Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
A (88.512-88.536)
- tóm -a m (ọ̑) knjiž. zvezek, knjiga: slovar bo izšel v petih tomih ♪
- tómbolski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na tombolo: izklicevati tombolske številke / tombolska kartica kartica s polji z že vpisanimi številkami, ki se pri igri žrebajo ♪
- tómi -ja m (ọ̑) v angleškem okolju navadni vojak: polkovniki, stotniki in tomiji ♪
- tomíst -a m (ȋ) filoz. pristaš tomizma: tomist in aristotelik ♪
- tomístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na tomiste ali tomizem: tomistični način razmišljanja / tomistična filozofija ♪
- tomízem -zma m (ȋ) filoz. filozofska smer, ki temelji na osnovnih načelih filozofije Tomaža Akvinskega: pripadniki tomizma; tomizem in skotizem ♪
- tómos -a m (ọ̑) kolo z motorjem ali lažje motorno kolo tovarne Tomos: voziti se s tomosom ♪
- tómšičevec -vca m (ọ̑) pog., med narodnoosvobodilnim bojem borec Tomšičeve brigade: tomšičevci so prebili obroč ♪
- tón -a m (ọ̑) 1. zvok določene višine, trajanja, jakosti in barve: zaigrati, zapeti ton; znižati, zvišati ton; dolg, kratek ton; glasen, tih ton; nizek, visok ton; jakost tona; melodija iz osmih tonov 2. vsaka od barv iste barvne osnove, ki se od drugih loči po kaki lastnosti: ta ton mi je všeč; tapete so v istem tonu kot preproge; na sliki prevladujejo modri toni; svetel, temen ton; topli, veseli, živahni toni / barvni ton // z izrazom količine svetlostna stopnja vsake od barv iste barvne osnove: stena naj bo za kakšen ton temnejša od vrat; ponaredek je za več tonov svetlejši 3. ed., navadno s prilastkom način izražanja, zlasti govorjenja, pisanja: moti me tvoj cinični ton; v prijateljskem tonu napisano pismo; priznavajoč ton kritike 4. knjiž., s prilastkom značilnost, posebnost: modernistični toni pesnikovih zgodnjih stvaritev / ed.: politične razmere dajejo ton kulturniškemu
razpravljanju; melanholičnost je osnovni ton njegovega pripovedništva / z oslabljenim pomenom njegove pesmi označujejo toni ironije ● žarg., muz. s pravilnim dihanjem dobimo pri petju lep ton glas; ekspr. obdolžili so ga neobjektivnosti takoj, ko je nekoliko zvišal ton glasneje, odločneje spregovoril; žarg., film., rad. slika in ton zvočni zapis ◊ fiz. ton zvok z eno samo sinusno sestavino določene frekvence; fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; lingv. (osnovni) ton odvisen od števila periodičnih tresljajev glasilk; muz. alikvotni toni sozveneči z osnovnim tonom; harmonični delni ton delni ton, katerega višina je celoštevilčni mnogokratnik višine osnovnega tona; osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino; vodilni ton; barva tona lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov; ton a, e
♪
- toném -a m (ẹ̑) lingv. samoglasnik ali samoglasniški glas glede na višino, potek in dolžino tona: razločevati toneme; akut in drugi tonemi ♪
- tonémski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na tonem: tonemski potek / tonemski naglas ♪
- tónf -a in tònf tônfa m (ọ̑; ȍ ó) nar. tolmun: v potoku je več tonfov; globok tonf / kopati se v tonfu ♪
- tóničen -čna -o prid. (ọ́) lingv. 1. naglasen: tonično mesto / tonični metrični sistem 2. naglašen: tonični zlog ◊ med. tonični krč dolgotrajen krč, ki mu sledi ohlapitev; muz. tonični akord akord na prvi stopnji ♪
- tónik -a m (ọ́) 1. osvežujoča brezalkoholna pijača z grenkim rastlinskim izvlečkom: piti tonik; gin s tonikom 2. kozm. tekočina za osvežitev kože, zlasti na obrazu: tonik za nego mastne kože / obrazni tonik ♪
- toníti tónem nedov. (ȋ ọ́) 1. izginjati pod (vodno) gladino: kamen je hitro tonil 2. ekspr., s prislovnim določilom izginjati, izgubljati se: pot je tonila v mraku; udarci so tonili v hrupu / resnica tone v množici besed 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja osebka, kot ga določa samostalnik: toniti v spanje; toniti v žalost / njegovo ime je tonilo v pozabo ● ekspr. dežela je med vojno tonila v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. sonce tone za goro zahaja; redko geologi ugotavljajo, da mesto polagoma tone se pogreza tonèč -éča -e: toneč v spanje, ni ničesar več slišal; toneča ladja; toneče sonce ♪
- tònk in tónk medm. (ȍ; ọ̑) posnema glas pri zvonjenju, udarjanju: tink, tonk, je zazvonilo pri vhodu; stenska ura bije: tink, tonk ♪
- tónkin -a m (ọ̑) bambus, iz katerega izdelujejo zlasti ribiške palice: za spomin hrani ribiško palico iz tonkina ♪
- tónoven -vna -o prid. (ọ̑) redko tonski1: tonovna višina ♪
- tónovski -a -o prid. (ọ̑) tonski1: zapisovati napeve s posebnimi tonovskimi znaki / te barve so na izbiro samo v določeni tonovski lestvici ♦ muz. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice ♪
- tónski 1 -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ton: tonska višina; tonsko zaporedje / tonska lestvica slike ● žarg., rad. tonski mojster, snemalec zvokovni mojster, snemalec; ekspr. tonska govorica glasba ◊ elektr. tonski generator naprava za proizvajanje električnih zvočnih signalov določene frekvence in napetosti; film. tonski film zvočni film; tonska kopija filma prva ozvočena kopija; lingv. tonski potek naglašenega zloga; muz. tonski način tonovski način; tonski obseg glasbila, pevskega glasu; tonski sistem sistem vseh v določeni glasbeni kulturi rabljenih tonov, razvrščenih v lestvice; (tonska) lestvica določena in v obsegu oktave urejena vrsta tonov; tonsko slikanje posnemanje naravnih zvokov v glasbi; tisk. opraviti tonsko korekturo popraviti stopnjo počrnitve na negativu ali pozitivu tónsko prisl.: tonsko stopnjevane sence; tonsko višji zlog ♪
- tónski 2 -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na tono: tonska pošiljka / s števnikom 5-tonski tovornjak ki lahko prepelje tovor petih ton ♪
- tónskost -i ž (ọ̑) um. lastnost, značilnost, določena z (barvnimi) toni; tonalnost: tonskost slike ♪
- tónus -a m (ọ̑) biol. napetost tkiva, zlasti mišičnega: tonus narašča, pada; visok tonus / mišični tonus ♪
- tòp tôpa m, mn. topóvi (ȍ ó) 1. močno strelno orožje z dolgo cevjo za streljanje zlasti v bolj oddaljen cilj: topovi pokajo, ekspr. grmijo; top se je sprožil; nabiti top; uliti top; streljati s topovi; ladijski top 2. teh., navadno s prilastkom topu podobna naprava: s topom izstreliti harpuno / snežni, vodni top ● odgovoril je, kot bi ustrelil iz topa zelo hitro; ekspr. v jezi strelja nanj z vsemi topovi ga z besedami zelo napada; spi kot top zelo trdno ◊ elektr. elektronski top priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; šah. top šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah; trdnjava; voj. netrzajni top ki deluje po reakcijskem principu; poljski top top večjega kalibra, opremljen s kolesi, ki se da vleči z vojaškimi vozili; protiletalski, protitankovski top; samohodni top ♪
- tòp tôpa -o stil. -ó prid. (ȍ ó) 1. ki slabo reže, seka: top meč, nož; topa kosa, sekira / topo rezilo ∙ topa stran noža rezilu nasprotna stran 2. ki nima (ostre) konice: top svinčnik; topa šivanka; topo pero / riba s topim gobcem; top nos; topa brada 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: top zadah po trohnobi; topa bolečina // ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas: top padec, udarec; topo pokanje z bičem // nizek, nezveneč, zamolkel: top glas, zvok 4. neobčutljiv za zunanje dražljaje: gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr. glušec je top za slavčevo petje 5. ki je brez volje, zanimanja: top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr. sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu 6. knjiž. neumen, omejen: top človek; bistri in topi učenci / tope besede ◊ geom. topi kot kot, večji od 90° in
manjši od 180°; les. topi spah spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni tôpo in topó prisl.: topo gledati predse; nesrečo je topo prenašal; topo udarjati; starčevsko topo mežikati ♪
88.387 88.412 88.437 88.462 88.487 88.512 88.537 88.562 88.587 88.612