Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (40.226-40.250)


  1.      pritíkati  -tíčem nedov. (ȋ) 1. knjiž. pripadati: ta delež pritiče podjetju; vsak bo dobil, kar mu pritiče; odškodnina pritiče njemu / dobila je mesto, ki ji pritiče; matici v čebelji družini pritiče posebna vloga / ne pritiče ti o tem presojati nisi upravičen / prva poteza pri šahu pritiče belemu jo ima igralec z belimi figurami 2. star. biti primeren, ustrezen za koga: taka preproščina bi bolj pritikala njej kot pa njemu / take hitrosti pritičejo letalom, ne pa avtomobilom // spodobiti se: prišel je in se poslovil, kakor pritiče; obnašal se je, kot (se) pritiče zdravniku ● star. njena vdanost je pritikala le njemu veljala, bila namenjena; zastar. povedal sem mu, kar mu pritiče kar mu gre, zasluži; zastar. vedela je, kaj vse pritiče za tako priliko je potrebno ♪
  2.      pritiklína  -e ž (í) nav. mn. 1. manjši prostor, objekt, ki po funkciji spada k večjemu prostoru, objektu: stranišče, drvarnico in druge pritikline imajo stanovalci skupne; enosobno stanovanje brez pritiklin; hiša z gospodarskimi poslopji in pritiklinami 2. samostojen, premičen predmet, ki po funkciji spada k čemu: na dražbi je dobil vinograd, sadno stiskalnico in druge pritikline; pritikline ladje 3. knjiž. nepomembna sestavina: govori o vzgojnosti kot o nekaki abstraktni pritiklini njegovega pisanja / absolutizem in njegove pritikline ♪
  3.      pritikljáj  tudi pritíkljaj -a m (ȃ; ȋ) star. vzdevek: dati komu pritikljaj; držal se ga je pritikljaj Hudournik ♪
  4.      pritípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) s tipanjem najti kaj: pretipal je vso obleko, pa ni nič pritipal; pritipati stikalo pritípati se s tipanjem priti: pritipal se je do vrat; v temi se je pritipal do kopalnice / ekspr. luč se je pritipala do stopnic je prisvetila; pren. misel se je hotela pritipati do konca // ekspr. z razmišljanjem priti do česa: pritipati se do resnice ♪
  5.      pritírati  -am dov. (ȋ) ekspr. pripeljati, privesti: zgrabila sta ga v gošči in ga pritirala na pot / pritirati pobeglega sina nazaj / pritirati osla pred hišo prignati / pritirati koga do blaznosti, samomora, v obup / pritirati stvar do nesmiselnosti; svoje negativne lastnosti je pritiral do vrha pritíran -a -o: biti pritiran v obup; do vrha pritirana razdraženost ♪
  6.      pritiskáč  -a m (á) gumbu podobna priprava za zapenjanje oblačila, sestavljena iz dveh delov: prišiti pritiskač; bluza se zapenja s pritiskači ♪
  7.      pritiskálen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se pritiska: pritiskalni valj ♪
  8.      pritiskálo  -a s (á) teh. priprava ali del priprave za pritiskanje: naravnati pritiskalo ♪
  9.      pritískanec  -nca m (í) redko pritiskač: prišiti pritiskanec ♪
  10.      pritískanje  -a s (í) glagolnik od pritiskati: s pritiskanjem spravljati kaj iz česa; izmenično pritiskanje z nogo in z roko / pritiskanje koles na tračnice ♪
  11.      pritískati  -am nedov. (í) 1. delati, da na kaj deluje sila: pritiskati na gumb, kljuko, ročico; z roko ji je pritiskal na sence; pritiskati na žilo / vzvod pritiska na sprožilec; pri pisanju s peresom preveč pritiskaš // zaradi svoje teže delovati na kaj s silo: telesa pritiskajo na podlago; tekočina pritiska na stene posode / sila, s katero pritiskata kolesi navzdol 2. delati, da je kaj tesno na drugem, ob drugem: vzel je žig in ga pritiskal na dokumente; pritiskati dlani na senca; pritiskati si mokro brisačo na čelo / z vso močjo ga je pritiskal ob tla // objemajoč delati, da je kaj tesno ob čem: pritiskala je otroka na prsi / pritiskal jo je k sebi 3. ekspr. hitro, neurejeno prihajati kam v velikem številu: ljudje so pritiskali na trg; panično so pritiskali k vratom / Slovani so pritiskali proti zahodu so se pomikali, selili // približevati se komu, navadno s sovražnim namenom: sovražne kolone so pritiskale proti njihovim položajem; zasledovalci so pritiskali za njim / od vseh strani, z vso močjo so pritiskali na sovražnika ga napadali // pojavljati se kje v veliki količini: kri ji je začela pritiskati v glavo / voda je vse bolj pritiskala naraščala; pren. skrbi so pritiskale vsak dan bolj 4. ekspr., navadno v zvezi z na z besedami, ravnanjem izražati zahtevo, da kdo kaj naredi, pove: pritiskali so nanje, da bi se jim pridružili; moralno pritiskati na koga; na volitvah so politično pritiskali na volivce / pog.: pritiskal je za novo obleko prizadeval si jo je dobiti; pritiskali so ga za plačilo zahtevali so plačilo 5. ekspr. pojavljati se, nastopati: v tem letnem času zjutraj pritiska megla // z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: mraz, suša, vročina pritiska / draginja že dolgo pritiska; kriza, revščina je pritiskala vedno huje 6. ekspr. neprijetno delovati, učinkovati: njegova prisotnost je pritiskala name / skrbi so ga pritiskale vsak dan bolj ● ekspr. leta ga že pritiskajo postaral se je; star je; ekspr. še bolj so nategovali meh in pritiskali na bas kot prej igrali; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito; žarg. rad pritiska na plin hitro vozi z motornim vozilom; ekspr. tako vreme ga pritiska ob tla ga dela nerazpoloženega, žalostnega; ekspr. zelo je pritiskal za njo si prizadeval pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost, se poročiti z njo; pritiskali so jih z davki stiskali pritiskajóč -a -e: jokala je, pritiskajoč otroka na prsi; zadrževati pritiskajočega sovražnika; pritiskajoča sila tekoče vode ♪
  12.      pritiskávec  tudi pritískavec -vca m (ȃ; í) redko risalni žebljiček: list je pritrdil na desko s pritiskavci ♪
  13.      pritíšati  -am dov. (ȋ) povzročiti, da postane kaj manj glasno, tišje: pritišal je glas, ko jo je prosil za sestanek; pritišati jok / pritišati pogovor pritíšan -a -o: pritišan smeh; pritišano petje; prisl.: pritišano govoriti ♪
  14.      pritiščáti  -ím dov. (á í) ekspr. s težavo priti, pririniti se: ženske so pritiščale na prag, da bi videle nevesto; pritiščati se skozi ozka vrata ♪
  15.      pritlíka  -e ž (í) 1. majhno, nizko drevo: visoke smreke in pritlike 2. bot. poganjek, ki se lahko razvije v samostojno rastlino: pritlike poženejo; potrgati pritlike jagodam; razmnoževati se s pritlikami ♪
  16.      pritlíkav  -a -o prid. (í) ki je nenormalno majhne rasti: pritlikav človek; pritlikava ženska / pritlikavo drevje, grmovje / pritlikava rast // ekspr. zelo majhen: ti si preveč pritlikav, nisi za to delo ∙ knjiž. pritlikavo mišljenje, ravnanje nepomembno ♦ bot. pritlikavi bor grmičast bor, ki raste v višjih legah; rušje ♪
  17.      pritlíkavček  -čka m (í) ekspr. manjšalnica od pritlikavec: poleg klovna nastopa še pisano oblečen pritlikavček / v primeri z njo je pravi pritlikavček / pritlikavčki med konji ♪
  18.      pritlíkavec  -vca m (í) 1. človek nenormalno majhne rasti: bil je droben pritlikavec; nastop pritlikavcev v cirkusu // ekspr. zelo majhen človek: med visokimi košarkarji je on pravi pritlikavec; poleg korenjakov je prišlo tudi nekaj pritlikavcev / kako je nabrit, ta naš pritlikavec otrok; pren. duševni, politični pritlikavec 2. ekspr. kar je majhno sploh: rastlinski, živalski pritlikavci / ob njem so bila vsa druga letala pravi pritlikavci ♪
  19.      pritlíkavje  -a s (í) ekspr. nizko drevje, grmovje: sredi pritlikavja raste mogočna bukev / gozdno pritlikavje ♪
  20.      pritlíkavka  -e ž (í) 1. ženska oblika od pritlikavec: ob možu je prava pritlikavka / kokoš pritlikavka 2. astr. zvezda, po velikosti in masi manjša od Sonca: pritlikavke in orjakinje / bela pritlikavka majhna zvezda z zelo visoko gostoto snovi ♪
  21.      pritlíkavost  -i ž (í) lastnost, značilnost pritlikavega: vzroki, znamenja pritlikavosti ∙ knjiž. obsojal je kulturno pritlikavost in nedoraslost svojih rojakov nepomembnost ♦ agr. rumena pritlikavost virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina rumenkasta in zaostane v rasti ♪
  22.      pritlíkavstvo  -a s (í) pritlikavost: vzroki pritlikavstva in duševne nerazvitosti ♪
  23.      pritopotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) topotajoč priteči: konji so pritopotali na pašo / pritopotala sta po majavih stopnicah topotajoč prišla ♪
  24.      pritôžba  tudi pritóžba -e ž (ō; ọ̑) 1. izjava, s katero se sporoča, izraža pristojnemu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa: sprejemati pritožbe; odgovarjati na pritožbe; upravičena pritožba stranke; pritožba zaradi slabe kvalitete blaga; pritožba zoper šefa // izjava, s katero se izraža komu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa sploh: iz njihovih ust ni bilo slišati pritožb; pritožba nad otroki 2. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi: napisati, vložiti pritožbo zoper odločbo; rešiti, zavrniti pritožbo; utemeljiti pritožbo; pritožba na organ višje stopnje; pravica do pritožbe; zamuditi rok za pritožbo 3. glagolnik od pritožiti se: njegova pritožba šefu ni uspela / neprestane pritožbe zaradi slabega vremena, nad slabim vremenom ♪
  25.      pritoževánje  -a s (ȃ) glagolnik od pritoževati se: pritoževanje staršev nad otroki / pritoževanje zoper odločbo ♪

   40.101 40.126 40.151 40.176 40.201 40.226 40.251 40.276 40.301 40.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA