Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

AD (25.081-25.105)


  1.      vzdévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž., navadno v zvezi z ime, vzdevek dajati, določati: jeziku, v katerem mu teče beseda, vzdeva ime materinščina; vzdevati si vzdevke ♪
  2.      vzdíg  -a m (ȋ) glagolnik od vzdigniti: pozdravil je z vzdigom roke / vzdig proti napadalcu ♪
  3.      vzdígati  -am nedov. (í ȋ) star. vzdigovati: vzdigati vreče / iz dimnika se vzdiga dim / nad potokom se vzdiga hrib / v njem se je vzdigala jeza postajal je jezen vzdigajóč -a -e: vzdigajoči se valovi ♪
  4.      vzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: vzdigniti breme; vzdignil jo je do stropa; vzdigniti otroka na rame, v naročje; vzdigniti z žerjavom; počasi, težko, visoko vzdigniti / vzdigne dvesto kilogramov sposoben je vzdigniti / vzdignili so sidro in odpluli / boječe vzdigniti glavo; voznik je vzdignil roko v pozdrav; učenec je večkrat vzdignil roko s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan / veter ji je vzdignil krilo / voda je vzdignila pod povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen; vzdigniti telefonsko slušalko odgovoriti na telefonski klic; vzdigniti vrata s tečajev sneti / vzdigniti kvišku, pog. gor 2. napraviti kaj višje: vzdigniti nasip; z blazinicami vzdigniti rame pri plašču / pog. vzdigniti hišo za eno nadstropje nadzidati 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigniti: vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo; vzdigniti se na komolce / vzdigniti podrt električni drog; žito se po neurju ni več vzdignilo / pog. proti jutru so ga vzdignili (iz postelje) zbudili, poklicali; vulg. vzdigni že rit vstani 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: vzdigniti cene / vzdigniti prodajo cigaret povečati / ni se jezil, samo glas je vzdignil začel glasneje govoriti // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigniti življenjsko raven / moralno vzdigniti ljudi // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države 5. redko sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigniti: pravočasno vzdigniti pismo na pošti; vzdigniti plašč v garderobi 6. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: vzdigniti izkoriščane množice / vzdigniti deželo k uporu 7. ekspr. povzročiti, narediti: vzdigniti velik hrup, preplah / vzdigniti upor ● pog. pripomba ga je vzdignila razburila, vznejevoljila; ekspr. spet so vzdignili glave postali uporni, predrzni; šalj. še o pravem času je vzdignil jadra odšel; ekspr. nič ni rekla, samo nos je vzdignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; ekspr. vzdigniti oči, pogled h komu pogledati ga; star. vzdigniti pesem začeti peti; ekspr. zadeva je vzdignila veliko prahu povzročila razburjenje, govorice; ekspr. ob vsaki priložnosti vzdigne prst žuga, svari; ekspr. vzdigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga; star. vzdigniti tožbo proti komu tožiti ga; star. vzdigniti vojsko drug proti drugemu začeti se vojskovati vzdígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: letalo se je vzdignilo v zrak; iz dimnika se vzdigne dim; za avtomobilom se je vzdignil oblak prahu; megla se hitro vzdigne / takrat se nad obzorje vzdigne sonce vzide / proti vrhu se pot bolj vzdigne vzpne // pog. vstati: vzdigniti se od mize, s postelje 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v njem se je vzdignila jeza; v srcu se mu vzdigne dvom, sum / proti večeru se je vzdignil veter začel pihati 3. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: že pri prvem grižljaju se mu je vzdignilo / v želodcu se mu je vzdignilo ob takem neredu ● pog. potica se je lepo vzdignila vzhajala; ekspr. v gledališču se je spet vzdignila zavesa so (se začele) predstave; star. žerjavi se vzdignejo čez morje odletijo; star. ob polnoči so se vzdignili na pot odšli, odpotovali; vzdigniti se nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; pog. v teh dneh se je živo srebro močno vzdignilo je temperatura zelo narasla vzdignívši zastar.: pozdravil jo je, vzdignivši roko vzdígnjen -a -o: vzdignjena glava; cesta je vzdignjena za en meter ♪
  5.      vzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati / vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje ● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili vzdigováti se 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja // pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje ● vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta ♪
  6.      vzdíh  -a m (ȋ) 1. posamezen glas pri vzdihovanju: iz sobe so se zaslišali vzdihi; ekspr. iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih; globok, hrepeneč, žalosten vzdih; pobožni vzdihi; vzdih olajšanja / ekspr. vzdihi srca / slišati je bilo samo vzdih: Vrni se 2. knjiž. vzdihu podoben glas: vzdihi vetrov ● ekspr. pomniti kaj do zadnjega vzdiha do konca življenja, do smrti ♪
  7.      vzdihljáj  stil. vzdíhljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel: tu in tam se je slišal kak vzdihljaj; ekspr. iz prsi se ji je izvil vzdihljaj; nežen, pobožen vzdihljaj / ekspr. vzdihljaji srca / ekspr. vzdihljaji sreče / globok vzdihljaj vzdih / zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč 2. knjiž. vzdihljaju podoben glas: vzdihljaji morja ● ekspr. obleka je v poslednjih vzdihljajih je že zelo slaba, se trga; evfem. biti, ležati v poslednjih vzdihljajih umirati; ekspr. ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja do konca življenja, do smrti ♪
  8.      vzdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: premolknil je in vzdihnil; še v spanju je kdaj vzdihnila; od ugodja, z olajšanjem vzdihniti; ekspr. iz dna duše vzdihniti; hrepeneče, nejevoljno vzdihniti; glasno vzdihniti; globoko vzdihniti / zadnjo besedo je komaj slišno vzdihnila izgovorila / starec vzdihne: To so bili lepi časi 2. knjiž. dati vzdihu podoben glas: zunaj je vzdihnil veter; brezoseb. med ločjem je proseče vzdihnilo ♪
  9.      vzdihovánje  -a s (ȃ) glagolnik od vzdihovati: vzdihovanje je pojemalo / zaman je bilo vzdihovanje po starih časih / vzdihovanje zaradi revščine ♪
  10.      vzdihováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje: držal se je za glavo in vzdihoval; vzdihovati od ugodja; v spanju vzdihovati; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.: vzdihovati po kom, za kom želeti si koga; hrepeneti po kom; vzdihovati za nekdanjimi časi; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu // ekspr. tožiti, tarnati: vzdihovati zaradi otrok; vzdihuje, da nima časa 2. knjiž. dajati vzdihom podobne glasove: stroji vzdihujejo ● ekspr. v zaporu je vzdihoval deset let je bil vzdihováje stil. vzdihujé: vzdihovaje opravljati neprijetno delo vzdihujóč -a -e: vzdihujoč se je sezul; vzdihujoče dekle; vzdihujoče srce ♪
  11.      vzdivjáti  -ám dov. (á ȃ) star. zdivjati: svinja je vzdivjala v gozd / ljudje so vzdivjali in planili nanj / nad mestom je vzdivjala nevihta ♪
  12.      vzdížnica  -e ž (ȋ) navt. vrv za vzdigovanje in pritrjevanje jadra na jambor: napeti vzdižnice ♪
  13.      vzdólžen  -žna -o [u̯ž] prid. (ọ̑) vzporeden z daljšo stranjo, osjo predmeta: vzdolžni rob mize; vzdolžne oznake na cestišču / vzdolžni prerez, presek; vzdolžna os / vzdolžni padec terase; obleka ima vzdolžno zapenjanje // vzporeden z daljšo stranjo, osjo drugega predmeta: vzdolžni rovi; prečni in vzdolžni tramovi ● knjiž., redko vzdolžna metoda proučevanja pojava metoda, pri kateri se pojav proučuje v daljši dobi ◊ alp. vzdolžni klin klin s konico v isti smeri z ušesom; biol. vzdolžna delitev; fiz. vzdolžno valovanje valovanje, pri katerem nihajo delci snovi v smeri prenašanja energije; longitudinalno valovanje; med. vzdolžna lega plodu v maternici ♪
  14.      vzdrgetáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: prebledel je in vzdrgetal; telo mu je vzdrgetalo; vzdrgetati od jeze; krčevito, nenadoma vzdrgetati / glas ji je vzdrgetal 2. ekspr. močno se vznemiriti: vzdrgetala je v strahu, da bi ga odkrili; brezoseb. v njej je vzdrgetalo ♪
  15.      vzdržánost  -i ž (á) knjiž. zadržanost: kazati vzdržanost; vzdržanost in boječnost ♪
  16.      vzdržáti  -ím dov. (á í) 1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je vzdržal, čeprav ni bil debel; nasip je vzdržal pritisk vode / most vzdrži pet ton; taka vrv veliko vzdrži // biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek vzdrži več, kot misli; vzdržati preizkušnje / vzdržati mučenje; takega trpljenja ne bo vzdržal / vzdržati mraz; vzdržati hude napore / bali so se, da srce ne bo vzdržalo; njeni živci ne vzdržijo veliko / duševno, telesno vzdržati 2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: ponesrečenci so vzdržali brez hrane cel teden; boš že vzdržal kak dan brez kosila // biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: kamela dolgo vzdrži brez vode / to cvetje vzdrži brez vode samo nekaj ur 3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: podjetje je vzdržalo konkurenco; polk je vzdržal napad sovražne vojske; finančno vzdržati podražitve 4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: plavalec je dolgo vzdržal pod vodo; vojaki so vzdržali na položajih kljub močnemu obstreljevanju; zaradi hrupa ni vzdržal pri stroju; vzdržal je zunaj, čeprav je bilo zelo mrzlo / pri tej hiši ne vzdrži nobena gospodinjska pomočnica; v taki službi bo težko vzdržal / rastlina vzdrži na prostem le v toplih krajih / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga vzdržalo doma, pri učenju 5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi vzdržala; vzdržati morajo do noči / pri njem, z njim ne vzdrži nobena ženska 6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: brez cigaret je vzdržal samo en dan; ne vzdrži brez mamil / ali bo vzdržal, ne da bi jo ves teden videl 7. biti, ostati uporaben, dober: ta kruh dolgo vzdrži; v hladni kleti sadje vzdrži do poletja / stroj bo vzdržal še nekaj let 8. preh. narediti, da se kaj ohrani v enakem stanju: vzdržati ogenj na ognjišču ● stara oblika je ob novi še dolgo vzdržala se je še dolgo uporabljala; publ. tako pisanje ne vzdrži kritike, trezne presoje kritika, trezna presoja pokaže, da ni dobro, ustrezno; zastar. sodišče je pogodbo vzdržalo v veljavi obdržalo; publ. te umetnine vzdržijo primerjavo z najbolj znanimi so enako dobre; ekspr. njenega pogleda ni mogel vzdržati povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči; ekspr. v zakonu ni dolgo vzdržala kmalu se je ločila vzdržáti se 1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: zaradi bolezni se vzdržati; popolnoma se vzdržati / spolno se vzdržati 2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: vzdržati se kajenja / alkoholnih pijač se mora vzdržati // zavestno, hote ne narediti česa sploh: hotela je nekaj reči, pa se je vzdržala / vzdržati se smeha, solz; niso se mogli vzdržati začudenja ∙ večina je glasovala za predlog, nekaj jih je bilo proti, nekaj pa se jih je vzdržalo se jih ni opredelilo 3. knjiž. obdržati se: brez gospodarskega napredka se narod ne bo vzdržal / s težavo se je vzdržal na vodi, v strmini vzdržán -a -o: število vzdržanih glasov ♪
  17.      vzdŕžen  -žna -o prid., vzdŕžnejši (r̄) 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: vzdržen moški; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje // ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh: ni hotel kaditi, ostal je vzdržen; pri pitju je vzdržen 2. ki se da vzdržati, prenesti: komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej 3. ekspr. s katerim se (še) da soglašati, strinjati: vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve 4. ki traja nepretrgano: šum se je ponavljal, ni bil vzdržen; vzdržno brnenje, prevažanje 5. redko vzdržljiv: vzdržen plavalec / vzdržno blago 6. knjiž. zadržan: občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje vzdŕžno prisl.: govoriti o kom vzdržno; živeti vzdržno ♪
  18.      vzdrževálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj vzdržuje: vzdrževalci so med prazniki opravili nujna popravila; vzdrževalec strojev, vozil / vzdrževalci tradicije / vzdrževalec družine ♪
  19.      vzdrževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da se kaj ohranja v dobrem stanju: vzdrževati cesto; sam vzdržuje hišo; vzdrževati na predpisan način; vzdrževati po navodilih; vzdrževati in obnavljati / vzdrževati v dobrem stanju // delati, da se kaj ohranja v enakem stanju: vzdrževati v kotlu stalno temperaturo / vzdrževati ogenj // delati, da se kaj ohranja sploh: vzdrževati diplomatske, prijateljske odnose; z letali vzdrževati zvezo s poplavljenimi področji / vzdrževati redni promet / ladja vzdržuje progo med Dubrovnikom in Koprom / vzdrževati ravnotežje; s silo vzdrževati red / vzdrževati koga pri življenju / publ. vzdrževati zanimanje za različna področja zanimati se // delati, da je kaj komu na razpolago: v Ljubljani vzdržujejo stanovanje za sina / vzdržuje si ljubico 2. dajati komu, kar potrebuje za življenje: vzdrževati družino, otroka; med študijem ga je vzdrževal stric / s plačevanjem šolnine vzdrževati učitelja; vzdrževal se je z inštruiranjem // dajati, kar je potrebno za obstoj, delovanje česa: muzej vzdržuje mestna uprava / vzdrževati vojsko z davki; društvo se vzdržuje s prirejanjem veselic ● knjiž. vzdrževalo jo je upanje, da se sin vrne ji je dajalo moči za nadaljnje življenje; publ. vzdrževati korak s spreminjajočimi se potrebami družbe prilagajati se jim; knjiž. naprava vzdržuje ladjo v vodoravnem položaju drži, ohranja; knjiž. vzdrževati se ostrih besed ne izrekati, ne uporabljati jih; knjiž. pri glasovanju se je skupina poslancev vzdrževala se ni opredeljevala vzdržujóč -a -e: hodil je po vrvi, težko vzdržujoč ravnotežje vzdrževán -a -o: dobro vzdrževana cesta; vzdrževana oseba ♪
  20.      vzdržljív  -a -o prid., vzdržljívejši (ȋ í) 1. ki veliko vzdrži, prenese: bil je vzdržljiv človek; tudi najbolj vzdržljive živali so se že opotekale / obuj bolj vzdržljive čevlje; vzdržljivo cvetje; vzdržljiva vozila / duševno, telesno vzdržljiv tekmovalec 2. ki se da vzdržati, prenesti: težko vzdržljiv pogled; to stanje ne bo trajno vzdržljivo / knjiž. živeti v vzdržljivih razmerah še zadovoljivih, primernih ● knjiž. njegovi nazori niso vzdržljivi sprejemljivi ♪
  21.      vzdŕžnež  -a m (ȓ) ekspr. vzdržen človek: pretiran vzdržnež; življenjske navade vzdržneža ♪
  22.      vzdúšen  -šna -o prid. (ȗ) zastar. 1. zračen: vzdušne plasti 2. zadušen, dušljiv: vzdušen prostor; proti večeru je postalo vzdušno / vzdušen zrak soparen, težek ◊ zool. vzdušni mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi ♪
  23.      vzdúšje  -a s (ȗ) navadno s prilastkom 1. kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: vzdušje je postalo napeto; prijateljsko, zaupno vzdušje; v takem vzdušju se ne da delati / delovno, ustvarjalno vzdušje / za boljše vzdušje je kupil steklenico šampanjca razpoloženje / vzdušje pesmi občutje // kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: ugodno politično vzdušje; vzdušje predvolilne kampanje / film prikazuje vzdušje časa 2. zastar. zrak: vzdušje je precej zatohlo; vlažno vzdušje ♪
  24.      vzdvómiti  -im, in vzdvomíti in vzdvómiti -im dov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) knjiž. zdvomiti: zakaj si vzdvomil; vzdvomil je, da se bo še kdaj vrnila / vzdvomiti o uspešnosti pogajanj / vzdvomiti o njeni zvestobi / vzdvomiti nad vsem ♪
  25.      vzémek  -mka m (ẹ̑) 1. določena količina česa, navadno zdravila, ki se vzame naenkrat: določiti, povečati vzemek; vzemek zdravila 2. igr. skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec z najmočnejšo karto ♪

   24.956 24.981 25.006 25.031 25.056 25.081 25.106 25.131 25.156 25.181  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA