Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (6.651-6.675)


  1.      déčica  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od deca: dečica nosi zrnja ptičkam / dečici dajte, da ne bodo stradali ♪
  2.      déčla  -e ž (ẹ̄) nar. dekle: nevesta je bila imenitna dečla / imel je že svojo dečlo ♪
  3.      déčlica  -e ž (ẹ̄) manjšalnica od dečla: lepa dečlica ♪
  4.      déčva  -e ž (ẹ̑) nar. koroško 1. dekle: vaške dečve / fant in njegova dečva 2. ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši; dirndl: križasta, živo pisana dečva ♪
  5.      déda  -a tudi -e m (ẹ̑) nar. moški, navadno starejši; dedec: siten deda ♪
  6.      dedicírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. opremiti s posvetilom; posvetiti: dedicirati knjigo ♪
  7.      dédična  -e ž (ẹ̑) dedinja: bogata dedična; dedična po starem očetu ♪
  8.      dedikácija  -e ž (á) knjiž. besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga; posvetilo: avtorjeva rokopisna dedikacija ♪
  9.      dedikacíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od dedikacija: dedikacijski izvod knjige ♪
  10.      dédina  -e ž (ẹ̄) star. 1. dedna posest: zapustil je dedino in se klatil po svetu; najstarejši sin je ostal na dedini; družinska dedina; lastnik dedine 2. dediščina: po očetovi smrti ga čaka bogata dedina / dedina starih časov ♪
  11.      dédinja  -e ž (ẹ̑) ženska, ki dobi dediščino: imenovati za dedinjo; edina dedinja hiše ♪
  12.      dédiščina  -e ž (ẹ̄) 1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino; bogata dediščina; dediščina po materi; pravica do dediščine; davek na dediščino 2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina preteklosti / rešiti se kolonialne dediščine ♪
  13.      dédnopráven  -vna -o prid. (ẹ̄-ā) nanašajoč se na dedno pravo: dednopravna pogodba; dednopravno razmerje razmerje, nastalo na podlagi dedovanja ♪
  14.      dédnozakúpen  -pna -o prid. (ẹ̄-ȗ) nanašajoč se na dedni zakup: dednozakupna kmetija ♪
  15.      dedoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dedovanje: dedovalna pravica ♪
  16.      dedovánje  in dédovanje -a s (ȃ; ẹ̄) glagolnik od dedovati: odpovedati se dedovanju; izključiti iz dedovanja; pravica do dedovanja / dedovanje znakov; nauk o dedovanju dednosti / dedovanje nazorov ♦ jur. oporočno dedovanje na podlagi oporoke ♪
  17.      dedováti  -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄) 1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval 2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege ♪
  18.      dedovína  -e ž (í) star. 1. dedna posest: bil je priklenjen na svojo dedovino 2. premoženje, dobljeno po umrlem; dediščina: zapustil je precejšnjo dedovino ♪
  19.      deducíranje  -a s (ȋ) glagolnik od deducirati: filozofsko deduciranje / raziskovati z deduciranjem ♪
  20.      deducírati  -am nedov. in dov. (ȋ) sklepati iz splošnega na posamezno: zna logično deducirati; napačno deducirati / iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev ♪
  21.      dedúkcija  -e ž (ú) knjiž. sklepanje iz splošnega na posamezno: dedukcija in indukcija; napraviti dedukcijo; priti do zaključkov z dedukcijo / publ. ni soglašal z njegovimi dedukcijami ♪
  22.      deetatizácija  -e ž (á) odpravljanje, odprava etatizma: postopna deetatizacija; proces deetatizacije / deetatizacija železnice ♪
  23.      deetatizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) odpravljati etatizem: deetatizirati gospodarsko upravljanje ♪
  24.      de fácto  [defakto] prisl. (ȃ) knjiž. dejansko: de facto odloča sam / nova vlada je priznana de facto, ne pa še de iure ♪
  25.      defašizácija  -e ž (á) odprava, odpravljanje fašizma: izvesti defašizacijo / defašizacija znanosti ♪

   6.526 6.551 6.576 6.601 6.626 6.651 6.676 6.701 6.726 6.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA