Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

AD (1.576-1.600)


  1.      pripádanje  -a s (ā) glagolnik od pripadati: pripadanje zemlje obdelovalcu / pripadanje določeni državi, narodu ♪
  2.      pripádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. biti določen, namenjen komu po določenih pravilih, normah: nagrada pripada najboljšemu; njemu pripada polovica dediščine / oblast pripada delavskemu razredu; borijo se za pravice, ki jim pripadajo 2. biti last koga: to zemljišče pripada njegovi družini / obravnavano ozemlje že dolgo pripada Jugoslaviji ima Jugoslavija / te besede so pripadale neznanemu moškemu je izgovoril neznan moški / ta štiri okna pripadajo njihovemu stanovanju spadajo k njemu 3. biti vključen v kako skupnost: pripadati malemu narodu, delavskemu razredu / on ne pripada nobeni stranki ni član nobene stranke; pripadati tajnemu združenju / pisatelj pripada mladi generaciji / pripadati določeni veri 4. biti podrejen komu, odvisen od koga: tlačan je pripadal svojemu gospodarju; nekdaj je žena v celoti pripadala možu // biti zelo vdan komu, navezan na koga: ni hotela pripadati nikomur; želela mu je pripadati za vse življenje / ekspr. še dolgo po preselitvi je pripadal rojstnemu kraju ● publ. prihodnost pripada raketam v prihodnosti se bo pomen raket povečal pripadajóč -a -e: vsem so razdelili pripadajoče jim količine živil; tej državi pripadajoče pokrajine ♪
  3.      pripádnica  -e ž (ȃ) 1. ženska, ki je vključena v kako skupnost: pripadnica slovenskega naroda / ekspr. pripadnica ženskega spola ženska / publ. sestanek pripadnic neuvrščenega sveta neuvrščenih držav 2. ženska, ki deluje v enotah državne, javne varnosti: pripadnice vojaških enot 3. redko pristašinja, zagovornica: pripadnica gibanja za žensko enakopravnost ♪
  4.      pripádnik  -a m (ȃ) 1. kdor je vključen v kako skupnost: sodelovanje med pripadniki različnih narodov; pripadnik plemstva, delavskega razreda / ugotavljati značilnosti tipičnih pripadnikov posameznih rastlinskih vrst predstavnikov 2. kdor deluje v enotah državne, javne varnosti: pripadnik armade, teritorialnih enot, uprave javne varnosti / med vojno je bil pripadnik partizanskih enot 3. redko pristaš, zagovornik: nauk je kmalu dobil veliko pripadnikov; pripadnik dogmatizma ♪
  5.      pripádništvo  -a s (ȃ) redko pripadnost: državno, narodno pripadništvo / pripadništvo ideji ♪
  6.      pripádnost  -i ž (ā) dejstvo, da kdo, kaj pripada čemu: pripadnost ozemlja naši državi / javno izražati svojo narodno pripadnost; pripadnost k delavskemu razredu / jezikovna, politična, verska pripadnost / pripadnost fevdalnemu gospodu ♪
  7.      pripádnosten  -tna -o (ā) pridevnik od pripadnost: pripadnostna zavest ♪
  8.      prisàd  tudi prísad -áda m (ȁ á; í á) ognojitev: prišlo je do prisada; prisad rane / prisad se je predrl ◊ med. plinski prisad huda okužba z nabiranjem plina v tkivu; poporodni ali porodni prisad okužba porodnice med porodom ali po njem; med., vet. vranični prisad kužna bolezen goveda, konj, prašičev s povečano vranico, nalezljiva tudi za človeka ♪
  9.      prisáden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prisad: prisadna rana / prisadna pika gnojni mehurček na koži ♪
  10.      prisadíti se  -ím se dov., prisádil se; prisajèn (ȋ í) nav. 3. os. ognojiti se: rana se mu je prisadila; brezoseb. prisadilo se mu je ♪
  11.      prisladkáti se  -ám se dov. (á ȃ) ekspr. prikupiti se: hotel se ji je prisladkati ● ekspr. spet se je prisladkal k nam pretirano prijazno prišel ♪
  12.      pristrádati  -am dov. (á) nav. ekspr. s stradanjem priti do česa: pristradal je toliko, da je lahko odplačal dolg; prigaral in pristradal si je hišo / pristradati si vitkost pristrádan -a -o: pristradan denar; pristradano premoženje ♪
  13.      pritelováditi  -im dov. (á ȃ) ekspr. z napornim gibanjem priti: pritelovaditi čez skale; končno je pritelovadil na vrh zvonika ♪
  14.      priváda  -e ž (ȃ) knjiž. 1. navada: vse to mu je postalo že vsakdanja privada / delati kaj iz privade 2. glagolnik od privaditi: privada oči na svetlobo ♪
  15.      priváditi  -im dov. (á ȃ) navaditi: privaditi otroka na red / privaditi žival na novo ime priváditi se 1. priti v stanje, ko se kaj ne zdi več težavno: privadil se je nerodne opore; privaditi se delu v rudniku / oči so se privadile delu v temnici // priti v stanje, ko se kaj ne zdi več nenavadno, nedomače: privaditi se novega pohištva; privaditi se novemu okolju; otrok se je v vrtcu hitro privadil 2. s ponavljanjem kakega dejanja priti v stanje, ko postane to potreba, navada: privaditi se ponočevanja; privaditi se kajenju / elipt. privadil se je vina pitja vina ● bakterije so se privadile na življenje v vodi prilagodile; ekspr. človek se vsemu privadi tudi težavna stvar postane človeku sčasoma manj težavna privájen -a -o: ne bo opustil privajenega načina življenja; na to je že privajen; s privajeno kretnjo si je potisnil klobuk na čelo ♪
  16.      privadljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da privaditi: privadljive živali ♪
  17.      prizadájati  -am nedov. (ȃ) redko prizadevati: prizadajati komu bolečine ♪
  18.      prizadejáti  -déjem dov., tudi prizadém; 2. mn. prizadéjete tudi prizadéste, 3. mn. tudi prizadejó; prizadéj in prizadèj; prizadejál (á ẹ̑) navadno kot nedoločnik in deležnik na -l 1. raba peša povzročiti poškodbe, okvare; prizadeti: mesto je potres zelo prizadejal 2. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadejati komu bolečino, žalost; prizadejati veliko krivico, škodo ● nar. otroci so ji precej prizadejali z njimi je imela veliko dela, skrbi prizadejáti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si je prizadejal, da bi se oženil ♪
  19.      prizadéti  -dénem dov., prizadêni prizadeníte (ẹ́) 1. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo prizadele; vsaka krivica, smrt ga zelo prizadene; brezobzirno, neprijetno prizadeti; ekspr. prizadeti v živo zelo / branje te pesmi ga je prizadelo vznemirilo / čustveno prizadeti // povzročiti škodo, težave: ta kazen bo prizadela vse, ne samo krivca; povodenj je prizadela zlasti kmečko prebivalstvo; raznarodovalni pritisk je najbolj prizadel mlajšo generacijo / pomagati deželam, ki jih je vojna najbolj prizadela / duhovno, materialno prizadeti 2. povzročiti poškodbe, okvare: potres je prizadel zlasti neustrezno zgrajene stavbe; bombni napad je mesto zelo prizadel / ta bolezen lahko prizadene oči, srce; paraliza jo je zelo prizadela / mraz rastline prizadene 3. povzročiti, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: prizadeti interese, koristi koga; to bo prizadelo red in mir / kazen je prizadela njegov ponos / publ. ta ukrep je prizadel osebne dohodke zaradi tega ukrepa so se osebni dohodki znižali, zmanjšali 4. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadeti komu bolečino, žalost; prizadeti sitnosti, škodo; veliko hudega jim je prizadel // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: dosti hudega ga je prizadelo v življenju; človeštvo so prizadele nadloge / te kraje pogosto prizadene potres v teh krajih je potres pogosten 5. nedov. in dov., redko tikati se, zadevati: ta predpis nas ne prizadene ● nar. otroci ji veliko prizadenejo z njimi ima veliko dela, skrbi; ekspr. ti stroški jih niso dosti prizadeli so jih lahko poravnali; star. očeta je prizadelo zadela ga je kap; ekspr. ni bilo fanta, ki mu ne bi prizadela srca ki se ne bi zaljubil vanjo prizadéti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si prizadene, da bi se oženil; nobeden drug si za to ni toliko prizadel prizadét -a -o 1. deležnik od prizadeti: zdravljenje prizadetega organa; njegov ponos je bil prizadet; on je najmanj prizadet pri tem; pri potresu prizadete hiše; prizadeta krivica; pomoč prizadetemu prebivalstvu 2. ki ima kako, navadno prirojeno napako, okvaro: imeti prizadetega otroka; po nesreči je ostal prizadet; duševno, telesno prizadet; slušno prizadeti otroci; prisl.: prizadeto govoriti; dogodek opisuje zelo prizadeto; sam.: prizadeti tega ni vedel; pomoč prizadetim ♪
  20.      prizadétost  -i ž (ẹ̑) stanje prizadetega: skrivati prizadetost ob smrti prijatelja; globoka, navidezna prizadetost / velika čustvena prizadetost; pesnikova osebna prizadetost / brati pesem brez prizadetosti / prizadetost možganov je bila precejšnja / duševna, telesna prizadetost; govorna, slušna prizadetost ♪
  21.      prizadéva  -e ž (ẹ̑) zastar. prizadevanje: to se je zgodilo po njegovi prizadevi; brezuspešne prizadeve / podpirati slovstvene prizadeve ♪
  22.      prizadévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od prizadevati: prizadevanje bolečin, skrbi; prizadevanje škode / opustiti, podpirati kako prizadevanje; brezuspešno, pretirano, vztrajno prizadevanje za kaj / kulturna, politična, vzgojna prizadevanja ♪
  23.      prizadévati  -am nedov. (ẹ́) 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo / vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala // povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge ● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto ∙ zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek ♪
  24.      prizadéven  -vna -o prid., prizadévnejši (ẹ́) ki si prizadeva: prizadeven učenec; delaven je in prizadeven; preveč je prizadeven // ki izraža, kaže prizadevnost: prizadevno delo, iskanje ∙ publ. prizadeven popis krajev natančen, skrben prizadévno prisl.: prizadevno se lotiti dela; prizadevno napisana razprava ♪
  25.      prizadévnež  -a m (ẹ̑) ekspr. prizadeven človek: delo znanega gledališkega prizadevneža; gorečneži in prizadevneži ♪

   1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA