Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (46.851-46.875)


  1.      sklicátelj  -a m (ȃ) kdor kaj skliče, sklicuje: sklicatelj sestanka, shoda, zborovanja ♪
  2.      sklícati  sklíčem dov., sklícala in sklicála (í ȋ) 1. izraziti željo, zahtevo a) po prisotnosti več ljudi na kakem mestu: predstojnik jih je sklical; sklicati vaščane; sklicati delegate na sestanek / sklicati odbor na izredno sejo / sklicati posadko k orožju b) z glagolskim samostalnikom po kaki dejavnosti, pri kateri je prisotnih več ljudi: predsednik skliče sejo; sklicati posvetovanje, sestanek, zbor volivcev 2. star. priklicati: komaj jo je sklical k oknu 3. star. zbuditi: mati ga je zgodaj sklicala; hitro vstani in še druge skliči / zakašljala je, da bi ga sklicala sklícan -a -o: sestanek bo sklican prihodnji teden ♪
  3.      sklicávati  -am nedov. (ȃ) sklicevati: sklicavati lovce; sklicavali so se z dogovorjenimi znaki / sklicavati sestanke / sklicavati se na svojo avtoriteto ♪
  4.      skliceválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor koga sklicuje, skliče: sklicevalec je sosedom na kratko povedal, kaj se je zgodilo / sklicevalec posvetovanja ♪
  5.      skliceválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sklicevanje: sklicevalni odbor / motil jih je premalo oseben, sklicevalen način njegovih odgovorov; sklicevalna opomba ♦ lingv. sklicevalna razlaga posredna razlaga ♪
  6.      sklicevánje  -a s (ȃ) glagolnik od sklicevati: sklicevanje volilcev / sklicevanje zborovanj / po dolgem sklicevanju so se le zbrali / sklicevanje na zakon ♪
  7.      skliceváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati željo, zahtevo a) po prisotnosti več ljudi na kakem mestu: sklicevati ljudi; sklicevati odbornike na sejo; vojaški obvezniki so se sklicevali celo noč / z bobnanjem sklicevati meščane; volkovi se sklicujejo v krdela b) z glagolskim samostalnikom po kaki dejavnosti, pri kateri je prisotnih več ljudi: predsednik sklicuje seje; sklicevati posvetovanja, sestanke skliceváti se 1. s klicanjem drug drugemu sporočati svojo prisotnost kje: hodili so v večjih razmikih in se sklicevali, da se ne bi kdo izgubil 2. v zvezi z na imeti, navajati kaj kot vzrok, razlog za svoje ravnanje, odločanje: sklicevati se na predpise, zakon / sklicevati se na svojo preteklost / sklicevati se na uglednega znanstvenika ♦ jur. sklicevati se na imuniteto, prvorojenstvo skliceváje: bobnal je, sklicevaje meščane; to trdi, sklicevaje se na njegovo izjavo sklicujóč -a -e: to zahteva, sklicujoč se na svoje pravice; publ. agencija poroča, sklicujoč se na dobro poučene kroge ♪
  8.      sklistírati  -am dov. (ȋ) med. dati klistir: sklistirati bolnika ♪
  9.      sklízast  -a -o prid. (í) nar. spolzek, drsen: sklizast kamen; sklizasta pot ♪
  10.      sklízav  -a -o prid. (í) nar. spolzek, drsen: sklizava pot ♪
  11.      skljúvati  -am in skljújem tudi skljuváti skljúvam in skljújem dov., skljúval tudi skljuvál (ú; á ú) s kljuvanjem poškodovati, uničiti: ptice so skljuvale grozdje skljúvan tudi skljuván -a -o: od kokoši skljuvano zelje; prim. izkljuvati ♪
  12.      sklobasáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. reči, povedati: radoveden sem, kaj bo sklobasal ♪
  13.      sklobuštráti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. (govorno, miselno) zmešati, pomešati: vse dogodke je sklobuštral sklobuštrán -a -o: sklobuštrano pripovedovanje ♪
  14.      sklofutáti  -ám dov. (á ȃ) večkrat udariti, navadno s plosko roko: sklofutala jo je in zlasala ♪
  15.      sklokotáti  -ám in -óčem dov. (á ȃ, ọ́) nav. ekspr. klokotaje steči: voda je sklokotala po odtočni cevi / vino mu je sklokotalo po grlu ♪
  16.      sklonína  -e ž (í) knjiž., redko pobočje, strmina: pot drži po sklonini ♪
  17.      sklópka  -e ž (ọ̑) strojn. priprava, s katero se združita ali ločita gnana in gonilna gred: izklopiti, vklopiti sklopko; zamenjati sklopko; pritisniti na sklopko; pedal sklopke; sklopka in menjalnik / elektromagnetna, hidravlična sklopka; lamelna, ploščata sklopka; torna sklopka pri kateri se prenaša vrtilno gibanje s trenjem ♦ avt. kolutna sklopka s kolutoma, ki ju vežejo sorniki ali čepi ♪
  18.      skóba  -e ž (ọ́) obrt. polovici črke H podoben kos železa, lesa, ki se zabije, pritrdi, da kaj drži, spenja: potisniti zapah v skobo; okno se je napelo in palica ne seže v skobo / pritrditi cev s skobami na steno // železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: s skobo pritrditi tram / tesarska skoba // temu podoben del priprave z vijakom, ki kaj stisne, drži: stisniti letve s skobo / pritrditi mlinček za orehe s skobo na mizo ◊ les. skoba premakljiv, navadno železen klin na skobeljniku, s katerim se vpne obdelovani predmet; navt. sidrna skoba s sornikom za vezavo sidra in verige ♪
  19.      skobacáti se  -ám se dov. (á ȃ) nav. ekspr. kobacajoč priti: otrok se mu je skobacal na kolena / komaj se je skobacal izza mize; skobacati se s postelje / počasi se je skobacal, zastar. je skobacal v hišo / skobacati se na noge, pokonci vstati; prim. izkobacati se ♪
  20.      skobáliti se  -im se dov. (ā ȃ) ekspr. nerodno, okorno priti: skobaliti se s peči / skobaliti se na konja ♪
  21.      skóbast  -a -o prid. (ọ́) podoben skobi: skobast žebelj ♪
  22.      skôbčevka  -e ž (ó) samica skobca: skobčevka je zgrabila plen; skobec in skobčevka ◊ zool. papiga skobčevka papiga, ki prijetno cvrči in se dobro nauči oponašati govorjenje, Melopsittacus undulatus ♪
  23.      skóbeljnica  -e [bǝl] ž (ọ̑) knjiž. miza, v katero se pritrdi predmet, ki se skoblja; skobeljnik: skobljati na skobeljnici ♪
  24.      skóbljanec  -nca m (ọ̑) nav. mn. odpadek lesa pri skobljanju: nasmetiti tla s skobljanci / leseni skobljanci ♪
  25.      skóbljanje  -a s (ọ̑) 1. glagolnik od skobljati: skobljanje lesa; stroj za skobljanje 2. skobljanci: orodje je bilo pokrito s skobljanjem ♪

   46.726 46.751 46.776 46.801 46.826 46.851 46.876 46.901 46.926 46.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA