Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

AD (9.331-9.355)


  1.      kôzast  -a -o prid. (ó) redko kozav: kozast obraz // kozji: mož s kozasto brado ♪
  2.      kôzel  -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni // objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti ◊ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza ♪
  3.      kózelnik  -a m (ọ̑) zastar. čarovnik, vedež: nekateri knezi so radi zahajali h kozelnikom ♪
  4.      kózji  tudi kôzji -a -e prid. (ọ̄; ȏ) 1. nanašajoč se na koza 1: kozji bobki; kozja dlaka, koža; kozje mleko / kozje usnje / je kozji pastir / gospod s kozjo brado; ekspr. kozja steza zelo ozka, strma 2. poljud., v zvezi kozji parkeljci lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, strok. kovačnik: porasel s kozjimi parkeljci ● ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; fant je zvit kot kozji rog zelo; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; šalj. brati fantu kozje molitvice oštevati ga ◊ bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; kozja pogačica grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje ♪
  5.      kozlovína  -e ž (í) 1. usnje iz kozje kože: čevlji, hlače iz kozlovine / predelava kozlovine kozje kože 2. kozje meso: pečena mlada kozlovina ♪
  6.      kozlóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na kozle: kozlovska koža / ima rjave brke in kozlovsko brado ♪
  7.      kózmičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na kozmos, vesoljski: breztežno stanje v kozmičnem prostoru / kozmični faktorji, zakoni / kozmični izstrelki; kozmične rakete / kozmični poleti / kozmična lirika; je pesnik kozmične poezije ♦ astr. kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; fiz. kozmični žarki najmanjši delci snovi, ki prihajajo iz vesolja na zemljo; druga kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči kako telo, da lahko zapusti težnostno območje zemlje; prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo; kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje; jur. kozmično pravo pravo o mednarodnih in meddržavnih odnosih v zvezi z dejavnostjo v vesolju // v zvezi kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: izstreliti kozmično ladjo; posadka kozmične ladje 2. publ., ekspr. zelo velik, ogromen: človekova oblast nad naravo je dosegla že kozmični obseg; kozmične razdalje, razsežnosti ♪
  8.      kozmodróm  -a m (ọ̑) teh. prostor za vzletavanje vesoljskih ladij, zlasti v ruskem okolju; vzletišče, izstrelišče: s kozmodroma izstreliti vesoljsko ladjo ♪
  9.      kozmonávt  -a m (ȃ) kdor je usposobljen za vesoljske polete, vesoljec: polet kozmonavta; izstrelili so vesoljsko ladjo s tremi kozmonavti ♪
  10.      kozmonávtski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kozmonavte ali kozmonavtiko: kozmonavtska čelada / kozmonavtska znanost ♪
  11.      kozmopolitízem  -zma m (ȋ) 1. nazor, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti: pesnikov prehod od kozmopolitizma k patriotizmu / kozmopolitizem stoikov / slabš. zaiti v hud buržoazni kozmopolitizem 2. široka, svetovna razgledanost in velika uglajenost, svetovljanstvo: presenetil jih je s svojim kozmopolitizmom ♪
  12.      kozmopolítstvo  -a s (ȋ) nav. slabš. kozmopolitska miselnost: v meščanskih slojih je vladalo kozmopolitstvo in nemškutarstvo ♪
  13.      kozolnják  -a m (á) nav. mn., zool. na podlago prirasle morske živali s trdnim ovojem iz snovi, podobne rastlinski celulozi, Ascidiacea: bradavičasti kozolnjak ♪
  14.      kóža  -e ž (ọ́) 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ◊ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje ♪
  15.      kožekrílec  -lca m (ȋ) nav. mn., zool. žuželke z dvema paroma kožnatih prozornih kril, od katerih je zadnji par veliko manjši od sprednjega, Hymenoptera: sršeni, ose, čmrlji in drugi kožekrilci ♪
  16.      kóžen  -žna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kožo: poškodovati kožno tkivo / gladka kožna površina / kožna guba / kožni rak; zdravnik za kožne bolezni; kožna tvorba / kožne žleze / pog. kožna galanterija usnjena ◊ anat. kožni epitel epidermis; elektr. kožni pojav povečana gostota toka na površini vodnika; med. kožna afekcija kožno obolenje ♪
  17.      kóžica  -e ž (ọ́) 1. tanka koža: vnela se mu je kožica med prsti / obnohtna kožica 2. manjšalnica od koža: odstraniti kožico z gobe; tanka kožica češnje, jagode / marmelada ima že kožico / gladka, mehka kožica polt // navadno s prilastkom odrta koža manjše živali: polšja kožica / pokrivalo iz zajčje kožice ◊ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; anat. deviška kožica kožna guba ob vhodu v nožnico; metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine; zool. plavalna kožica ♪
  18.      kôžuh  -úha m (ó ú) 1. koža živali z gostejšo, daljšo dlako: žival je imela črn kožuh; kožuh medveda / pozimi ima lisica gost kožuh gosto dlako // ta koža za predelovanje v krzno: prodajati, zbirati kožuhe / predelovanje kožuhov 2. vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje: nositi kožuh in kučmo; pastir se je pokril s kožuhom in zaspal / kratek ovčji kožuh / plašč, podložen s kožuhom s krznom / ekspr. vedno ima kak kožuh na sebi zelo debelo obleko // krznen plašč: kupila si je nov kožuh; lisičji, zajčji kožuh; kožuh iz bobrovine ♪
  19.      kráča  -e ž (á) 1. spodnji del noge pri prašiču: krača in parklji // ta del noge za kuhanje ali pečenje: obirati, rezati kračo; mastna, dobro posušena krača; gnjat in krača / prekajena krača / svinjska krača ♦ gastr. telečja krača spodnji del telečje noge za pečenje 2. nav. mn., slabš. noga (pri človeku): suhe krače ∙ ekspr. je urnih krač hitro hodi 3. slabš. osebni avtomobil, navadno star, slab: krača s pokrpano platneno streho ♪
  20.      kračína  -e ž (í) kratkost: kračina in preprostost teksta; kračina poglavij / zaradi kračine je bil avto zelo praktičen ◊ lingv. kračina samoglasnika ♪
  21.      kragúlj  -a m (ú) ptica ujeda sive barve, z belkastim, prečno progastim oprsjem in trebuhom: kragulj kroži nad dvoriščem; kokoš je odnesel kragulj; zagrabil ga je kot kragulj ♪
  22.      kràj  krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
  23.      kraján  in krajàn -ána m (ȃ; ȁ á) knjiž. rojak, domačin: poznava se, saj sva krajana // pripadnik krajevne skupnosti: krajani so glasovali za samoprispevek ♪
  24.      krájcar  -ja m (ȃ) 1. v stari Avstriji kovanec z vrednostjo ene stotine goldinarja: odprl je mošnjo in odštel nekaj krajcarjev; za zadnje krajcarje si je kupil kruh 2. ekspr. denar sploh: zaslužil je samo nekaj krajcarjev ● ekspr. nimam niti krajcarja nimam popolnoma nič denarja; ekspr. gleda na vsak krajcar je varčen; je skop; podobna sta si kakor krajcar krajcarju zelo ♪
  25.      krájec  -jca m (ȃ) 1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev; suh, trd krajec // star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha 2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec; krajec lune // čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu 3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka 4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh; krajci suknjiča / krajci ovratnika 5. redko delček, košček: krajec zemlje ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪

   9.206 9.231 9.256 9.281 9.306 9.331 9.356 9.381 9.406 9.431  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA