Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (85.062-85.086)



  1.      skléstek  -tka m (ẹ̑) redko skleščena veja: nabirati sklestke
  2.      skléstiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstraniti (drevesu) veje: sklestiti smreko / sklestiti veje 2. ekspr. z močnim padanjem povzročiti škodo: toča je sklestila sadno drevje, vinograd ● miši so sklestile slamo uničile; redko sklestiti kostanj z drevesa sklatiti skléščen -a -o: skleščene veje
  3.      skléšček  -čka m (ẹ̑) skleščena veja: nabirati skleščke; s skleščkom pobrskati po žerjavici
  4.      sklíc  -a m () 1. glagolnik od sklicati: sklic delegatov na sejo / sklic posveta, zbora 2. jur. doba, za katero je zakonodajno telo izvoljeno: ob koncu sklica / skupščina prejšnjega sklica
  5.      sklícen  -cna -o prid. () nanašajoč se na sklic: sklicni postopek / njihov sklicni znak je dim
  6.      sklízek  -zka -o prid. (í) nar. 1. spolzek, drsen: spodrsnilo mu je na sklizkem kamnu; sklizek led / riba je sklizka 2. opolzek: sklizka šala
  7.      sklízniti  -em dov.) nar. spodrsniti: sklizniti na razmočeni ilovici; brezoseb. skliznilo mu je in je padel
  8.      skljúčenost  -i ž () lastnost, značilnost sključenega: sključenost telesa
  9.      skljúčiti  -im dov.) povzročiti, da dobi hrbet ukrivljeno obliko: bolezen ga je sključila / trpljenje ga je sključilo ∙ zastar. sključiti noge skrčiti skljúčiti se dobiti ukrivljen hrbet: vsa se je sključila od dela / hrbet se sključi; sključiti se v ramenih / zaradi strmine se je moral sključiti / sključil se je nad mizo skljúčen -a -o: sključen hrbet; sključen starec; biti ves sključen; sedeti sključen; sključen od dela, starosti; sključen v dve gubé; prisl.: sključeno hoditi
  10.      sklôbek  -bka in sklôpek -pka m (ó) star. klobčič: sklobek volne / sklobek protislovij
  11.      sklòn  sklôna m ( ó) lingv. oblika samostalniške ali pridevniške besede za posebne skladenjske vloge: samostalnik, pridevnik v prvem sklonu ednine / ujemati se v sklonu / odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnikazastar. strmi skloni gor strma pobočja; knjiž., redko cesta zavije pod primernim sklonom nagibom, naklonom
  12.      sklonílo  -a s (í) lingv. končnica, ki izraža sklon; sklonska končnica: v besedi tetama je -ama sklonilo
  13.      skloníti  sklónim dov. ( ọ́) premakniti zgornji del česa navzdol, proti tlom: ko je šel skozi vrata, je sklonil glavo; skloniti hrbet; skloniti glavo h komu, nad čim / labod je sklonil vrat; ekspr. pod težo snega so smreke globoko sklonile veje upognile / skloniti glavo v pozdrav; ob žalostni novici so se glave sklonile ● zastar. kaj ga je sklonilo, da je to storil nagnilo; na ukaz je molče sklonil glavo z gibom glave navzdol izrazil soglasje; ekspr. prej ali slej boš sklonil glavo se boš uklonil, vdal skloníti se 1. premakniti glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: sklonil se je in pobral kamen; sklonil se je, da bi zavezal čevelj; skloniti se nad zemljevid; skloniti se po poleno; skloniti se skozi okno / skloniti se pod težkim bremenom upogniti se 2. zastar. vzdigniti se, vzravnati se: bolnik se je napol sklonil v postelji / skloniti se kvišku, pokonci ● knjiž. dan se je sklonil zvečerilo se je; knjiž., ekspr. nihče se ni sklonil k meni mi ni pomagal; knjiž. mrak se je sklonil na zemljo zmračilo se je; ekspr. ko se je prižgala luč, se je takoj sklonil nad knjigo začel brati, študirati sklonívši star.: vstopil je, sklonivši glavo; sklonivši se k njemu, ga je tiho vprašal sklónjen -a -o: sklonjena drža, postava; s sklonjeno glavo, star. sklonjene glave je šel po cesti; sklonjen hoditi, sedeti
  14.      skloníti se  sklónem se dov. ( ọ́) nar. skloniti se sklonim se: sklone se in pobere kamen
  15.      sklónjenost  -i ž (ọ́) stanje sklonjenega: sklonjenost telesa
  16.      sklonljív  -a -o prid. ( í) lingv. ki se da sklanjati: samostalniki so sklonljive besede
  17.      sklonljívost  -i ž (í) lingv. lastnost, značilnost sklonljivega: sklonljivost besede
  18.      sklónski  tudi sklônski -a -o prid. (ọ̑; ) nanašajoč se na sklon: sklonska napaka / sklonske končnice sklónsko tudi sklônsko prisl.: sklonsko se ujemati
  19.      sklòp  sklópa in sklôpa m ( ọ́, ó) 1. navadno s prilastkom več, navadno povezanih, združenih stvari, naprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: sedežni sklop; sklop elementov; sklop gospodarskih poslopij; sklop strojev / z oslabljenim pomenom obsežni sklopi gozdov ♦ geogr. gorski sklop // več stvari, ki nastopajo skupaj in sestavljajo celoto: sklop predpisov; sklop problemov, vprašanj / miselni sklop / obravnavati teme v sklopih; programski sklop // publ., v zvezi v sklopu izraža, da je kaj sestavni del kake celote: v sklopu države oblikovana pokrajinska enota; revija izhaja v sklopu časopisnega podjetja / z oslabljenim pomenom ti objekti niso bili planirani v sklopu petletnega plana v petletnem planu 2. glagolnik od sklopiti: priprava za sklop; sklop in razklop // mesto, kjer se kaj sklopi: popraviti, pregledati sklop; sklopi in stikališča 3. lingv. beseda, nastala s sestavljanjem dveh ali več besed brez veznega samoglasnika: seveda, polčas in drugi sklopi / pridevniški, prislovni sklopi / soglasniški sklop skupina neposredno si sledečih soglasnikov v besedi, besedni zvezi
  20.      sklópec  in sklôpec -pca m (ọ̄; ó) lov. železna past, ki zgrabi žival s čeljustmi; skopec: nastaviti sklopec; lisica se je ujela v sklopec
  21.      sklópen  -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na sklop ali sklopitev: sklopni deli / sklopna vez // obrt., navadno v zvezi z miza, postelja, sedež ki se da zložiti, tako da se dvigne, zavrti okoli vodoravnih tečajev: sklopni sedeži; sklopna postelja
  22.      sklopítev  -tve ž () glagolnik od sklopiti: sklopitev cevi, delov
  23.      sklopíti  in sklópiti -im dov. ( ọ̄) 1. s povezovalno napravo narediti, da je kaj skupaj, združeno: sklopiti cevi; sklopiti lokomotivo z vagonom ♦ elektr. sklopiti dva električna nihajna kroga 2. knjiž. zapreti: metulj je sklopil krila / sklopiti oči, usta / sklopiti mizo, posteljo, sedež zložiti, dati skupaj sklópljen -a -o: vagoni so sklopljeni; sklopljene veke ♦ obrt. sklopljeno okno dvojno okno, katerega krilna okvira se stikata
  24.      sklópljenje  -a s (ọ̄) glagolnik od sklopiti: sklopljenje cevi / sklopljenje oči
  25.      sklopljív  -a -o prid. ( í) knjiž. zložljiv: sklopljiv meter; sklopljiv otroški voziček; sklopljiva miza

   84.937 84.962 84.987 85.012 85.037 85.062 85.087 85.112 85.137 85.162  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA