Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (88.987-89.011)



  1.      tŕnje  -a s (ŕ) trnovi grmi, trnove veje: tod raste samo trnje; posekati trnje; ograditi kaj s trnjem; ostro, strupeno trnje / venec iz trnja / s trnjem so ga kronali mučili s položitvijo trnove krone na glavo // več trnov, trni: opraskan od trnja; veje so polne trnja ● ekspr. njene besede so bile trnje govorila je zbadljivo; ekspr. biti (ves) na trnju vznemirjen, nestrpen; ekspr. njegova pot je posuta s trnjem v življenju, pri delu ima dosti težav; prve dni so preživeli kakor na trnju so bili zelo nemirni, nestrpni; so se počutili zelo nelagodno
  2.      tŕnkov  -a -o () pridevnik od trnek: trnkov kaveljček
  3.      trnorép  in trnorèp -épa -o prid. (ẹ̑; ẹ́) ki ima na repu trnom podobne izrastke: trnorepi kuščarji
  4.      trnóselj  -slja m (ọ́) nar. cibora: za hišo raste trnoselj
  5.      tŕnov  in tŕnjev -a -o prid. (ŕ) 1. ki ima trne: trnov grm; trnova vejica 2. ki je iz trnja: trnov venec; trnova ograja / trnova gošča 3. ekspr. hud, težek: imeti trnovo mladost; trnovo življenje / trnova pot naših umetnikov težko življenjerel. trnova krona; zool. trnova kamenica velika ploščata morska riba s trni na hrbtu in dolgem, ozkem repu, Raja clavata
  6.      tŕnovje  -a s (ŕ) nar. trnje: z gabrovjem in trnovjem porasli bregovi
  7.      tro...  ali tró... in tro... prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na število tri: trodelen, trokrilnik, tromeja
  8.      tróbec  -bca m (ọ̄) 1. v dolg mišičnat organ zrasla nos in zgornja ustna pri slonu: slon je s trobcem dvignil deblo 2. zastar. trobentač: sprevod trobcev
  9.      trobelíkovec  -vca m (í) strup iz trobelike: zastrupiti se s trobelikovcem
  10.      trobénten  -tna -o (ẹ̑) pridevnik od trobenta: trobentni solo
  11.      trobílce  -a s () manjšalnica od trobilo: otroško trobilce ∙ slabš. bil je urednik nekega strankarskega trobilca glasila, časopisa
  12.      trobílec  -lca [lc in c] m () kdor igra na trobilo: dirigent je na novo razmestil trobilce v orkestru; trobilci in pihalci / trobilec na rog
  13.      trobílen  -lna -o prid. () nanašajoč se na trobilo: trobilni ansambel ♦ muz. trobilni kvintet
  14.      trobílo  -a s (í) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej ∙ slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa
  15.      trobíti  in tróbiti -im nedov. ( ọ́) 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba
  16.      tróbljenje  -a s (ọ́) glagolnik od trobiti: poslušati piskanje in trobljenje / trobljenje na rog, v rog / trobljenje parnika / slonovo trobljenje / voznik je z glasnim trobljenjem opozarjal pešce
  17.      tróbòj  -ôja m (ọ̑- ọ̑-ó) šport. 1. tekmovanje treh posameznikov ali moštev: prirediti troboj; zmagati v troboju / atletski, šahovski troboj 2. navadno v zvezi olimpijski troboj do 1972 tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom: zmagati v olimpijskem troboju
  18.      tróbójen  -jna -o prid. (ọ̑-ọ̑) zastar. tribarven: trobojna zastava
  19.      trócéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima tri cevi: trocevna puška
  20.      trockíst  -a m () pristaš trockizma: ideje, nazori trockistov
  21.      trockístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na trockiste ali trockizem: trockistični časopis / trockistični nazori
  22.      trockízem  -zma m () politična smer zlasti v sovjetskem delavskem gibanju, kot jo je razvijal in zastopal Trocki po Leninovi smrti: pristaši trockizma
  23.      tród  -a m (ọ̑) vet. izpad maternice po porodu pri kravi: pri otelitvi je prišlo do troda
  24.      tródélen  -lna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima tri dele: trodelna žimnica; skladba je trodelna / trodelna omara omara s tremi (vratnimi) krili; trodelno okno
  25.      tródélnost  -i ž (ọ̑-ẹ̑) lastnost, značilnost trodelnega: trodelnost kompozicije

   88.862 88.887 88.912 88.937 88.962 88.987 89.012 89.037 89.062 89.087  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA