Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

AD (9.181-9.205)


  1.      korektíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. popravljalen, izboljševalen: gre za korektivne ukrepe / korektivna vzgoja ♦ ped. korektivna pedagogika pedagogika, ki se ukvarja s popravljanjem, izboljševanjem prizadetih funkcij razvojno motenih otrok; šport. korektivna gimnastika gimnastika za popravljanje napak v drži telesa ♪
  2.      korektúra  -e ž (ȗ) 1. ugotavljanje in odpravljanje jezikovnih, stilističnih napak v tekstu, popravljanje: pomagal je pri korekturah člankov; čaka jo še korektura šolskih nalog 2. tisk. označevanje napak na krtačnem odtisu: potrebna je ponovna korektura / opravil je zadnje korekture zadnji pregled teksta pred tiskom / avtorske korekture avtorjevo spreminjanje teksta med označevanjem teh napak; domača korektura označevanje teh napak v tiskarni sami // nav. mn. krtačni odtis, na katerem so označene napake: nesti korekture v tiskarno; prosil je, naj mu pošlje korekture / brati korekture 3. popravek, sprememba: korektura meje; korekture smeri in položaja / korektura barvnih tonov / gre za korekture in dopolnitve njegovih prejšnjih izjav izboljšave, izboljševanje ♪
  3.      korelácija  -e ž (á) knjiž. medsebojna odvisnost, soodvisnost: zdi se, da med pojavoma ni korelacije / tudi kultura je v neki korelaciji z družbenim življenjem odvisnosti ♦ adm. koeficient korelacije koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama; lingv. korelacija razmerje soodnosnih jezikovnih prvin ♪
  4.      korelacíjski  in korelácijski -a -o prid. (ȋ; á) nanašajoč se na korelacijo: korelacijske dopolnitve / gre za korelacijsko zvezo med njima korelativno ♦ adm. korelacijski koeficient koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama; lingv. korelacijski fonemi fonemi, ki so v enakem medsebojnem odnosu ♪
  5.      korén  -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
  6.      koreníka  -e ž (í) 1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice 2. ekspr., redko osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik // začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih 3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika ● ekspr., redko iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto ♪
  7.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  8.      korenínica  -e ž (í) manjšalnica od korenina: stebelce in koreninica / na stranskih koreninah so pognale drobne koreninice / dlakaste koreninice / jesti sladke koreninice ♪
  9.      korenínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na korenino: koreninska zgradba / koreninski vršiček; koreninska povrhnjica ♦ bot. koreninski gomolj; koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije; koreninski laski; koreninski tlak sila, s katero potiska korenina vodo v steblo; koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži ♪
  10.      korenít  -a -o prid., korenítejši (ȋ) 1. nav. ekspr. ki zadeva bistvo, temelj česa: to pomeni korenit preobrat; prišlo je do korenite spremembe / zatekli so se h korenitim ukrepom / v razpravljanju je bil zelo korenit 2. zastar. odločen, trden, neustrašen: to so bili koreniti ljudje koreníto prisl.: korenito so se spremenili ♪
  11.      koréniti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) mat. računati število, ki, potencirano s korenskim eksponentom, da korensko osnovo: kvadrirati in koreniti ♪
  12.      korênje  tudi korénje -a s (é; ẹ̑) 1. rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: korenje je dobro obrodilo; korenje pleti, populiti, sejati; rumen kot korenje / njiva korenja ♦ bot. navadno korenje divja ali kultivirana rastlina z belimi cveti v kobulih, Daucus carota 2. zastar. več korenin, korenine: spotikal se je ob korenje drevja ♪
  13.      korênjev  tudi korénjev -a -o prid. (é; ẹ̑) nanašajoč se na korenje: korenjevo seme / korenjeva marmelada ♪
  14.      korenjíšče  -a s (í) njiva, na kateri je raslo korenje: korenjišča so pripravljena za pomlad ♪
  15.      korénstvo  -a s (ẹ̑) zastar. koreničje: vložiti sadje, sočivje in korenstvo ♪
  16.      korepetírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. muz. vaditi, pripravljati za nastop soliste, zbor, orkester: korepetira v operi / korepetirati balet 2. nekdaj ponavljati s kom učno snov: zasluži s tem, da korepetira ♪
  17.      korepetítor  -ja m (ȋ) 1. muz. kdor vadi, pripravlja za nastop soliste, zbor, orkester: dolgo je bil korepetitor pri baletu; zaposlen je kot korepetitor v operi 2. nekdaj kdor ponavlja s kom učno snov: preživljal se je kot inštruktor in korepetitor ♪
  18.      korêselj  -slja m (é) zool. manjša, krapu podobna sladkovodna riba, Carassius carassius: loviti koreslje ♪
  19.      korespondénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na korespondenco: korespondenčna dokumentacija; korespondenčno pismo / korespondenčni urad ♪
  20.      korespondènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. kdor poklicno opravlja dopisovanje: korespondent v podjetju; korespondent in knjigovodja / korespondent za tuje jezike 2. redko dopisnik: bil je korespondent znanih nemških časopisov 3. redko dopisni član akademije znanosti in umetnosti: zbrali so se akademiki, korespondenti in častni člani ♪
  21.      korespondírati  -am nedov. (ȋ) 1. vzdrževati medsebojne pismene stike; dopisovati si: prijatelj, s katerim je korespondiral, je umrl; redno korespondirata 2. publ. tvoriti zvezo, povezavo: zelena oaza bo spretno korespondirala med starim in novim delom mesta 3. knjiž. ujemati se, skladati se: četrti cikel pesmi korespondira s prvim / dramatika korespondira temu času ♪
  22.      koriándol  -a m (ȃ) nav. mn. 1. dolg papirnat barvast trak, zvit v kolobarček: na maškaradi so si metali konfete in koriandole 2. nar. primorsko barvast papirček, navadno okrogel za (medsebojno) obmetavanje udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah; konfet: ves je bil posut s koriandoli ♪
  23.      koridór  -ja in -a m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze: koridorji preko naše države so že preveč obremenjeni / zračni in kopenski koridorji med državami / ta rečna dolina je dober kopenski koridor; pren., knjiž. delali so si koridor skozi množico 2. knjiž. ozek, dolg prostor v stavbi, odkoder vodijo vrata v bivalne in druge prostore; hodnik: sprehajati se po koridorju; obokan, temen koridor / vrata na koridor ♪
  24.      koridórski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na koridor: koridorsko ozemlje / koridorske predsobe ♦ arhit. koridorska zgradba zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh ♪
  25.      korigènd  -ênda in -énda m (ȅ é, ẹ́) jur., nekdaj mladoletni prestopnik v poboljševalnem oddelku prisilne delavnice ♪

   9.056 9.081 9.106 9.131 9.156 9.181 9.206 9.231 9.256 9.281  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA