Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
AD (6.201-6.225)
- gliščávost -i ž (á) redko glistavost: neodpornost zaradi gliščavosti ♪
- globáča -e ž (á) 1. manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu: pod vrhom je globača, porasla s trnjem in robidami; gozdna globača; temačna globača 2. redko globoko zajedena kolovozna pot: v dolino smo prihajali po globačah ♪
- globél -i [eu̯ tudi el] ž (ẹ̑) 1. manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu: soteska se na koncu razširi v majhno globel; hiše se stiskajo v majhni globeli; taborili so v gozdni globeli; pren., pesn. globeli človeških src 2. knjiž. jamica, vdolbina: oči so mu izstopile iz globeli ♪
- glóbetrôtter -ja [globtroter] m (ọ̑-ȏ) knjiž. kdor potuje po svetu, navadno brez določene naloge; svetovni potnik: bil je pravi globetrotter, saj je prepotoval že skoraj ves svet ♪
- globigerínski -a -o prid. (ȋ) geol., navadno v zvezi globigerinsko blato blatu podobna snov na morskem dnu iz lupinic odmrlih globigerin ♪
- globína -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzdol: meriti globino; globina jezera je deset metrov; globina in širina prepada / globina oranja ∙ kulturni razvoj v globino in širino glede na intenzivnost in obseg // razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: globina omare / ta slika ima globino daje vtis prostora // oddaljenost od površine v navpični smeri navzdol: najdišča so bila v globini dveh metrov; globina potresnega žarišča 2. lastnost globokega: reka je zaradi globine in vrtincev nevarna 3. prostor, ki je nižje, globlje od okolja: deževnica odteka v globino; kamen je padel v globino / raziskovati morske globine; pren. nekje v globini se je zavedal svoje krivde 4. srednji, razmeroma precej oddaljeni del česa: gosto zarasla globina gozda; iz globine gozda so se slišali klici; pren. globina noči //
najbolj oddaljeni del česa v vodoravni smeri: zaradi mraka globine sobe ni bilo videti; v globini sobe je obešena velika slika; v globini ozke ulice sveti medla luč; pren. globina oči; globine podzavesti 5. ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: globina čustvovanja, hrepenenja, ljubezni / globina umetniškega ustvarjanja / globina pesmi // dobra premišljenost, dognanost: globina ideje, naziranja / etična globina in objektivnost kritike 6. s prilastkom glavni, bistveni del česa: znal je odkriti globino stvari / globina duše / dokopal se je do človeških globin 7. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz globine srca ga je sovražil; v globino duše mu je žal ◊ strojn. globina navoja polovica razdalje med njegovim zunanjim in notranjim robom ♪
- glôbiti -im in glóbiti -im dov. in nedov. (ó ō; ọ́ ọ̄) star. kaznovati z globo: velikokrat so ga že globili zaradi podobnih prestopkov ♪
- globóček -čka m (ọ̑) zool. majhna sladkovodna riba s temno rjavimi pikami, Gobio gobio: v akvariju je bil tudi globoček ♪
- globočína -e ž (í) knjiž. 1. razsežnost v navpični smeri navzdol; globina: meriti globočino; globočina brezna, morja // prostor, ki je nižje, globlje od okolja: sidro se je počasi spustilo v globočino; potopiti se v globočini; pren. nekje v globočini se je zavedal svoje krivde 2. razmeroma precej oddaljeni, srednji del česa: gozdne globočine 3. z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: spoznati globočino materine ljubezni 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi globočina duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: obžalovati iz globočine duše; iz globočine srca te prosim ♪
- globòk -ôka -o prid., glóblji tudi globokéjši stil. globóčji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko // z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na
deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi // z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec // ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica // ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je
napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem // ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja ● doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne ◊ agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja globôko prisl.: dihala je globoko; globoko misliti; globoko je občutil izgubo; glavo je globoko sklonil; tla so se mu globoko ugrezala pod nogami; zašla sta globoko v gozd; lopato je zasadil globoko v zemljo; globoko čuteč;
globoko narezane avtomobilske gume; bil je globoko sklonjen; gledal je z globoko udrtimi očmi; globoko veren človek; globoko zakoreninjena navada; globoko zamišljen; ekspr. cene so globoko znižane ∙ šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. moral je poseči globoko v žep veliko plačati; preg. tiha voda globoko dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega; sam.: na globoko orati; ribiči so odrinili na globoko ♪
- globokovôden -dna -o prid. (ó) knjiž. nanašajoč se na globoko vodo: pri gradnji mostu so že opravili najzahtevnejša globokovodna dela ♪
- glódati -am tudi glójem, tudi glôdati -am nedov., glódaj glódajte tudi glóji glójite tudi glôdaj glôdajte tudi glodájte; tudi glodála (ọ́; ó) 1. z zobmi odlamljati v majhnih kosih: pes je ves čas glodal kost; miš gloda korenine; glodal je staro, suho skorjo kruha / v drevesu je glodal črv / voda gloda breg izpodjeda, odnaša; pren. glodala jo je skrivna bolezen; hišo je glodal zob časa 2. ekspr. povzročati neugoden, navadno duševni občutek: glodala sta ga dvom in obup; gloda ga zavest krivde; ljubosumnost ji gloda dušo; za prazen nič se gloda; kes ga je glodal kot črv; brezoseb. neprestano ji je glodalo v srcu / čutil je, kako mu lakota gloda po drobovju 3. ekspr. dalj časa, navadno slabo govoriti o čem: vsa soseska je vneto glodala ta dogodek / zlobni jeziki glodajo kar naprej glodajóč -a -e: glodajoč črv; glodajoča bolečina;
glodajoča skrb ♪
- glógov -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na glog: glogov grm; glogov les; glogova palica ♦ zool. glogov belin dnevni metulj z belimi krili, katerega gosenice objedajo liste sadnega drevja, Aporia crataegi ♪
- glôrija in glórija -e ž (ó; ọ́) 1. svetniški sij, gloriola: zlata glorija mu obdaja glavo; pren., knjiž. nadel si je glorijo junaka // knjiž. sij, blišč, žar: vsa cerkev je bila v svetli gloriji; sonce obliva drevje z večerno glorijo; glorija sončnega zahoda 2. ekspr. slava, čast, priznanje: v vsej gloriji se je čutil nesrečnejšega kot prej; iron. to je pomenilo konec njegove glorije / pog. sprejeli so ga z veliko glorijo z velikimi slavnostmi, s poveličevanjem ◊ alp. mavričast sij ob človekovi senci na nizko ležeči megli; rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Gloria ♪
- glósa -e ž (ọ̑) 1. krajše pojasnilo k tekstu; opomba, pripis: v latinskem tekstu so glose v domačem jeziku; glose v oklepajih / zakonik z glosami 2. kratek članek, ki navadno duhovito obravnava kaj aktualnega: objavlja kritične glose o knjižnih novostih; priložnostne glose; glosa o problemih likovne vzgoje; glose v dnevnem in revialnem tisku 3. lit. pesem iz štirih decim, katerih zadnje vrstice dajo zaključeno misel: pisati sonete in glose / Prešernova Glosa ♪
- glosár -ja tudi glosárij -a m (á) 1. seznam manj znanih, tujih besed, dodan tekstu: razprava s komentarjem in glosarjem 2. slovar, navadno starejši ♪
- glosírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. opremiti z glosami, opombami: glosirati verze; ironično glosirati 2. na kratko, navadno duhovito obravnavati kaj aktualnega: glosirati dnevne dogodke; samo bežno je glosiral politično usmerjenost države / revija je povabila udeležence, naj glosirajo posamezna stališča kongresa povedo svoje mnenje o njih glosíran -a -o: glosirana antologija pesmi ♪
- glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem // knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih // ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota
je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitna ● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati ◊ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe ♪
- glukóza -e ž (ọ̑) kem. monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in celulozi, grozdni sladkor: pomanjkanje glukoze v krvi; koncentrirana raztopina glukoze ♪
- glúma -e ž (ū) zastar. (gledališka) igra, drama: izvirna gluma v enem dejanju / napisal je več glum // norčija, burka: vsi so ga imeli radi zavoljo njegovih domislic in glum ♪
- glumáčka -e ž (ȃ) ženska oblika od glumač: mlada glumačka je hodila po vrvi ♪
- glušílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) teh. glušnik: zaradi močnih pokov so imeli na ušesih glušilce; montirati glušilec na motorno kolo ♪
- gmájna -e ž (ȃ) 1. neobdelan, na redko porasel svet, navadno skupna last vaščanov: onkraj potoka se širi prostrana gmajna; ves dan je pasel na gmajni / kraške gmajne / občinska, vaška gmajna 2. zastar. skupnost, skupina: trška gmajna je imela shod / ekspr. uboga gmajna izkoriščano, zatirano ljudstvo ♪
- gmájnar -ja m (ȃ) ekspr. kdor živi na gmajni, navadno bajtar: napol podrte bajte gmajnarjev ♪
- gmôta -e ž (ó) 1. kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: oblikovati glineno gmoto; v daljavi se je videla temna gmota gozda / brezoblična gmota / ekspr. ljudstvo je postalo pasivna gmota; pren. razčleniti pripovedno gmoto // kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo: tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti; mogočna ledena, skalna gmota // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja / pred vhodom je stala gmota ljudi / knjiž. gmota tišine 2. redko snov, materija, masa: plastična gmota ◊ alp. gorska gmota celoten obseg gore ali gorovja; gozd. lesna gmota količina lesa; meteor. zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; muz. zvočna gmota vsi zvočni pojavi v skladbi ♪
6.076 6.101 6.126 6.151 6.176 6.201 6.226 6.251 6.276 6.301