Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (90.937-90.961)


  1.      vohún  -a m (ȗ) kdor si s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadeva priti do zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posreduje tuji osebi, državi: biti vohun; najeti, odkriti vohuna / industrijski, vojaški vohun ♪
  2.      vohúniti  -im nedov. (ú ȗ) s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do zaupnih gospodarskih, vojaških podatkov in jih posredovati tuji osebi, državi: začel je vohuniti; vohuniti za konkurenčno podjetje // ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga: tu nima kaj delati, samo vohuni; vohuniti po hiši; žena vohuni za njim ♪
  3.      vohúnjenje  -a s (ū) glagolnik od vohuniti: obsoditi koga zaradi vohunjenja; vohunjenje za tujo državo / industrijsko, vojaško vohunjenje ♪
  4.      vohúnski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na vohune: vohunska dejavnost / vohunska mreža; vohunska organizacija / vohunski satelit ♪
  5.      vohúnstvo  -a s (ȗ) dejavnost vohunov: obtožiti koga vohunstva; ukvarjati se z vohunstvom / gospodarsko, industrijsko, vojaško, znanstveno vohunstvo ♪
  6.      vòj  vôja in vój -a m (ȍ ó; ọ̑) zastar. manjša vojaška enota: voji so se razbežali po gozdu; poveljnik voja ● zastar. izbrali so ga za svojega voja vodjo, poveljnika ♪
  7.      vôjen  -jna -o prid. (ō) nanašajoč se na vojno: bila sta vojna tovariša / vojni invalid, ujetnik; vojna sirota; vojna vdova vdova, ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno; vojne žrtve / vojno letalstvo / vojni davek; vojna odškodnina dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države; vojna škoda / vojni zločin / ekspr. vojna psihoza; vojne razmere; vojno stanje / vojni čas / vojna akademija vojaška akademija ● ekspr. zaradi vojnega meteža se nista poročila zaradi vojne; zaradi neurejenih, težkih razmer med vojno; publ. ta spopad stopnjuje vojno histerijo politično napetost, nevarnost vojne; ekspr. vojna pošast vojna ◊ fin. vojno posojilo posojilo za financiranje vojne; jur. vojni plen sovražnikovo premično premoženje, zajeto na bojišču ali na zasedenem ozemlju; voj. vojni razpored določitev dolžnosti državljanov v oboroženem boju in neoboroženih oblikah odpora; vojna ladja oklopljena in oborožena ladja za boj s sovražnim ladjevjem; vojna napoved; vojna vojaška pošta v vojnih razmerah posebej organizirana vojaška pošta; vojno pravo mednarodno veljavna pravila, ki jih morajo upoštevati vojskujoče se strani ♪
  8.      vojník  -a m (í) zastar. vojak: biti vojnik; pogumen vojnik ♪
  9.      vojno...  ali vôjno... prvi del zloženk (ó) nanašajoč se na vojno: vojnomornariški, vojnopošten, vojnozgodovinski ♪
  10.      vojnopóšten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vojno vojaško pošto: vojnopoštna cenzura / vojnopoštne dopisnice ♪
  11.      vôjnozgodovínski  -a -o prid. (ó-ȋ) nanašajoč se na zgodovino vojne: vojnozgodovinska raziskovanja / vojnozgodovinski inštitut, muzej ♪
  12.      vôjsken  -kna -o prid. (ō) star. 1. vojaški: vojskni čevlji / vojskne pesmi 2. vojen: vojskne sirote / vojskni časi ♪
  13.      vôjskin  -a -o prid. (ó) star. 1. vojaški: vojskina obleka 2. vojen: vojskini časi ♪
  14.      vojskovòj  -ôja m (ȍ ó) zastar. vojskovodja: slaven vojskovoj ♪
  15.      vójstvo  -a s (ọ̑) zastar. vojska: vojstvi sta se spopadli; cesarsko vojstvo ♪
  16.      vójvodov  -a -o (ọ̑) pridevnik od vojvoda: vojvodov spremljevalec ♪
  17.      vójvodski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vojvode ali vojvodstvo: vojvodski grad / vojvodski naslov / vojvodska dežela ♦ zgod. vojvodski prestol, stol kamnit prestol, stol koroških vojvod na Gosposvetskem polju iz 9. stoletja kot simbol fevdalne oblasti nad deželo ♪
  18.      vójvodstvo  -a s (ọ̑) 1. v nekaterih deželah vojvodski naslov: dobiti vojvodstvo 2. zgod., zlasti v fevdalizmu vojvodina: zgodovina kranjskega vojvodstva 3. na Poljskem večja upravna enota: glavno mesto vojvodstva ♪
  19.      voki-toki  gl. walkie-talkie ♪
  20.      vòl  vôla [vou̯] m, im. mn. vôli stil. volóvi, rod. mn. vôlov in volóv, daj. mn. vôlom stil. volém, tož. mn. vôle stil. vôli, mest. mn. vôlih tudi voléh, or. mn. vôli in volmí (ȍ ó) 1. skopljen samec goveda, ki se goji zlasti zaradi vprege in mesa: vol muka; gnati, pasti, vpreči vole; orati, voziti z voli; lisast, rdečkast vol; ima mirne, poslušne vole; pitan, težek vol; par volov; delati, garati kot vol zelo veliko, naporno in vztrajno; tepsti koga kot vola zelo močno in neusmiljeno; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / peči, vrteti vola na ražnju ∙ ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; s parom volov me ne spraviš tja v kmečkem okolju sploh ne; pog. to je žganje za vola ubit(i) zelo močno; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol 2. slabš. neumen, nedomiseln človek: ti si vol; s takim volom se ne da pogovarjati ♪
  21.      volčìč  -íča [u̯č] m (ȉ í) 1. manjšalnica od volk: od nekod se je pritepel volčič; volkulja z volčiči 2. nar. vnetje vimena: krava je pred telitvijo dobila volčič / volčič na vimenu // vnetje sploh: volčič na gobcu, parkljih 3. nar. strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti; bunika ♪
  22.      volčíčen  -čna -o [u̯č] prid. (ȋ) nar. ki ima volčič, vnetje: volčična živina ♪
  23.      volčín  -a [u̯č] m (ȋ) bot. grmičasta rastlina s cevasto podaljšanimi, dišečimi belimi, rožnatimi ali rumenkasto zelenimi cveti in koščičastimi plodovi, Daphne: vejica volčina / Blagajev volčin; dišeči, navadni volčin ♪
  24.      vólčji  -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema ● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom ◊ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti ♪
  25.      volè  -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. majhen vol, voliček: vole je počasi vlekel voz ♪

   90.812 90.837 90.862 90.887 90.912 90.937 90.962 90.987 91.012 91.037  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA