Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

AD (25.256-25.280)


  1.      zabičeváti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izražati zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: ni slišal, kaj mu zabičuje; zabičevali so nam, naj o vsem molčimo / zabičevati komu ustrežljivost, prijaznost / zaklepaj vrata, ji je zabičeval ∙ ekspr. ves čas si je zabičeval, da ne sme ničesar priznati si je dopovedoval, se je prepričeval ♪
  2.      zabijáč  -a m (á) grad. 1. priprava v obliki klade na zabijalu: velik zabijač 2. naprava za zabijanje pilotov; zabijalo: delati pri zabijaču / parni zabijač / zabijač za zabijanje pilotov ♪
  3.      zabijálec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj zabija: zabijalec žebljev ♦ grad. zabijalec pilotov ♪
  4.      zabijálo  -a s (á) grad. naprava za zabijanje pilotov: motorno zabijalo; ogrodje zabijala ♪
  5.      zabíjanje  -a s (í) glagolnik od zabijati: kladivo za zabijanje klinov / zabijanje sodov / zabijanje časa, denarja ♪
  6.      zabíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabijati zagozde; zabijati žeblje v deske ♦ grad. zabijati pilote 2. z udarci spravljati kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: zabijati odprtino z zemljo in kamenjem / zabijati sode z vehami 3. s pritrjevanjem česa z žebljem, žeblji zapirati, prekrivati: zabijati okenske odprtine z deskami / zabijati krsto 4. ekspr., navadno v zvezi zabijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabijati učencem v glavo slovnična pravila / zabijati otrokom v glavo svoje nazore / ves čas si je zabijal v glavo, da se nič ne da spremeniti si je dopovedoval, se je prepričeval 5. slabš. zapravljati: še tisto malo, kar imajo, zabijajo / nimam časa, da bi ga zabijal za take neumnosti nekoristno porabljal; večere zabija po gostilnah 6. pog. odrezavo zavračati, spravljati v zadrego: v pogovoru je vse po vrsti zabijal ♪
  7.      zabingljáti  -ám dov. (á ȃ) viseč na čem se zazibati: zaradi sunka ji je zabingljal obesek na verižici; nepreh. z rokama se je prijel za drog in za hip zabingljal v zraku / sedel je na mizo in zabingljal z nogami // redko zazvoniti, zazvončkljati: zvonec nad vrati je zabingljal ♪
  8.      zabíti  -bíjem dov., zabìl (í ȋ) 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil ● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti zabíti se 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti zabít -a -o 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata ∙ ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito ♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti ♪
  9.      zabítost  -i ž (ȋ) slabš. omejenost, neumnost: jeziti se zaradi njegove zabitosti ♪
  10.      zablátiti  -im dov. (á ā) knjiž. 1. prekriti z blatom: reka je zablatila prekop, strugo 2. zamazati z blatom: povodenj je zablatila seno; zablatiti tla v sobi zablátiti se 1. postati blaten: zaradi dežja so se ceste zablatile 2. spremeniti se v blato: zaradi močnega dežja se zemlja na vrtu zablati zabláten -a -o: zablaten prekop; zablateni škornji; zablatena polja ♪
  11.      zabledéti  -ím dov., zablédi tudi zablêdi (ẹ́ í) star. obledeti: napis je že zabledel / zabledeti od strahu prebledeti / zvezde so zabledele izgubile močen sijaj, svetlobo / spomini na mladost so zabledeli postali manj izraziti zabledèl in zabledél -éla -o: zabledela slika ♪
  12.      zablestéti se  -ím se in zablestéti -ím dov., zablésti (se) in zablêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se, zalesketati se: po drevju so se zablestele dežne kaplje; solze so se ji zablestele v očeh 2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze zablestéti vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: v drami so zablesteli predvsem mladi igralci / njegovo ime je čez noč zablestelo ♪
  13.      zableščáti se  -ím se tudi zableščáti -ím dov., zabléšči (se) tudi zablêšči (se); zabléščal (se) (á í) 1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale; travnik se je zableščal od rose; gora se zablešči v soncu // močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce 2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze ♪
  14.      zablóda  -e ž (ọ̑) 1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo; neodpustljiva zabloda; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda; moralne zablode mladih ljudi; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod 2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi ♪
  15.      zablodèl  in zablodél -éla -o [eu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̄ ẹ́) 1. ki je blodeč zašel: zablodeli popotniki; zablodela žival / zadela ga je zablodela krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena 2. knjiž. ki živi v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi, določenem okolju: usmeriti zablodelega človeka na pravo pot; zablodela dekleta ● knjiž., redko zablodela trditev zmotna, zgrešena; prim. zabloditi ♪
  16.      zablodíti  in zablóditi -im dov., zablójen in zablóden (ȋ ọ́) 1. iti brez cilja, brez orientacije: izletniki so zablodili v gozd; zablodil je po praznem stanovanju / oko mu je zablodilo po ljudeh; s pogledom so zablodili navzgor; pren. misli so mu zablodile drugam 2. knjiž. zaiti: če ne poznaš poti, lahko zablodiš; v gozdu so zablodili / zaradi napačne vzgoje zabloditi / v življenju je velikokrat zablodil; prim. zablodel ♪
  17.      zablokírati  -am dov. (ȋ) 1. z obkolitvijo onemogočiti, preprečiti izhod: med racijo so zablokirali železniško postajo; zablokirati mestno središče 2. zapreti za prehod: policija je zablokirala ceste / sneg je zablokiral gorske prelaze 3. nav. 3. os. prenehati se gibati, delovati: kolo je zablokiralo; zaradi previsoke temperature motor lahko zablokira ♪
  18.      zabòj  -ôja m (ȍ ó) posoda kockaste, kvadraste oblike, navadno iz lesa, za shranjevanje, embaliranje: izdelovati zaboje; odpreti zaboj; zbiti zaboj iz desk; zabiti pokrov na zaboj; zlagati knjige v zaboj; kovinski zaboj; zaboj s strelivom; zaboj za drva, premog, sadje / zaboj piva // vsebina zaboja: stresli so cel zaboj krompirja ♪
  19.      zabójček  in zabôjček -čka m (ọ̑; ȏ) manjšalnica od zaboj: delati zabojčke; lesen zabojček; zabojček za orodje; zabojček s sadikami / kupiti zabojček cigar ♪
  20.      zabókati 1 -am dov. (ọ̄ ọ̑) gozd. zadelati odprtine v oglarski kopi: zabokati kopo ♪
  21.      zabráti se  -bêrem se dov., stil. zaberó se; zabrál se (á é) zaradi zavzetega branja postati nedostopen, nezainteresiran za kaj drugega: zabral se je, da ni slišal zvonca ♪
  22.      zabrazdáti  -ám dov. (á ȃ) 1. iti, stopiti v kaj rijoč, mešajoč z rokami, nogami: otroci so zabrazdali po vodi 2. narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem: zabrazdati s prsti po blatu / zabrazdati z žlico po juhi za mesom ● zastar. zabrazdati komu čast umazati, prizadeti ♪
  23.      zabrbljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. ekspr. hitro, nerazločno reči, povedati: zabrbljati nekaj besed / kaj želite, je zabrbljal 2. dati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete je veselo zabrbljalo 3. dati glasove kot voda pri vretju: voda v loncu je zabrbljala / zračni mehurji v vodi so zabrbljali zabrbljáti se ekspr. govoreč mnogo in nepomembne stvari se zadržati kje predolgo: zabrbljali so se pozno v noč ♪
  24.      zabrbráti  -ám dov. (á ȃ) 1. dati glasove kot voda pri vretju: v sodih je zabrbral sadjevec / po vodi so zabrbrali mehurčki 2. ekspr. sunkovito in nerazločno reči, povedati: v polsnu je nekaj zabrbral ♪
  25.      zabrékati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) postajati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiska tekočine: noge mu zabrekajo; od napora so mu začele zabrekati žile ♪

   25.131 25.156 25.181 25.206 25.231 25.256 25.281 25.306 25.331 25.356  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA