Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (86.087-86.111)


  1.      spodredíti  -ím dov., tudi spodrédi; spodrédil; spodrejèn (ȋ í) star. zrediti: spodrediti prašiča ♪
  2.      spodŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) redko spodrsniti: spodrknil je in padel; brezoseb. na parketu mu je spodrknilo ♪
  3.      spodŕs  -a m (ȓ) knjiž. spodrsljaj, napaka: v prevodu je nekaj spodrsov ♪
  4.      spodŕsek  -ska m (ȓ) knjiž. spodrsljaj, napaka: v prevodu je precej spodrskov; kljub nekaterim spodrskom je prireditev uspela ♪
  5.      spodrséti  -ím dov. (ẹ́ í) redko spodrsniti: pred hišo je spodrsel in padel ♪
  6.      spodrsljív  -a -o prid. (ȋ í) ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: pot je bila zelo spodrsljiva; spodrsljiva tla; pren. ta teorija je nekoliko spodrsljiva; knjiga je zašla na spodrsljivo področje ♪
  7.      spodŕsniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: na poledeneli cesti je spodrsnila in si izvinila nogo; nar. na mokri skali se je spodrsnil; brezoseb.: spodrsnilo mu je, pa se je še ujel; na ledu, parketu, rosni travi rado spodrsne 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: noga mu je spodrsnila na politih tleh / nož mu je spodrsnil 3. brezoseb., ekspr. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: od kupčije si je veliko obetal, pa mu je spodrsnilo / pri maturi mu je spodrsnilo je padel ♪
  8.      spodsúti se  -sújem se dov., spodsúl se in spodsùl se (ú ȗ) nar. z usipanjem a) se poškodovati, uničiti: stena, strop se spodsuje b) se napolniti: rov se je spodsul ♪
  9.      spodvíhek  -hka m (ȋ) del prevleke za blazine, ki se zaviha, zapogne: prevleke so brez gumbov, imajo pa visok spodvihek ♪
  10.      spodvíhniti  -em dov. (í ȋ) z zavihom spraviti pod kaj: spodvihniti rjuho pod žimnico / spodvihniti ustnico ♪
  11.      spodvíti  -víjem dov. (í) z zvijanjem spraviti pod kaj: spodviti podlogo, rob; spodviti rjuho pod žimnico / spodviti odejo / pes spodvije rep; spodviti noge / spodvil je spodnjo ustnico spodvít -a -o: mačka s spodvitim repom; sedeti na spodvitih nogah ♪
  12.      spoglèd  -éda m (ȅ ẹ́) glagolnik od spogledati se: opazili so njun spogled ♪
  13.      spogledljív  -a -o prid. (ȋ í) ki izraža naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: bila je ljubezniva, ne pa spogledljiva; spogledljivo dekle / spogledljiv pogled, smehljaj; spogledljivo vedenje // ekspr. nenavaden, opazen: ima spogledljivo pričesko / spogledljiva toaletna mizica spogledljívo prisl.: spogledljivo pogledovati ♪
  14.      spogledljívec  -vca m (ȋ) ekspr. spogledljiv človek: on je velik spogledljivec ♪
  15.      spogledljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost spogledljivega človeka: moti ga njena spogledljivost; ženska spogledljivost / ekspr. v njegovih pesmih ni nobene spogledljivosti nepristnosti, narejenosti ♪
  16.      spogníti  spógnem tudi spôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) star. upogniti: spogniti vejo / spogniti pismo prepogniti spogníti se pripogniti se: spogniti se k tlom ♪
  17.      spòj  spôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od spojiti: spoj cevi, električnih vodnikov / vogelni spoj; spoj s čepi, z vijaki, žeblji / molekula je spoj dveh ali več atomov / umetnost mu pomeni spoj resničnosti in domišljije 2. mesto, kjer je kaj spojeno, povezano: okrepiti spoje s kovinskimi trikotniki; pregledati spoje / lepljeni spoj 3. kar kaj spaja, povezuje: izdelovati spoje in vezi; deske so zvezane z lesenimi spoji ◊ teh. skladovni spoj pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega; spajkani, varjeni spoj; spoj na lastovičji rep pri katerem ima vezni element trapezast prerez ♪
  18.      spójek  -jka m (ọ̑) biol. celica, ki nastane po združitvi dveh spolnih celic ♪
  19.      spójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoj ali spajanje: spojni deli, elementi / spojna površina; spojno mesto / spojni drog, vijak; spojna cev, črta / spojni jarek, rov ♦ geom. spojna daljica, ravnina ♪
  20.      spojênost  -i ž (é) lastnost, značilnost spojenega: spojenost posameznih delov / spojenost človeka z naravo / v antologiji se kaže izredna spojenost pesniške oblike z vsebino ♪
  21.      spojílo  -a s (í) sredstvo za spajanje: spojila in razredčila ♪
  22.      spojíšče  -a s (í) mesto, kjer je kaj spojeno: kabelsko spojišče; spojišče cevi ♪
  23.      spojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od spojiti: spojitev posameznih delov / spojitev pouka s proizvodnim delom / spojitev podjetij / odklanjati jezikovno spojitev ♪
  24.      spojíti  -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
  25.      spojítven  -a -o (ȋ) pridevnik od spojitev: spojitveni proces ♪

   85.962 85.987 86.012 86.037 86.062 86.087 86.112 86.137 86.162 86.187  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA