar slišipog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika ◊ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine
  15.      tírnica  -e ž () 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov: položiti, zamenjati tirnice; pritrjevati tirnice na železniške prage // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: lokomotiva je osvetljevala tirnici; kolesa udarjajo ob tirnice; ta vlak naj bi vozil po eni tirnici; razdalja med tirnicama / tramvajske, železniške tirnice 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: namestiti tirnice za zavese; tirnice predalov / kamera drsi po tirnicah 3. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: doseči Lunino tirnico; izstreliti satelit na tirnico 4. nav. mn., ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: življenje se vrača v stare tirnice; prodaja teče po starih tirnicah ◊ elektr., žel. kontaktna tirnica vodnik voznega voda v obliki kovinske tirnice; strojn. žerjavna tirnica; žel. varnostna tirnica ki je položena ob notranji strani tirnic na mostovih, da zadrži iztirjeno vozilo blizu osi tira; vodilna tirnica ki preprečuje iztirjenje vozila v ostrih lokih in na kretnicah; glava tirnice zgornji, odebeljeni del tirnice; noga tirnice del tirnice, s katerim se ta pritrjuje na podlago
  16.      tísočkraten  tudi tísočkráten -tna -o prid. (; -ā) tisočkrat tolikšen: opazovati bakterije pri tisočkratni povečavi / ekspr. iz tega klasja bo obrodilo tisočkratno življenje večkratno, mnogokratno
  17.      tóksičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na toksin: toksične bakterije / toksično obolenje 2. knjiž. strupen: toksična snov; tolikšna doza zdravil je toksična / toksične lastnosti / toksične poškodbe poškodbe zaradi zastrupitve
  18.      tóksičnost  -i ž (ọ́) biol. lastnost, značilnost toksičnega: toksičnost bacilov, bakterij // knjiž. strupenost: ugotavljati toksičnost snovi
  19.      toksín  -a m () biol. strup nekaterih mikroorganizmov ali nekaterih drugih rastlin in živali, ki v organizmu povzroča nastajanje protiteles: bakterije izločajo toksine / rastlinski, živalski toksin
  20.      toplôta  -e ž (ó) 1. energija, ki se sprošča pri gorenju, razkrajanju snovi, trenju: toplota segreje telo; pri gorenju se sprošča toplota; dovajati, meriti, oddajati, prevajati toploto; delovanje, prehajanje, pridobivanje toplote 2. zmerno visoka temperatura: toplota dobro dene, se prileže; pomladanska toplota; prijetna toplota / občutek toplote / nekatere bakterije se razmnožujejo pri sobni toploti sobni temperaturi 3. lastnost, značilnost toplega: toplota od sonca segretega zidu / toplota pomladnih dni / toplota postelje / toplota volne / človeška toplota; toplota besed, čustev; toplota družinskega okolja / toplota jesenskih barv 4. ekspr. prijetno, ugodno počutje: po telesu se mu razliva toplota ◊ fiz. izparilna toplota; latentna toplota ki jo telo dobiva ali oddaja pri prehajanju iz enega agregatnega stanja v drugo, ne da bi se mu pri tem spremenila temperatura; utajena, prikrita toplota; sežigna toplota ki jo pri sežigu v danih okoliščinah odda 1 kg goriva; specifična toplota; strjevalna toplota ki se sprosti pri strjevanju; talilna toplota; strojn. prenosnik toplote naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu
  21.      tórij  -a m (ọ́) kem. mehka srebrno bela radioaktivna kovina, element Th: razpadanje torija; uran in torij
  22.      tóron  -a m (ọ̑) kem. radioaktivni plin, ki nastane pri razpadanju torija, element Tn: radon in toron
  23.      transmutácija  -e ž (á) 1. kem. sprememba enega elementa v drugega zaradi radioaktivnega sevanja: transmutacija urana / transmutacija atomskega jedra 2. knjiž. sprememba, pretvorba: transmutacija vodne energije v električno
  24.      tránsurán  -a m (-) kem. umetno pridobljen radioaktivni element z višjim atomskim številom kot uran: neptunij, plutonij, americij in drugi transurani
  25.      trática  -e ž (á) manjšalnica od trata, trava: negovati, zalivati tratico ◊ biol. bakterijska tratica črevesna flora

   1.048 1.073 1.098 1.123 1.148 1.173 1.198 1.223 1.248 1.273  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA