Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

AD (5.056-5.080)


  1.      dotékati  -am nedov. (ẹ̑) tekoč prihajati kam: kri doteka v srce; voda doteka s pobočij v dolino / ob vzhodnih vetrovih dotekajo nad naše kraje hladne zračne gmote; pren. na univerze doteka čedalje več maturantov; sredstva v sklad dotekajo počasi dotekajóč -a -e: dotekajoča voda ♪
  2.      dotíčnik  -a m (ȋ) pisar. oseba, o kateri se govori, nanjo misli; ta, tisti (človek): dotičnik je hotel po vsej sili k nam; dotičnika bo zadela huda kazen ♪
  3.      dotíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od dotikati se: vrv je bila spolzka in gladka od dotikanja neštetih rok ♪
  4.      dotíkati se  -am se nedov. (ȋ) 1. biti tako blizu česa, da pride do dotika, stika: veje se dotikajo; ne dotikaj se rane; z glavo se je dotikal stropa; pesn. zarja se je dotikala najvišjih vrhov ♦ geom. imeti v skupni točki skupno tangento 2. publ. na kratko, nekoliko govoriti o čem: dotikati se problemov; v živahnem razgovoru se je dotikal najrazličnejših vprašanj / pogovor se je dotikal dnevnih dogodkov 3. redko tikati se, zadevati: odločijo naj tisti, ki se jih to najbolj dotika dotikáje se: tekla je lahkotno, komaj dotikaje se tal dotikajóč se -a -e: ptica leti nizko, skoraj dotikajoč se gladine; dotikajoče se točke ♪
  5.      dotíranec  -nca m (ȋ) redko kdor dobi dotacijo: dotiranci sklada ♪
  6.      dotírati 1 -am nedov. in dov. (ȋ) dajati dotacijo: družba dotira znanstveno delo; dotirati gledališče, revijo, raziskovalne ustanove; dotirati iz sklada dotíran -a -o: dotirane družbene dejavnosti; festivalske prireditve bodo morale biti dotirane ♪
  7.      dotís  -a m (ȋ) zal. nespremenjen dodaten natis kakega dela v okviru z avtorjem dogovorjene naklade ♪
  8.      dotòk  -óka m (ȍ ọ́) glagolnik od dotekati ali doteči: pospešiti dotok krvi; dotok bencina; dotok in odtok vode / zagotoviti reden dotok finančnih sredstev; dotok študentov na pravno fakulteto; dotok mladih ljudi v mesto ♪
  9.      dotrájati  -am dov. (ȃ) zaradi dolge rabe, obstajanja postati neuporaben, neprimeren: hiše so že dotrajale; vodovodna napeljava je dotrajala dotrájan -a -o: čakalnica s starim, dotrajanim inventarjem; leseni stebri so bili dotrajani; opustili so prevoz na dotrajani progi ♪
  10.      douméti  -úmem stil. -uméjem dov., tudi doúmel; doúmljen tudi doumét (ẹ́ ȗ, ẹ̑) popolnoma, do konca razumeti, spoznati: doumeti bistvo problema, smisel stavka; ne more doumeti vsega, kar se je zgodilo; prizadeval si je doumeti pisateljevo osebnost; doumela je to do dna ♪
  11.      dovòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od dovajati ali dovesti: dovod plina; dovod vode do turbinskih komor 2. teh. naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj dovaja: zaradi slabega dovoda plin uhaja; pipa na dovodu ◊ elektr. žična zveza od priključka do aparata ♪
  12.      dovolíti  -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
  13.      dovòlj  prisl. (ȍ) izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dovolj; vsega ima dovolj / dovolj si star, da boš to razumel / šlo je še dovolj dobro // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dovolj imam tega govorjenja / dovolj dolgo ste spali / zdaj mi je pa dovolj ● redko le pijte, v kleti je še dovolj vina veliko, precej; ekspr. povsod ga je dovolj povsod ga lahko srečaš; pog., ekspr. vzdigni, dovolj te je skupaj saj si velik, močen; ekspr. zdaj te imam pa čezinčez dovolj naveličan sem te, odveč si mi ♪
  14.      dovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. zadosten: to je že dovoljen razlog za spor; vsega ima v dovoljni meri; njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh 2. zastar. zadovoljen: mož je dovoljen in srečen ♪
  15.      dovoljênje  -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe; dobiti, prositi dovoljenje za kaj; brez dovoljenja je zapustil delavnico; z materinim dovoljenjem hodi na ples; pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja ♪
  16.      dovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov dovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje ♪
  17.      dovôljkrat  prisl. (ȍ) izraža zadostno število ponovitev: to vem, dovoljkrat si mi že pravil; nisi ga še dovoljkrat prosil / to pot sem kar dovoljkrat prehodil velikokrat, večkrat ♪
  18.      dovóljnost  -i ž (ọ́) zastar. zadovoljnost: ohranil je dovoljnost in mir ♪
  19.      dovóljšen  -šna -o prid. (ọ̑) knjiž. zadosten: to je bil dovoljšen razlog za spopad; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli; v ljudeh je našel dovoljšno oporo ♪
  20.      dovózen  in dovôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) navadno v zvezi s cesta, pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto ♪
  21.      dovrševáti  -újem nedov. (á ȗ) približevati se koncu dela; dokončevati: takrat je dovrševal novele; z vso naglico so dovrševali zadnje priprave za sprejem ♪
  22.      dovršíti  -ím dov., dovŕšil (ȋ í) 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini dovršèn -êna -o 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike ♪
  23.      dovtíp  -a m (ȋ) šaljivo, duhovito izražena misel: smejati se dovtipom; delati, pripovedovati dovtipe; napravil je slab dovtip; ekspr. stresali, zbijali so dovtipe na njegov račun; cenen, neslan, robat dovtip; dovtip v komediji ∙ pog. ta dovtip ima že brado je star ♪
  24.      dovtípen  -pna -o prid. (ȋ) 1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek; vedno je vesel in dovtipen 2. poln dovtipov: dovtipni pogovori; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic ♪
  25.      dovtípnež  -a m (ȋ) kdor (rad) dela, pripoveduje dovtipe: bil je vedno vesel in duhovit dovtipnež; je dovtipnež brez primere ♪

   4.931 4.956 4.981 5.006 5.031 5.056 5.081 5.106 5.131 5.156  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA