Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
AD (18.156-18.180) 
- priskočíti -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. hitro stopiti h komu: priskočil je in ji pomagal pobirati; priskočila sta dva moža in ju ločila / priskočil je iz bližnje hiše in jo rešil prihitel, pritekel 2. navadno v zvezi priskočiti na pomoč pomagati: v stiski jim je vedno priskočil na pomoč / delovna organizacija mu je priskočila na pomoč pri nakupu stanovanja ● publ. priskočil si je zlato medaljo na tekmovanju v skokih je dobil ♪
- priskrbéti -ím dov. (ẹ́ í) biti uspešen v prizadevanju priti do česa: priskrbeti nadomestne dele; priskrbeti si delo, dovoljenje za graditev; priskrbel mu je potrdilo, vstopnice; priskrbeti premog / priskrbel mu je zdravnika ♪
- priskrbováti -újem nedov. (á ȗ) biti večkrat uspešen v prizadevanju priti do česa: priskrbovati informacije; priskrbovati komu vse, kar želi; žival si z lovljenjem priskrbuje hrano / te dni si priskrbujem ozimnico ♪
- priskúta -e ž (ȗ) 1. slabš. neprijeten, zoprn človek: še odgovoriti ni hotela tisti priskuti / kot psovka izgini, priskuta 2. knjiž. neprijetnost, zoprnost: kadar se je spomnil na dogodek, ga je obšla priskuta ♪
- priskúten -tna -o prid. (ú ū) ekspr. neprijeten, zoprn: priskuten človek / taki opravki so mi priskutni; imeti priskutne navade; že misel na to mi je bila priskutna // nenaraven, izumetničen: pozdraviti s priskutno vljudnostjo; priskutno govorjenje, vedenje priskútno prisl.: priskutno se smejati ♪
- priskútnež -a m (ȗ) slabš. neprijeten, zoprn človek: neki priskutnež me je nadlegoval ♪
- priskútnica -e ž (ȗ) slabš. neprijetna, zoprna ženska: ta priskutnica me je zadržala celo uro ♪
- prislóvica -e ž (ọ̑) zastar. rek, pregovor: sklicuje se na to, kar pravi prislovica; ravnal se je po stari prislovici, da pametnejši odneha / rad govori v prislovicah ♪
- prislúga -e ž (ū) zastar. služabniki, služinčad: gospodar je s svojo prislugo stal na pragu ♪
- prislúh -a m (ȗ) 1. slušna zaznava brez stvarne podlage: imeti prisluhe in privide / ptičje petje je bilo samo prisluh / vsi ti šumi so ustvarjali prisluh šepetajoče melodije ∙ ekspr. saj nič ne poka, menda imaš prisluhe izraža podkrepitev trditve ♦ psiht. slušna zaznava, ki nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj 2. glagolnik od prisluhniti: kratek prisluh / prisluh družbenim tokovom ♪
- prisluškoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prisluškovanje: prisluškovalna strast, vnema / namestiti prisluškovalni aparat na telefonsko linijo; odstraniti, vgraditi prisluškovalne naprave / na otoku so postavili prisluškovalno postajo ♪
- prisluškoválnica -e ž (ȃ) prostor za prisluškovanje: tiho je sedel v prisluškovalnici / ekspr. ni vedel, ali naj odide ali naj ju posluša iz svoje nenavadne prisluškovalnice ♪
- prisluškovánje -a s (ȃ) glagolnik od prisluškovati: prisluškovanje za vrati; naprave za prisluškovanje / prisluškovanje šumom v gozdu / prisluškovanje stiski mladega človeka ♪
- prisluškováti -újem nedov. (á ȗ) 1. skrivaj poslušati, kaj kdo govori: stala je za vrati in prisluškovala; tukaj ne more nihče prisluškovati; prisluškovati pogovoru; prisluškovati pri vratih, za ograjo; nima navade prisluškovati ♦ ptt prisluškovati telefonskemu pogovoru z aparatom, vključenim v telefonsko zvezo, poslušati telefonski pogovor 2. pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: prisluškoval je, če so gostje že prišli; zadrževal je sapo in prisluškoval, kdaj se bodo oglasili koraki; ves čas je prisluškoval k vratom, proti vhodu; knjiž. prisluškovati v daljavo; pren. prisluškoval je vase, da bi našel odgovor 3. knjiž. s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa; poslušati: slonela je na oknu in prisluškovala hrupu veselice; prisluškoval je korakom, ki so se oddaljevali; prisluškovati šumenju gozda 4. knjiž. kazati zanimanje,
razumevanje za kaj: prisluškoval je njihovim skrbem, željam; preveč prisluškuješ svojim mladostnim težavam / prisluškovati naravi doživljati jo, se vživljati vanjo ● knjiž., ekspr. na mnenje drugih se ni ozirala, prisluškovala je le utripu svojega srca ravnala glede na svoja čustva prisluškováje: slonela je na oknu, prisluškovaje daljnemu grmenju prisluškujóč -a -e: leži v gozdu, prisluškujoč šumenju borov; sedela je mirno, ves čas prisluškujoč, če bo zaslišala korake; prisluškujoč je stal za vrati; zalotiti prisluškujočo žensko ♪
- prislúžek -žka m (ȗ) star. zaslužek: biti zadovoljen s prislužkom; ima postranski prislužek; tedenski prislužek ♪
- prislužíti in prislúžiti -im dov. (ȋ ú) z delom, služenjem priti do česa: kar je prislužila s šivanjem, je porabila za šolanje otrok; dosti je že prislužil; ta denar si je težko prislužil / rada bi kje kaj prislužila zaslužila // ekspr. zaradi določene lastnosti, dejavnosti postati deležen česa: medaljo je prislužil s hrabrostjo; z vzponom na vrh so si prislužili zlate značke / prislužiti si odpuščanje, priznanje ∙ redko po takem delu so si prislužili pivo so zaslužili prislužíti se in prislúžiti se ekspr. v službi priti do določenega mesta, položaja: prislužila se je do nadzornice prislúžen -a -o: pošiljal jim je svoj težko prisluženi denar ♪
- prismóda -e ž (ọ̑) slabš. nespameten, neumen človek: tej prismodi tega ne boš mogel dopovedati; ta fant je čisto navadna prismoda / kot psovka nehaj že, prismoda neumna ♪
- prismodaríja -e ž (ȋ) slabš. nespametno, neumno govorjenje ali ravnanje: ne poslušam takih prismodarij; ne nadleguj me s prismodarijami / delati, govoriti prismodarije // kar je neumno, nespametno sploh: vsa stvar je velika prismodarija; nerad berem take prismodarije // v medmetni rabi izraža negativen odnos do povedanega: praviš, da bo šel tudi on z njimi — prismodarija ♪
- prismodíti -ím dov., prismódil (ȋ í) pri kuhanju narediti, povzročiti, da se kaj zaradi vročine prime podlage in deloma poškoduje: prismoditi kašo, meso; mleko se je prismodilo / prismodila si je lase osmodila ● ekspr. prismodil mu je klofuto dal mu je klofuto; pog., ekspr. prismodil ga je po glavi udaril prismojèn -êna -o: prismojeno meso; sam.: okus po prismojenem; prim. prismojen ♪
- prismójenost -i ž (ọ́) ekspr. nespametnost, neumnost: v svoji prismojenosti pripoveduje o dogodku vsakomur, ki jo hoče poslušati; zaradi njegove prismojenosti ga ne spoštujejo / ne morem poslušati takih prismojenosti nespametnega, neumnega govorjenja ♪
- prismolíti -ím dov., prismólil (ȋ í) s smolo pritrditi: prismoliti cepič; sedi, kakor bi se prismolil na klop dolgo; nepremično ● ekspr. prismolil mu je krepko klofuto dal mu je klofuto; pog., ekspr. prismoli mu eno udari ga prismolíti se slabš. nepovabljen, nezaželen pridružiti se, priti kam: spet se nam je prismolil / rad se prismoli v kuhinjo; povsod se prismoli prismoljèn -êna -o: prismoljena deska; prismoljena klofuta ♪
- prismúčati -am dov. (ȗ) drseč na smučeh priti: skozi cilj je prismučal zadnji tekmovalec ∙ publ. prismučal je prvo mesto na smučarskem tekmovanju dosegel ♪
- prismúk -a m (ȗ) ekspr. čudaški, neumen človek: ne jezi se zaradi njega, prismuk je; samo doma sedi ta prismuk / kot psovka izgini, prismuk prismojeni ♪
- prisodítev -tve ž (ȋ) glagolnik od prisoditi: prisoditev dediščine / prisoditev nagrade ♪
- prisodíti in prisóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. izraziti, imeti mnenje, da je kdo a) povzročitelj, storilec kakega dejanja: njemu takega dejanja ne bi prisodil / knjigo so prisodili njemu b) nosilec kake lastnosti: take spretnosti bi mu nobeden ne prisodil / prisoditi komu vrednote / ne bi ji mogli prisoditi več kot trideset let / prisoditi čemu velik pomen 2. z odločbo, sodbo določiti, da komu kaj pripada: prisoditi komu dediščino, zapuščino / sodišče je prisodilo otroka materi / na osnovi tega mu je komisija prisodila višjo pokojnino določila / prisodili so mu deset let zapora // redko dati, dodeliti: nagrado so prisodili češkoslovaškim filmskim delavcem / rojenice so vsakemu prisodile drugačno usodo 3. šport. določiti glede na pravila igre: sodnik je prisodil devetmetrovko ● redko prisoditi komu kako nalogo zadolžiti ga zanjo prisójen -a -o: prestati bo moral vseh sedem prisojenih let; izpolnil je, kar mu je bilo prisojeno ♪
18.031 18.056 18.081 18.106 18.131 18.156 18.181 18.206 18.231 18.256 
