Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

AD (14.431-14.455)



  1.      ošíliti  -im dov.) narediti ostro, koničasto: ošiliti konico, mino / ošilil je več kolov; ošiliti svinčnik ošíliti se ekspr. postati ožji, koničast: zaradi bolezni se ji je brada ošilila; nos se mu je še bolj ošilil ošíljen -a -o: ima droben, nekoliko ošiljen obraz; ošiljen svinčnik ∙ ekspr. vsi so imeli usta odprta in ušesa ošiljena so zelo pozorno poslušali
  2.      ošíniti  -em dov.) 1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom 2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti: ošiniti konja z bičem; ošinila jo je z metlo ● ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela ošínjen -a -o: bil je ošinjen od strele
  3.      oškodovánka  -e ž (á) ženska, ki je oškodovana: vrniti oškodovanki ukradeni denar
  4.      oškŕbati  -am tudi -ljem dov.) oškrbiti: oškrbati posodo; skledica se je pri padcu oškrbala oškŕban -a -o: oškrban lonček
  5.      oškŕbiti  -im, in oškrbíti in oškŕbiti -im dov.; ŕ) povzročiti, da odpadejo majhni deli, navadno s površine česa: pri pomivanju je oškrbila skledo; žaga se je ob žeblju oškrbila / krogle so oškrbile steno okrušile oškŕbljen -a -o: oškrbljeni krožniki; oškrbljen rob steklenice; oškrbljena posoda
  6.      oškŕniti  -em dov., tudi oškrníla (ŕ) ekspr. 1. odvzeti komu del česa, navadno v manjši količini: sovražniki so jim oškrnili osvobojeno ozemlje / pri plači jo je oškrnila za dva tisočaka / oškrnili so jih za staro pravico prikrajšali 2. odlomiti, odtrgati: oškrnil je kos lepo zapečenega kruha
  7.      oškropíti  -ím dov., oškrópil ( í) s škropljenjem nekoliko zmočiti, ovlažiti: rastline oškropiti s postano vodo; iz kolesnice je brizgnila rjava voda in jih oškropila do vratu; oškropiti se po suknji; čevlje si je oškropila z blatom / dež je oškropil tla / ekspr. avtomobil je oškropil mimoidoče ● ekspr. oškropila jih je strojnica zadel jih je rafal iz strojnice oškropljèn -êna -o: oškropljen zid; z blatom oškropljena obleka; tla so bila oškropljena s krvjo ∙ ekspr. z znojem oškropljeno delo naporno, težko
  8.      ošpêtelj  -tlja m (é) nekdaj ženska bluza z rokavi, navadno platnena: imela je zeleno krilo in bel ošpetelj; poškrobila je ošpetelj in pečo
  9.      ošpíčiti  -im dov.) pog. 1. ošiliti, priostriti: ošpičiti svinčnik / fižolovke so že ošpičili 2. ekspr. napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega: to grdobijo ti je on ošpičil; iz hudobije sta mu jih že veliko ošpičila ošpíčen -a -o: ošpičen svinčnik ∙ ekspr. imeti ošpičen jezik biti odrezav, piker; ekspr. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo
  10.      oštéti  oštéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: učitelj ošteje učenca; oštel ga je, češ da se potepa; ker je zamudil, je oštela sina, zakaj hodi tja oštét -a -o: ošteti učenci
  11.      oštévati  -am nedov. (ẹ́) izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: oštevati otroke; ošteval je sina, da je len; oštevali so ga, ker je razbil šipo; oštevati in zmerjati / oštevala ga je, kod je spet hodil
  12.      oštevílčiti  -im dov.) 1. označiti s številko, navadno z zaporedno: oštevilčiti dopise, račune; urediti in oštevilčiti pisma 2. označiti strani, liste v knjigi, rokopisu z zaporedno številko, znakom: oštevilčiti knjigo / oštevilčiti strani oštevílčen -a -o: oštevilčeni sedeži; vstopnice so oštevilčene; hodnik z oštevilčenimi vrati ♦ zal. oštevilčena izdaja izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi številkami; numerirana izdaja
  13.      ošvígniti  -em dov.) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem; s pasom ga je ošvignil po obrazu 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe; ošvigniti koga s pogledom ● ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela
  14.      ošvŕk  -a m () redko udarec, navadno s tankim, prožnim predmetom: dobil je dva ošvrka z brezovko
  15.      ošvŕkati  -am dov. ( ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom ● ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli
  16.      ošvrkávati  -am nedov. () 1. večkrat udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkavati konje; pren. ošvrkaval jih je z ostrimi besedami 2. ekspr. ošinjati: ošvrkava ga in molči / od strani jo je ošvrkaval s svojimi nemirnimi očmi
  17.      ošvŕkniti  -em dov.) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkniti konja z bičem; pren., ekspr. v članku je ošvrknil tudi gostince; mimogrede ga je ošvrknil z besedo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom
  18.      ôtec  ôtca m (ō) star. oče: njegov otec je že mlad umrl
  19.      otêči  otêčem dov., otêci otecíte; otékel otêkla (é) postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: bezgavke so mu otekle / noga zelo hitro oteče otékel -êkla -o: otekle in prezeble roke; otekle veke otečèn -êna -o: jetra ima zelo otečena
  20.      otékati  -am nedov. (ẹ̑) postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: noge ji otekajo
  21.      oteklína  -e ž (í) izboklina na delu telesa ali organu zaradi poškodbe ali bolezni: oteklina je splahnela; rdeča oteklina / oteklina gležnja / vodenična oteklina
  22.      otèp  -épa m ( ẹ́) velik snop iz omlatene slame: nakladati otepe; padel je na tla kakor otep / spal je na otepu slame // nar. (velik) kos: odrezala mu je otep kruha
  23.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča
  24.      oteščáti se  -ám se [tǝš] dov.) star. pojesti kaj malega: nekoliko smo se oteščali, nato pa nadaljevali pot / oteščala sta se z mlekom in kruhom // najesti se: vsak se je lahko dobro oteščal ∙ star. danes se še nisem oteščal še nisem jedel
  25.      otéti  otmèm dov., otél; nam. otét in otèt (ẹ́ ) star. 1. rešiti, obvarovati (pred čim): oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti / oteti grad pred razpadanjem / oteti dogodek pozabi; oteti se neprijetnih misli znebiti se, otresti se / oteti ujetnike osvoboditi 2. (s silo) vzeti, odvzeti: oteli so jim premoženje ∙ zastar. sovraži jo, ker ji je otela fanta prevzela otét -a -o: če bi ga prej operirali, bi bil otet

   14.306 14.331 14.356 14.381 14.406 14.431 14.456 14.481 14.506 14.531  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA