Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
A (84.362-84.386)
- rusínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Rusine: rusinske vasi v Vojvodini / rusinske pesmi ♪
- rusíst -a m (ȋ) strokovnjak za rusistiko: znan rusist / profesor rusist / pog. predavanje za rusiste prvega letnika slušatelje oddelka za rusistiko ♪
- rúsiti -im nedov. (ū ȗ) 1. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti ruskega jezika: pisatelji so zaradi približevanja drugim Slovanom začeli rusiti in hrvatiti 2. delati kaj rusko: rusiti priseljence ♪
- rusízem -zma m (ȋ) lingv. element ruščine v kakem drugem jeziku: rusizmi v prevedenih delih ♪
- rúski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Ruse ali Rusijo: ruski jezik; ruska književnost / občudovati ruske plese / ruska stepa; med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu / ruski čaj čaj iz listov čajevca; ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj; ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom; ekspr. bila je prava ruska zima zelo mrzla; rusko kegljišče kegljišče, pri katerem se keglji podirajo s kroglo, obešeno nad njimi // pog. sovjetski: ruski vojaki; ruska letala / sodobni ruski film ◊ gastr. ruska solata solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave; lit. ruski formalisti; obl. ruski ovratnik ozek stoječi ovratnik; rel. ruski križ križ, ki ima različno dolge prečne krake; ruska cerkev pravoslavna cerkev Rusov; zgod. rusko-japonska vojna vojna za Korejo in Mandžurijo v letih 1904—1905; zool. ruska vidra kuni podobna,
ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norka rúsko prisl.: govoriti (po) rusko ♪
- rusofíl -a m (ȋ) kdor se navdušuje za rusko ali sovjetsko politiko, kulturo: imeti koga za rusofila ♪
- rusofílski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rusofile ali rusofilstvo: rusofilska družina / rusofilsko predavanje ♪
- rusofílstvo -a s (ȋ) rusofilska miselnost: zavračati rusofilstvo ♪
- rúsovski -a -o prid. (ȗ) zastar. ruski: rusovska govorica / prava rusovska zima zelo mrzla ♪
- rúsovstvo -a s (ȗ) lastnosti, značilnosti Rusov: rusovstvo v delih Turgenjeva / vpliv rusovstva ruske kulture in miselnosti / pravoslavje se je enačilo z rusovstvom s pripadnostjo k ruski državi ♪
- rústičen -čna -o prid. (ú) redko rustikalen: rustični stebri / knjiž. ta človek je rustičen robat, grob ♪
- rúšen -šna -o (ȗ) pridevnik od ruša: delati kompost iz rušnih plasti ♪
- rúšenje -a s (ū) glagolnik od rušiti: rušenje poškodovanih hiš, naselja; prepovedati rušenje stanovanjskih zgradb / rušenje notranjega ravnotežja / rušenje načel enotnosti ∙ publ. rušenje rekordov preseganje; publ. opozoriti na nevarnost rušenja zidu porušitve, zrušitve ♦ mont. odkopavati premog z rušenjem tako, da se z odstranitvijo podpor povzroči zrušitev, udrtje stropa v jami ♪
- rúšev -a -o prid. (ú) nanašajoč se na rušje: ruševe veje / rušev grm ♪
- rúševčev -a -o (ú) pridevnik od ruševec: klobuk z ruševčevimi krivci za trakom ♪
- rúševec -vca m (ú) večja gorska ptica temne barve z zakrivljenimi bleščečimi se peresi v repu: ruševec je grulil in skakal; ustreliti ruševca; krivci ruševca ♪
- ruševínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ruševino, razvalino: odkopavati ruševinske plasti / ruševinski psi psi, izučeni za reševanje izpod ruševin ♪
- rúševje -a s (ú) 1. grmičast bor, ki raste v višjih legah: pobočje je poraslo z ruševjem in macesni 2. drevje, grmovje ruševja: skriti se v ruševju / narezati ruševja vej ruševja ♪
- rušílec -lca [tudi u̯c] m (ȋ) 1. kdor ruši: barakarji so hoteli pregnati rušilce / ekspr. rušilci starega družbenega reda / ekspr. rušilec discipline, sloge 2. voj. hitra vojna ladja, oborožena s topovi, torpedi in raketami, zlasti za zaščito konvojev: konvoj je imel na razpolago dva rušilca; križarke, fregate in rušilci / raketni, torpedni rušilec ♪
- rušílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rušenje: rušilna sredstva / sporočilo o močnem, rušilnem potresu; rušilni učinek; rušilna moč / rušilna bomba bomba, ki ruši zaradi sproščenih eksplozivnih plinov / rušilna dejavnost vohunskih skupin ♪
- rušílnost -i ž (ȋ) sposobnost za rušenje: velika rušilnost dinamita ♪
- rušítelj -a m (ȋ) kdor ruši: rušitelji so začeli podirati hišo / ekspr. rušitelj enotnosti / ekspr. brezobzirni rušitelji tradicije ♪
- rušítev -tve ž (ȋ) glagolnik od rušiti: rušitev poškodovanih hiš ♪
- rúšiti -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se
ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov ♪
- rušítven -a -o (ȋ) pridevnik od rušitev: predložiti komisiji rušitveni načrt ♪
84.237 84.262 84.287 84.312 84.337 84.362 84.387 84.412 84.437 84.462