Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (85.387-85.411)


  1.      slovénjenje  -a s (ẹ̄) glagolnik od sloveniti: slovenjenje antičnih literarnih del / težave pri slovenjenju strokovnih besed iz tujih jezikov / slovenjenje priseljencev ♪
  2.      slovénji  -a -e prid. (ẹ̄) nar. koroško slovenski: slovenje knjige; prisl.: govoriti po slovenje ♪
  3.      slovénski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Slovence ali Slovenijo: prevesti v slovenski jezik; slovenska književnost / slovenski film; slovensko berilo za šesti razred; slovensko-nemški slovar / dela slovenskih impresionistov; slovenski narod; slovensko delavstvo / slovenska narodna zavest / slovenska dežela; slovenska Koroška / izobesiti slovensko zastavo / Slovenske gorice; Slovenska matica; od 1905 do 1929 Slovenska ljudska stranka ∙ ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; hoditi v slovenske šole v šole s slovenskim učnim jezikom ♦ um. (slovenska) moderna moderna, kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič; vet. slovensko govedo govedo rumenkasto bele barve; marijadvorsko govedo slovénsko prisl.: govoriti (po) slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski slovénski -a -o sam.: rad bi bral kaj slovenskega; žarg. ta teden bomo pisali slovensko slovensko šolsko nalogo ♪
  4.      slovénskost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost slovenskega: slovenskost koroške literature; slovenskost napevov ♪
  5.      slovénstvo  -a s (ẹ̑) 1. pripadnost slovenskemu narodu: Trubar povsod poudarja slovenstvo; biti ponosen na svoje slovenstvo ∙ ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju // slovenska kultura in miselnost: slovenstvo ni izginilo v nemštvu; poveličevati za slovenstvo zaslužne može 2. ekspr. prebivalci slovenske narodnosti: ljudstvo je v Linhartovem času pomenilo slovenstvo, gospoda nemštvo; bilo je, kot da se je v čitalnici zbralo vse slovenstvo ♪
  6.      slôves  tudi slovès -ésa m (ó ẹ́; ȅ ẹ́) 1. splošno priznanje velike vrednosti ali veljave: njegov sloves je bil velik; izgubiti sloves; tekmovalka je potrdila svoj sloves in dosegla prvo mesto; pridobiti si sloves / sloves mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; bil je znanstvenik svetovnega slovesa 2. navadno s prilastkom splošno znano, ustaljeno mnenje o čem, navadno zelo pozitivno: sloves tovarne je še vedno velik / imeti, uživati sloves dobrega gospodarja ● star. naša hiša bo zaradi tebe prišla v slab sloves na slab glas; ekspr. ta del ceste ima žalosten sloves na njem se zgodi veliko prometnih nesreč; star. o Ribničanih je šel sloves, da so prebrisani se je govorilo ♪
  7.      slovésen  -sna -o prid., slovésnejši (ẹ́) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: prirediti slovesen sprejem; slovesna umestitev novega rektorja; slovesno odprtje razstave / slovesno kosilo ♦ rel. slovesna maša // ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo: slovesna zaobljuba / slovesna izjava javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi / dali so slovesno obljubo, da bo delo pravočasno opravljeno slovesno so obljubili 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: slovesen nastop; govor, pogreb ni bil preveč slovesen; slovesno občutje; v dvorani je bilo zelo slovesno / njegov glas je bil tih in slovesen; oče je s slovesnimi kretnjami nalival vino / slovesen slog; pren., ekspr. slovesen mir, molk slovésno prisl.: držal se je zelo slovesno; slovesno izjaviti, obljubiti; dan republike so slovesno proslavljali ♪
  8.      slovésnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost slovesnega: slovesnost dogodka, govora / njegovo vedenje je bilo brez slovesnosti; obraz mu je žarel v slovesnosti / slovesnost je že v naravi tega igralca 2. prireditev, posvečena pomembnemu dogodku, osebi ali spominu nanju: slovesnost se je začela ob devetih; prirediti, voditi slovesnost; počastiti slavljence z intimno, kratko slovesnostjo / cerkvena, šolska slovesnost; jubilejna, pogrebna, žalna slovesnost ♪
  9.      slovéti  -ím nedov. (ẹ́ í) biti splošno znan zaradi izrednih uspehov, lastnosti, kakovosti: igralka že dolgo slovi; ta gostilna je nekdaj zelo slovela / hotel slovi zaradi dobre kuhinje; Bled slovi po svoji lepoti; iron. slovela je po opravljivosti; slovi kot dober zdravnik slovèč -éča -e: kraj, sloveč po svojih znamenitostih; sloveč pianist ♪
  10.      slovít  -a -o prid., slovítejši (ȋ) ki se mu splošno priznava velika vrednost ali veljava: slovit pevec, šahist, vojskovodja; slovita igralka, smučarka / ekspr.: slovita pesem; slovito letovišče ♪
  11.      slóvničen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slovnico: slovnična pravila / popraviti slovnične in stilistične napake ♦ lingv. slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose; slovnični spol značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej; slovnična analiza stavčna analiza; spol, število, vid in druge slovnične kategorije slóvnično prisl.: ta stavek slovnično ni pravilen ♪
  12.      slóvniški  -a -o prid. (ọ̑) slovničen: slovniška pravila slóvniško prisl.: pisati v slovniško pravilnem jeziku ♪
  13.      slóvo  -a s (ọ̑) zastar. 1. beseda: spregovoril je z glasnimi slovi 2. črka: vklesano slovo ♪
  14.      slovó  -ésa s (ọ̑ ẹ̄) 1. pozdrav, pozdravljanje pri odhodu, navadno s stiskom roke: slovo je bilo prisrčno; oditi brez slovesa; pomahati v slovo; hladno, kratko, žalostno slovo; slovo od sosedov in prijateljev / dali so si roke v slovo / tujemu državniku so pripravili prisrčno slovo // nav. ekspr. ločitev, odhod: njegovo nenadno slovo je vse presenetilo / ob slovesu, pri slovesu je bilo vsem hudo; slovo od doma je bilo mejnik v njegovem življenju / star. naše slovo bo kratko ne bomo dolgo ločeni / prijateljevo slovo smo praznovali dolgo v noč / kot napis na žalnem vencu dragi sestri v slovo 2. ekspr., v zvezi z od izraža prenehanje obstajanja česa: slovo od najine ljubezni; slovo od mladosti; hladna jutra že napovedujejo slovo od poletja / v istem času se je začelo tudi pesnikovo slovo od dekadence 3. nar. vzhodnoštajersko omejen, neumen človek: zakaj pa je prišlo to slovo k hiši ● dati slovo ekspr. tudi tej razvadi bom dal slovo se je bom odvadil; star. dal je svetu slovo umrl je; ekspr. tekmovalnemu športu je dal slovo prenehal je tekmovati; ekspr. tujini je dal kmalu slovo odšel, odpotoval je iz tujine; star. od dekleta sem dobil slovo poslovilno pismo; star. jemati, vzeti slovo (od koga, česa) poslavljati, posloviti se; star. dati komu roko k slovesu v slovo, za slovo; prišel sem po slovo se poslovit; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; vznes. prišla je ura slovesa zdaj se moramo posloviti ◊ etn. pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu ♪
  15.      slóvstvece  in slóvstevce -a [vǝc; tǝv] s (ọ̑) ekspr. manjšalnica od slovstvo: zgodnja dela našega slovstveca ♪
  16.      slóvstven  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slovstvo: novejši slovstveni tokovi / slovstveni krožek; slovstvena priloga časopisa / slovstveni kritik; slovstvena zgodovina slóvstveno prisl.: slovstveno delovati; slovstveno razgledani ljudje ♪
  17.      slóvstvenik  -a m (ọ̑) knjiž. književnik, literat: znan slovstvenik in poznavalec jezika; dela slovenskih slovstvenikov ♪
  18.      slóvstvenokrítičen  -čna -o prid. (ọ̑-í) knjiž. literarnokritičen: slovstvenokritična merila ♪
  19.      slóvstvenost  -i ž (ọ̑) knjiž. književnost, literatura: narod z bogato slovstvenostjo ♪
  20.      slóvstvenozgodovínski  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) knjiž. literarnozgodovinski: slovstvenozgodovinski pregled ♪
  21.      slóvstvo  -a s (ọ̑) književnost, literatura: priljubljena dela svetovnega slovstva; slovstvo 16. stoletja; zgodovina slovenskega slovstva / potopisno slovstvo / lepo slovstvo leposlovje; strokovno slovstvo strokovna literatura ♦ lit. ljudsko slovstvo celota iz ljudskega ustnega izročila zapisanih del, ki so nastajala zlasti med 16. in 18. stoletjem; rokopisno slovstvo celota z roko pisanih del, nastalih zlasti v srednjem veku ♪
  22.      slowfox  -a [slóu̯fóks] m (ọ̑-ọ̑) počasni fokstrot ♪
  23.      slóžen  -žna -o prid., slóžnejši (ọ́ ọ̄) katerega člani se ne prepirajo, si ne nasprotujejo: složen kolektiv; složna družina / složni sosedi; če bomo složni, bo naloga hitro opravljena; tudi v težavah so ostali složni / kot poziv bodimo složni // ki poteka brez prepirov, nasprotovanj: složna akcija; složno delo / složno življenje ● star. vsi so (si) složni v tem, da je knjiga izvrstna edini slóžno prisl.: složno delati; složno živeti s sostanovalci ∙ složno odpravljati slabosti skupaj; složno zahtevati kaj soglasno ♪
  24.      slóžnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost složnega: uspeh je odvisen tudi od složnosti vseh zaposlenih / ekspr. v vasi je vladala složnost / družina živi v složnosti ♪
  25.      slúgov  -a -o (ú) pridevnik od sluga: slugovo delo ♪

   85.262 85.287 85.312 85.337 85.362 85.387 85.412 85.437 85.462 85.487  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA