Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (50.126-50.150)


  1.      svédrati  -am nedov. (ẹ̑) ekspr. 1. vrtati (s svedrom): svedrati luknje / zobozdravnik mu je dolgo svedral zob, po zobu / misli, spomini mu svedrajo po glavi 2. kodrati, navijati: svedrati lase; lasje se ji svedrajo; svedrati si brke ● ekspr. bolečine mu svedrajo po trebuhu čuti zvijajoče bolečine; začel je svedrati vanj vrtati; ekspr. črn dim se je svedral iz dimnikov vil svédrati se zvijati se v obliki svedra: koruza se že svedra / steza se je svedrala skozi mlado drevje svedrajóč -a -e: svedrajoče misli, oči ♪
  2.      svepetáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) star. migotati, migljati: v daljavi je svepetala drobna lučka / zvezde svepetajo na nebu ♪
  3.      svetílčica  -e ž (ȋ) svetilkica: prižgati špiritno svetilčico ♪
  4.      svetílka  -e [zoološko tudi u̯k] ž (ȋ) priprava, ki prižgana oddaja svetlobo: postaviti svetilko na mizo; svetilka s steklenim ohišjem / svetilka sveti, ugaša, utripa; prižgati svetilko / cestna, stropna, talna svetilka; električna, plinska svetilka; jamska svetilka ki jo uporabljajo rudarji v rudnikih; naglavna svetilka ki se nosi na glavi; prenosna, stoječa svetilka; signalna, varnostna svetilka; žepna svetilka; svetilka na olje, petrolej ◊ aer. obrobna svetilka talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze; bot. svetilka visoka rastlina z drobnimi cveti v pokončnih socvetjih, Cimicifuga; elektr. kremenova svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke; kem. acetilenska svetilka; zool. morske svetilke planktonske morske živali cevaste oblike, ki se ponoči močno svetijo, Pyrosomidae ♪
  5.      svetílkar  -ja m (ȋ) nekdaj kdor nadzoruje in prižiga ulične svetilke: svetilkar čisti svetilke ♦ mont. delavec, ki pripravlja, čisti in polni jamske svetilke; svetilničar ♪
  6.      svetilkárna  -e ž (ȃ) mont. prostor za shranjevanje jamskih svetilk: iti po svetilko v svetilkarno ♪
  7.      svetílkica  -e ž (ȋ) manjšalnica od svetilka: prižgati svetilkico ♪
  8.      svetílnica  -e ž (ȋ) star. svetilka: prižgati svetilnico / svetilnica na olje ◊ vrtn. lončna rastlina s cevasto podaljšanimi, pri dnu oblasto razširjenimi cveti, Ceropegia ♪
  9.      svetílničar  -ja m (ȋ) kdor skrbi za pravilno delovanje in vzdrževanje svetilnika: oče je bil svetilničar na otoku; baraka svetilničarjev // nekdaj kdor nadzoruje in prižiga ulične svetilke: svetilničar je očistil svetilke ◊ mont. delavec, ki pripravlja, čisti in polni jamske svetilke ♪
  10.      svetínja  -e ž (í) 1. navadno s prilastkom kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ohranjati, varovati družinske, narodne svetinje; materni jezik je zanjo največja svetinja; svetinje človeštva 2. v krščanskem okolju manjši predmet, navadno kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: v dar je dobila zlato svetinjo 3. rel. relikvija: našli so svetinje svete Katarine ♪
  11.      svetínjica  -e ž (í) v krščanskem okolju manjša kovinska ploščica z reliefno podobo svete osebe ali s krščanskim simbolom: dobiti, nositi svetinjico; srebrna svetinjica ∙ nar. (pasja) svetinjica (pasja) znamka ♪
  12.      svetkováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. praznovati: svetkovati novo leto ♪
  13.      svetlíca  -e ž (í) 1. min. rudnina, ki ima diamantni ali biserni sijaj in svetlo črto: svetlice in sijajniki / cinkova svetlica; živosrebrova svetlica rudnina živosrebrov sulfid; cinobarit 2. knjiž. svetel del česa: bilo je temno, samo v daljavi se je kazala okrogla svetlica / v njegovem življenju so bile posamezne svetlice dobrega ◊ bot. gorska svetlica zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika; zool. svetlica velika, bočno sploščena morska riba z luskami bleščečih barv, Lampris luna ♪
  14.      svetlíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od svetlikati se: svetlikanje gnijočih rastlin in živali / svetlikanje ledenika v soncu / zlobno svetlikanje v očeh ♦ biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; fiz. svetlikanje sevanje za snovi značilne svetlobe zlasti zaradi zunanjih vplivov ♪
  15.      svetlíkast  -a -o prid. (í) knjiž. ki se svetlika: rad se sprehaja ob svetlikastem jezeru / darilo v svetlikastem papirju ♪
  16.      svetlíkati se  -am se stil. svetlíkati -am nedov. (ȋ) oddajati, dajati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo: nekatera živa bitja se ponoči svetlikajo; ta riba se rdeče svetlika / sonce se je svetlikalo izza oblakov; skozi raznobarvna stekelca se svetlikajo medli plamenčki // odbijati svetlobo na posameznih delih, ploskvah: morje se svetlika; mokri pesek se svetlika v soncu; kovinsko se svetlikati // biti viden zaradi odbite svetlobe: na nebu so se svetlikala letala; med drevjem se svetlika hiša / v očeh so se jim svetlikale solze ● ekspr. skozi okno se svetlika dan dani se; ekspr. visoko v gorah se svetlika sneg je; ekspr. polagoma se mu je začelo svetlikati, kako je s stvarjo začel je spoznavati, razumevati svetlikajóč se -a -e: v mesečini svetlikajoči se potok; vlažno svetlikajoče se oči; svetlikajoče se jezero ♪
  17.      svetlíkav  -a -o prid. (í) knjiž. ki se svetlika: čelo mu je pokril svetlikav znoj ♪
  18.      svetlína  -e ž (í) 1. knjiž. odprtina, skozi katero prihaja svetloba: narediti, zapreti svetlino / okenska, vratna svetlina / nebo je bilo oblačno, brez svetlin 2. knjiž. svetloba: medlikasta svetlina; svetlina ognja 3. anat. premer, prostornina cevastega organa; lumen: črevesna svetlina; svetlina kapilare ♪
  19.      svetlôba  -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni: svetloba narašča, pojema; stal je tako, da mu je svetloba padala, sijala na obraz; oddajati, razprševati svetlobo; zaznavati svetlobo; bela, modra, rdeča svetloba; bleda, iskreča se, medla, močna svetloba; knjiž. mehka svetloba; ekspr. morje, poplava svetlobe; dvorana je bila polna svetlobe; ekspr. pramen svetlobe; svetloba in tema / dnevna, jutranja svetloba; naravna, umetna svetloba; sončna svetloba; svetloba nočne svetilke / svetloba prihaja z leve; luč ni dajala nobene svetlobe; svetlobo jim daje sončna energija; indirektna, navpična, stranska svetloba; jašek za dovajanje svetlobe; vir svetlobe / dvigniti, pogledati predmet proti svetlobi tako, da pada nanj ali ga presvetljuje; pri močni svetlobi se zenica zoži; pren., ekspr. svetloba spoznanja; zmaga svetlobe nad temo // kar povzroča kemične spremembe v rastlinah, nekaterih snoveh: rastlinam primanjkuje svetlobe in zraka; izpostaviti kaj delovanju svetlobe; pod vplivom svetlobe in toplote začne seme kaliti; občutljiv za svetlobo; na svetlobi neobstojen vitamin / plevel jemlje rastlinam svetlobo 2. fiz. elektromagnetno valovanje, zaznavno neposredno z vidom: svetloba se širi; odbijati, sevati, sipati svetlobo; valovna dolžina svetlobe; hitrost svetlobe / enobarvna svetloba ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine; fluorescenčna svetloba; hladna svetloba ki jo oddaja hladen vir svetlobe; infrardeča svetloba; polarizirana svetloba / vidna svetloba 3. lastnost predmetov, da so vidni: svetloba zvezde se veča; izgubljati svetlobo; svetloba meseca ● knjiž. svetloba je izginila iz njihovih oči njihove oči niso več izražale veselja, pričakovanja; ekspr. človek hrepeni po svetlobi po spoznanju, jasnosti; ekspr. v njenem življenju je bilo malo svetlobe lepega ◊ fot. razmerje med svetlobo in sencami med osvetljenimi in temnimi mesti ♪
  20.      svetlobárven  -vna -o prid. (ȃ) ki je svetle barve: svetlobarvne in temnobarvne živali / to blago je preveč svetlobarvno svetlo ♪
  21.      svetlôbnica  -e ž (ȏ) arhit. zastekljen ali odprt svetlobni nastavek na vrhu kupole ali strehe: kupola s svetlobnico ♪
  22.      svetlodlák  in svetlodlàk -áka -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima svetlo dlako: svetlodlaka žival ♪
  23.      svetloglàv  in svetlogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima svetlo glavo: svetloglav konj / svetloglava deklica svetlolasa ♪
  24.      svetlolás  in svetlolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima svetle lase: svetlolas deček; bila je svetlolasa in modrih oči ♪
  25.      svetlolásec  -sca m (ȃ) kdor ima svetle lase: všeč so ji svetlolasci z modrimi očmi ♪

   50.001 50.026 50.051 50.076 50.101 50.126 50.151 50.176 50.201 50.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA