Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

AD (7.526-7.550)


  1.      izmuzávati se  -am se nedov. (ȃ) ekspr., redko 1. izogibati se: izmuzavati se napadalcem / izmuzavati se delu 2. izgovarjati se: izmuzaval se je, da tam nima kaj delati ♪
  2.      izmuzljív  tudi zmuzljív -a -o prid. (ȋ í) ekspr. ki se (rad) izmuzne: izmuzljiva jegulja / njegov odgovor je nejasen, nekako izmuzljiv ♪
  3.      izmúzniti se  -em se tudi zmúzniti se -em se dov. (ú ȗ) 1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok 2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku se je izmuznil; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko; pren. ta pesem se mu je izmuznila iz spomina 3. ekspr. izogniti se: izmuzniti se sovražnikovi zasedi / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru ne hoteti odgovoriti ● ekspr. denar se mu hitro izmuzne iz rok ga hitro porabi, zapravi; ekspr. pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak so bile spregledane; ekspr. ne boš se izmuznil moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje; prim. zmuzniti se ♪
  4.      iznajdováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do česa: iznajdovati konkretne oblike odnosov med ljudmi / skladatelj nenehoma išče in iznajduje odkriva ♪
  5.      iznemôči  -mórem tudi znemôči -mórem dov., iznemógel iznemôgla tudi znemógel znemôgla (ó ọ́) knjiž. obnemoči: iznemoči zaradi bolezni; v internaciji je povsem iznemogel iznemógel -môgla in -mógla -o tudi znemógel -môgla in -mógla -o: od dolge poti so bili lačni in iznemogli onemogli / iznemoglo upanje ♪
  6.      iznêsti  -nêsem dov., iznésel iznêsla (é) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznesti obleko iz omare / ekspr. vso hišo mu bodo iznesli 2. žarg., polit. odkriti, prikazati: delegati so iznesli svoja mnenja; iznesti poglede na kaj; na sestanku so iznesli, da je mladina prepuščena sebi 3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznesti pomisleke; iznesti trditev trditi iznesèn tudi iznešèn -êna -o: izneseni argumenti; prim. znesti ♪
  7.      iznevériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. povzročiti, da kdo preneha biti zvest: izneveriti komu ženo 2. publ. biti neuspešen, odpovedati: propaganda je tokrat izneverila / vreme nas je izneverilo 3. zastar. poneveriti: izneveril je veliko vsoto denarja iznevériti se postati nezvest: izneveriti se možu / izneveriti se tovarišem / izneveriti se načelom, navadam ne držati se jih ♪
  8.      iznevérnik  -a m (ẹ̑) zastar. odpadnik: razglasili so ga za iznevernika in mu vzeli vsa posestva ♪
  9.      iznevídeti  -im in znevídeti -im dov. (í ȋ) nar. zahodno začutiti nenaklonjenost, odpor do koga: zaradi surovosti so ga ljudje iznevideli ♪
  10.      iznoréti se  -ím se dov., iznôrel se (ẹ́ í) 1. z divjim, razposajenim tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: otroci so se iznoreli; pren., ekspr. vreme se je iznorelo 2. ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: ob pustu se iznori staro in mlado; naj se iznori, dokler je mlad ♪
  11.      iznosíti  -nósim dov. (ȋ ọ́) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznositi zemljo iz rova 2. star. nositi plod v telesu do popolne zrelosti; donositi: zaradi bolezni ni mogla iznositi 3. redko ponositi, izrabiti: škornje je že čisto iznosil iznóšen -a -o: iznošen otrok; iznošena obleka; prim. znositi ♪
  12.      izóbčenost  -i ž (ọ̄) rel. stanje človeka, ki je izključen iz cerkve: izguba pravic zaradi izobčenosti // ekspr. stanje človeka, ki je izključen iz kake skupnosti sploh: zavedati se svoje izobčenosti / izobčenost iz družbe ♪
  13.      izobčeváti  -újem nedov. (á ȗ) rel. izključevati iz cerkve: papež je izobčeval nepokorne vladarje ♪
  14.      izobílje  -a s (ȋ) 1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin: v deželi vlada izobilje / živeti v izobilju; ekspr. ti ljudje se kopljejo v izobilju ∙ imeti vsega v izobilju zelo veliko 2. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: izobilje proizvodov ♪
  15.      izoblíka  -e ž (ȋ) knjiž., redko izoblikovanost: obrambna vloga gradov je vplivala na njihovo tlorisno izobliko / izoblika glavnih oseb v romanu ♪
  16.      izoblikováti  -újem tudi zoblikováti -újem dov. (á ȗ) 1. dati čemu dokončno obliko: izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval; izoblikovati si svetovni nazor 2. dati čemu določeno obliko: ledenik je svojsko izoblikoval dolino; izoblikovati klobuk po modi // dati čemu bistvene značilnosti: izoblikovati demokratične družbene odnose; v tem času se je država izoblikovala; izoblikovati se kot narod // narediti, ustvariti: izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev 3. povzročiti nastanek, razvoj česa: premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico 4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti: šola izoblikuje mlade ljudi; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost; izoblikovati v človeku socialno zavest izoblikováti se tudi zoblikováti se z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo: zgornja plast kože se je izoblikovala v luske / misel se je izoblikovala v trden sklep izoblikován tudi zoblikován -a -o: izoblikovan kip; izoblikovan značaj; izoblikovana država ♪
  17.      izobrázba  -e ž (ȃ) 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost // stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati: a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje b) potrebna je izobrazba okusa c) izobrazba zemeljskih plasti ● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture ◊ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja ♪
  18.      izobrázben  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izobrazba 1: izobrazbena rast otrok; izobrazbena raven, stopnja prebivalstva / izobrazbena struktura vodilnega kadra izobrázbeno prisl.: izobrazbeno različni bralci ♪
  19.      izobráziti  -im dov. (ā ȃ) 1. načrtno razviti sposobnosti in seznaniti z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobrazil je cele generacije; izobrazil se je v šoli in z branjem; glasbeno se izobraziti 2. star. razviti, kultivirati: izobraziti jezik 3. zastar. izoblikovati, napraviti: jame so bile take, kot bi jih bila izobrazila človeška roka izobrážen -a -o 1. deležnik od izobraziti: izobražen je bil v najboljši šoli / ima izobražen okus 2. ki ima izobrazbo: daleč naokoli ni bilo bolj izobraženega človeka; je vsestransko, zelo izobražen / glasbeno, jezikovno, literarno izobražen / akademsko izobražen z visokošolsko izobrazbo // redko kulturen, civiliziran: živel je daleč od izobraženega sveta 3. ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: pripraviti govor za izobražene ljudi / izobraženi sloji ♪
  20.      izobraževálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izobraževanje: izobraževalni tečaji; izobraževalne oddaje po radiu; izobraževalno društvo / izobraževalni postopek; izobraževalna učinkovitost šole / izobraževalna politika / izobraževalni center; vzgojno-izobraževalna ustanova ♦ ped. izobraževalna vrednost pouka; splošno izobraževalna šola šola, ki daje splošno izobrazbo ♪
  21.      izobraževánje  -a s (ȃ) glagolnik od izobraževati: a) skrbeti za vzgojo in izobraževanje mladine; oblike izobraževanja odraslih / dopolnilno izobraževanje ki dopolnjuje redni šolski pouk s fakultativnimi predmeti, tečaji, seminarji; ideološko, strokovno izobraževanje delavcev / področje izobraževanja in znanosti ♦ ped. formalno izobraževanje ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; materialno izobraževanje ki obsega seznanjanje z dosežki z vseh področij prirodnih in družbenih ved b) izobraževanje jezika ♪
  22.      izobraževáti  -újem nedov. (á ȗ) načrtno razvijati sposobnosti in seznanjati z dosežki različnih področij človekove dejavnosti: izobraževati mladino; izobraževati strokovnjake za določena delovna mesta; izobraževati se z branjem; vsestransko se izobraževati / knjiga izobražuje / redko dal ga je v mesto izobraževat študirat // star. razvijati, kultivirati: izobraževati jezik / izobraževati estetski čut ♪
  23.      izogíbanje  -a s (ȋ) glagolnik od izogibati se: izogibanje avtomobilov; medsebojno izogibanje ladij / motilo jo je njegovo izogibanje; izogibanje družbe / izogibanje tveganju ♪
  24.      izogíbati se  -am se in -ljem se nedov. (ȋ) 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: izogibati se avtomobilov, avtomobilom, pešcem; izogibati se (na) desno / vozila se izogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje // delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: izogibal se je ljudi, da bi ne videli njegove žalosti; vse se me izogiba 2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: spretno se je izogibal sunkov, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izogibati se dolžnosti, nadzorstvu, obveznostim // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izogibati se prepirov; izogibati se odgovorom, plačevanju dolgov / izogiba se dela noče delati 3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: izogibati se nevarnosti, vojne 4. ekspr. ne uporabljati: izogibati se neprimernih izrazov ● ekspr. naše hiše se na daleč izogiba ne hodi mimo nje; ne prihaja k nam na obisk izogibajóč se -a -e: vračali so se, izogibajoč se cestam ♪
  25.      izogníti se  -ógnem se in -ôgnem se dov. (ȋ ọ̑, ó) 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: izogniti se pešca; izogniti se avtomobilu; komaj se je izognil na desno, da ni prišlo do trčenja / v ulici se lahko izogneta dva avtomobila vozita drug mimo drugega / v velikem loku se je izognil kupu kamenja // napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: šel je po drugi cesti, da bi se izognil sošolcev; temu človeku se zmeraj izognem 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izogniti se klofuti, udarcu // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izogniti se težkega dela; izogniti se odgovornosti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izogniti se odgovoru, plačilu 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: izogniti se nesporazumu, sporom, vojni 4. ekspr. ne uporabiti: izogniti se neprimernega izraza; v svojih razpravah se ni mogel izogniti matematiki ● ekspr. raje je šel po daljši poti, da se je izognil slabi cesti da ni peljal, šel po njej; izognil se je materinim pogledom umaknil se je, da ga ni mogla videti ♪

   7.401 7.426 7.451 7.476 7.501 7.526 7.551 7.576 7.601 7.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA