Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
AD (26.831-26.855)
- zvájati -am nedov. (ā) knjiž. 1. voditi, speljevati: zvajati ljudi čez nevarno področje / zvajati koga s poti, na napačno pot / zvajati koga v nevarnost 2. zavajati, zapeljevati: zvajati mlada dekleta 3. v zvezi z na omejevati, reducirati: zvajati razpravo na eno temo ♪
- zvalíti -ím dov., zválil (ȋ í) 1. z valjanjem spraviti a) kam: zvaliti hlode na kup; zvaliti sode v klet; skala se je zvalila po bregu; zvalil se je pod mizo kot vreča b) od kod: zvaliti hlode s tovornjaka; buča se je zvalila z voza 2. ekspr. dati, vsiliti komu kaj težkega, neprijetnega: zvaliti delo drugemu / zvaliti odgovornost s sebe // navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: zvaliti dolžnost, odgovornost na druge; zvaliti krivdo na prijatelja; vse delo se je zvalilo nanj / zvaliti skrb za družino na ženina ramena ● ekspr. težek kamen se mu je zvalil s srca rešil se je velike skrbi, nadloge; zvaliti se na klop, posteljo zavaliti se zvalíti se ekspr. hitro, neurejeno priti v velikem številu: v dvorano se je zvalila množica ljudi; prim. izvaliti ♪
- zvalovíti -ím dov., zvalóvil (ȋ í) vzvaloviti: morje zvalovi / žito je zvalovilo v vetru / veter je zvalovil gladino / s svojo glasbo je zvalovil ljudi; čustveno zvaloviti koga zvalovíti se postati valovit: pločevina se med transportom lahko usloči ali zvalovi zvalovljèn -êna -o: zvalovljena voda ∙ redko zvalovljena pokrajina valovita ♪
- zvár -a m (ȃ) 1. teh. zvarjeno mesto s snovjo, ki se ob varjenju pretali: pregledati zvare; zgladiti zvar; površina zvara / čelni zvar med stičnima ploskvama varjencev, ki ležita v podaljšku drug drugega v isti ravnini; kotni zvar med stičnima ploskvama varjencev, ki oklepata pravi kot 2. glagolnik od zvariti: zvar polomljenih delov ♪
- zvážati -am nedov. (ȃ) z vožnjo spravljati skupaj: zvažati material za gradnjo / zvažati pridelke na trg voziti ♪
- zvéčati -am dov. (ẹ̑) 1. narediti kaj (bolj) veliko: zvečati vrt 2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: zvečati davke / zvečati merilo b) glede na možni razpon: zvečati učinkovitost dela c) glede na intenzivnost: pohvala je zvečala njihovo zadovoljstvo zvéčati se 1. postati (bolj) velik: razpoke so se ob potresu zvečale 2. doseči višjo stopnjo a) glede na količino: število štipendij se je zvečalo b) glede na možni razpon: temperatura se je zvečala c) glede na intenzivnost: vsakdanje skrbi so se zvečale zvéčan -a -o: zvečana koncentracija radioaktivnih snovi ♦ muz. zvečani interval interval, pri katerem je zgornji ton kromatično zvišan ali spodnji ton kromatično znižan; zvečani trozvok trozvok, sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane kvinte ♪
- zvečíne prisl. (í) 1. v (veliki) večini: na ladji so bili zvečine nedeljski gostje; pripeljali so se zvečine z avtomobili / to področje je bilo zvečine naseljeno že v trinajstem stoletju v glavnem, pretežno; poznati kaj zvečine iz knjig 2. navadno, ponavadi: take so zvečine vse hotelske sobe; na izlete so hodili zvečine ob nedeljah; zvečine večerjamo doma ♪
- zvéčjega in z véčjega prisl. (ẹ̑) nar. v glavnem, pretežno: pridelki so zvečjega že pospravljeni; pozimi so zvečjega stradali ● nar. mudilo se je, zato so delo opravili samo zvečjega samo v grobem, najnujnejše ♪
- zvedàv -áva -o prid. (ȁ á) ki si prizadeva dosti izvedeti, videti: zvedav in bister deček; zvedav popotnik; bil je zvedav za nekatere stvari / zvedavo izpraševanje / ekspr. zvedave oči // radoveden: nič ni mogel prikriti zvedavim sosedom; zvedave ženske / skriti se zvedavim pogledom zvedávo prisl.: zvedavo si ogledovati mesto; zvedavo prisluškovati ♪
- zvedávost -i ž (á) lastnost zvedavega človeka: otrokova nemirna zvedavost; zvedavost in želja po raziskovanju // radovednost: očitati komu zvedavost; ženska zvedavost ♪
- zvedljív 2 -a -o prid. (ȋ í) star. zvedav: zvedljiv raziskovalec bi tu dobil dosti gradiva // radoveden: obkrožila ga je množica zvedljivih ljudi zvedljívo prisl.: zvedljivo izpraševati ♪
- zvelíčati -am dov. (ȋ) rel. narediti, da postane človek po smrti deležen večne sreče: Kristus nas je s svojo smrtjo odrešil in zveličal / živa vera ga je zveličala zvelíčati se postati po smrti deležen večne sreče: molil je, da bi se zveličal; zveličati se s pokoro zvelíčan -a -o: zveličan bo zaradi božje dobrote; sam.: sreča zveličanih ♪
- zvèn zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven ◊
fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk ♪
- zvenčáti -ím nedov., zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal (á í) dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe zvenčèč -éča -e: pribor je zvenčeč padel po tleh; zvenčeča srebrnina ♪
- zvenéti 1 -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede
zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah ● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha zvenèč -éča -e 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime // ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek ♦ lingv. zveneči glas glas,
pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati ♪
- zvéniti -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas 1. postati (u)vel: izruvane rastline zvenejo 2. ekspr. prenehati obstajati: lepota hitro zvene ♪
- zvènk zvénka in zvênka m (ȅ ẹ́, é) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ločiti zvenk od brenka; nož je z zvenkom padel na tla; kovinski zvenki; zvenki kozarcev, sekir ♪
- zvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci na pladnju so zvenketali; v žepu je zvenketal drobiž ♪
- zvér -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑) 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki lovi, pobija druge živali za hrano: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver // ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad // ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna 3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj
ga tepeš, zver ● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben ♪
- zvérati se -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) redko zvirati se: na vse mogoče načine se je zveral / zverali so se po foteljih in kadili ♪
- zverína -e ž (í) 1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele; kriči kot zverina; bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina // ed., star. zverjad: ponoči sta se bala strahov in zverine; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad 2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino; ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca 3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina; pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine ♪
- zverínica -e ž (í) 1. manjšalnica od zverina: podlasica je manjša zverinica; plašno se je oziral okrog kot ujeta zverinica / ekspr. zverinice v gozdu divje živali 2. ekspr. izzivalna, erotično privlačna mlada ženska: pri filmu so iz nje naredili ljubko zverinico; gleda za mladimi zverinicami // neugnan otrok: težko je ukrotil malo zverinico / kot nagovor o ti zverinica, tepen boš ♪
- zverínstvo -a s (ȋ) ekspr. zelo surovo, okrutno dejanje: delati zverinstva; znan je po svojih zverinstvih nad ženskami; sovražnikova zverinstva na zasedenem ozemlju ♪
- zvést -a -o tudi -ó prid., zvestéjši (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par; zvesta žena; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba // ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi // ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest; ekspr.: zvesta puška, torba; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega 2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec; dal mu je zvestega varuha; postaviti zveste straže // ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo; zvesto izpolnjevanje dolžnosti; zvesto sodelovanje 3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije; imeti zveste poslušalce; njegova
zvesta spremljevalka // v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju; ostati zvest kaki dejavnosti; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal 4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen; zvesto prijateljstvo, tovarištvo 5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi; zvesta kopija slike; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja ● ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove
zakonitosti; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal; zveste oči iskrene, vdane; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne ◊ jur. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti zvésto tudi zvestó 1. prislov od zvest: zvesto čakati, ljubiti; zvesto hraniti spominke; zvesto mu je služil, stal ob strani; zvesto upoštevati navodila; zvesto varovati koga; vse si je zvesto zapomnil natančno, točno 2. ekspr. pozorno, zbrano: zvesto gledati, poslušati koga // vneto, vdano: zvesto obljubiti, priseči kaj; sam.: ni imel dosti zvestih ♪
- zvêsti zvêdem dov., zvêdel in zvédel zvêdla, stil. zvèl zvêla (é) 1. knjiž., v zvezi z na omejiti, reducirati: filozofijo je zvedel na načela spoznanja; zvesti stroške na dve postavki 2. knjiž. zapeljati, speljati: zvedel ga je na napačno pot; zvesti otroka v slabo družbo 3. knjiž. spraviti v ljubezensko, spolno razmerje: zvedel ga je z neko mlajšo žensko 4. nar. dolenjsko (uspeti) prodati: zvedel jim je tudi slabše blago / nabirajo maline, kostanj in vse zvedejo v denar prodajo // omožiti: rad bi zvedel hčer; tako dekle se lahko zvede ♪
26.706 26.731 26.756 26.781 26.806 26.831 26.856 26.881 26.906 26.931