Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

AD (4.156-4.180)


  1.      čistílnica  -e ž (ȋ) 1. podjetje ali delavnica za čiščenje oblek: odnesti obleko v čistilnico; kemična čistilnica // obrat za čiščenje v tovarni: livarska čistilnica; čistilnica bombaža / čistilnica nafte, sladkorja rafinerija 2. stroj za čiščenje žita: imajo čistilnico in slamoreznico ♪
  2.      čístiti  -im nedov., číščen (í ȋ) 1. odstranjevati umazanijo, prah: ves dan čisti in pospravlja; čistiti čevlje, okna; čistiti pribor; čistiti z bencinom; kemično čistiti obleko; čistiti si nohte, zobe 2. odstranjevati primesi: čistiti rudo; čistiti žito za seme / čaj iz teh rož čisti kri // odstranjevati odvečno iz česa; trebiti: čistiti mlad gozd; čistiti senožeti / čistiti jarke / čistiti ribe, solato ◊ med. čistiti (črevo) pospeševati iztrebljanje z odvajalnim sredstvom; voj. čistiti teren uničevati ostanke nasprotnikovih enot čístiti se izgubljati skaljenost, motnost: voda v potoku se že čisti; vino se čisti / nebo se čisti ◊ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; med. rana se čisti se manj gnoji ♪
  3.      čísto  prisl. (ȋ) 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: čisto gol; čisto konkurenčna oblika gospodarjenja; sod je čisto prazen; vrt je čisto na drugi strani; ostal je čisto brez pomoči; čisto brez potrebe se jezite; zdaj je hiša čisto njegova; njegov nastop je čisto tak kot očetov; čisto vse si je zapomnil; čisto je nehal piti; hiša je čisto porušena; čisto gotovo pride; čisto nepričakovano se je vrnil; imaš čisto prav; elipt. on je čisto, kakor je bil čisto tak / hiša je čisto ob morju tik // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: to je čisto navadna goljufija; čisto preprosto mu je vse utajil; čisto sem pozabil sporočiti; čisto prav vam je; čisto zares ne vem 2. izraža zelo visoko stopnjo: čisto majhen je; čisto mlad; čisto malo se je spremenil; čisto tiho govori 3. izraža rahlo omejitev: hrana je čisto dobra; bil je čisto prijazen z nami; čisto lepo so ga sprejeli; čisto prijetno je tu; to vino imam čisto rad; prim. čist ♪
  4.      čistopís  -a m (ȋ) zadnji, dokončni prepis: oddati koncept in čistopis; čistopis prošnje ♪
  5.      čistúnstvo  -a s (ȗ) slabš. 1. pretirana skrb za moralno, idejno čistost: dogmatsko, moralno čistunstvo 2. pretirano prizadevanje za čist jezik, zlasti z izločanjem tujih prvin; purizem: čistunstvo nekaterih jezikoslovcev / jezikovno čistunstvo ♪
  6.      číšča  -e ž (í) navadno v zvezi z mesečen vsak mesec ponavljajoče se krvavenje iz maternice; (mesečno) perilo: imeti (mesečno) čiščo; neredna čišča ♪
  7.      číščenje  -a s (í) glagolnik od čistiti: a) pospravljanje in čiščenje; kemično čiščenje oblek; čiščenje čevljev / čiščenje madežev odstranjevanje b) čiščenje plina, surovega sladkorja, voska; čiščenje pšenice c) čiščenje gozda; čiščenje sadnega drevja / čiščenje zelenjave č) čiščenje mošta ♪
  8.      číšljak  -a m (ȋ) bot. rastlina z listi in cveti na kolencih, Stachys: navadni čišljak; zdravilni čišljak ♪
  9.      čítanje  -a s (ȋ) glagolnik od čitati: a) čitanje dela učencu težave; vaditi čitanje / danes bo zaradi proslave čitanje odpadlo pouk čitanja b) s čitanjem se je zelo izobrazila c) čitanje partitur / čitanje števcev ugotavljanje porabljene energije zaradi plačila ♪
  10.      člán  -a m (ȃ) kdor je vključen v kako skupnost, organizacijo: biti član sindikata; izvoliti, pridobiti, sprejeti nove člane; vpisati se med člane; član odbora, partije / podporni, redni, ustanovni član društva / častni član; dopisni član akademije znanosti in umetnosti ♦ šport. kdor je vključen v športno društvo in ima določeno starost // vsaka izmed oseb, ki sestavljajo zaključeno skupino: ožji družinski člani; člani delovnega kolektiva; potniki in člani posadke ♪
  11.      článek  -nka m (ȃ) krajši sestavek, navadno neliterarne vsebine za časopis ali revijo: napisati, objaviti članek; časopisni, priložnostni članek; članek o Prešernu; avtor članka; serija člankov / uvodni članek uvodnik ♪
  12.      článski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na člane: članski sestanek; članski prispevki / članska izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo član / tekmovanje v mladinski in članski konkurenci ♪
  13.      článstvo  -a s (ȃ) 1. člani: sklicati članstvo; število članstva se je povečalo 2. pripadnost k organizaciji ali društvu: njegovo članstvo v društvu je bilo samo formalno / počastili so ga s častnim članstvom ♪
  14.      člén  in člèn čléna m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov 2. oštevilčen odstavek zakona ali določbe: 62. člen ustave določa; 5. člen [čl.] zakona se glasi 3. zastar. členek, sklep: zapestni člen 4. zastar. stopnja sorodstva; koleno: sorodstvo v prvem členu ◊ anat. prstni člen del prsta med dvema sklepoma; bot. člen del stebla med dvema kolencema; elektr. akumulatorski člen osnovna enota akumulatorja; galvanski člen osnovna enota galvanske baterije; lingv. člen beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol; stavčni člen sintaktična enota v stavku; mat. člen del matematičnega izraza, ki ga od drugih delov ločita znaka + ali -; členi aritmetičnega zaporedja; zool. člen obroček telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih ♪
  15.      člének  -nka m (ẹ̑) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov ◊ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim ♪
  16.      členítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od členiti: funkcionalna členitev gradbene površine; členitev pročelja / členitev literarnega dela ♪
  17.      čléniti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: funkcionalno členiti gradbene površine // delati kaj členovito: morje členi obalo 2. ugotavljati sestavne dele česa; razčlenjevati: členiti idejno in vsebinsko strukturo drame; roman se členi po zaporedju zgodovinskih dogodkov člénjen -a -o: črv s členjenim telesom; bogato členjena vrata ♪
  18.      členovítost  -i ž (ȋ) značilnost členovitega: členovitost gorskih grebenov; členovitost jadranske obale ♪
  19.      človéče  -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza // slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim ♪
  20.      človéček  -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki ♪
  21.      človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
  22.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  23.      človekoljúb  -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba ♪
  24.      človékov  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost ♦ jur. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Kristus ♪
  25.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪

   4.031 4.056 4.081 4.106 4.131 4.156 4.181 4.206 4.231 4.256  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA