Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
A (3.676-3.700) 
- bláznica -e ž (ȃ) 1. zastar. bolnica za duševne bolezni: poslali so ga v blaznico / ekspr. ta je zrel za blaznico 2. ekspr., redko zmeda, nered: pri nas je prava blaznica 3. zastar. duševno bolna ženska ♪
- bláznik -a m (ȃ) knjiž. blaznež: bolna domišljija blaznikov; kakor blaznik je divjal za menoj ♪
- blázniti -im nedov. (á ȃ) knjiž. spravljati v veliko zmedenost, v zmoto: ta misel mu blazni pamet; ne blazni ga s praznimi obljubami ♪
- blaznív -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki kaže znake duševne neuravnovešenosti: napol nora, blazniva ženska / blazniv smehljaj ♪
- blaznívost -i ž (í) knjiž. duševna neuravnovešenost: nagnjen je k blaznivosti; to vodi v blaznivost ♪
- bláznost -i ž (á) duševna bolezen: neozdravljiva blaznost; napad blaznosti / verska, zasledovalna blaznost // ekspr. kar je podobno duševni bolezni: saj to je blaznost, kar počneš ● do blaznosti razdražen zelo ♪
- blážec -žca m (ȃ) bot. travniška rastlina z modrimi cveti; objed ♪
- blážen -a -o prid. (ȃ) 1. ekspr. poln blaženosti, sreče: bila je vsa blažena / čez obraz se ji razlije blažen nasmeh / okoli nas je bil blažen mir 2. ekspr. slavljen, hvaljen zaradi sreče, ki jo daje: o blažena mladost; blažene, ve materine roke 3. rel. proglašen za zveličanega: blaženi p. Kanizij bláženo prisl.: oči so ji blaženo žarele bláženi -a -o sam.: biti prištet med blažene ♪
- bláženec -nca m (ȃ) zastar. svetnik, blaženi: nebeški blaženci ♪
- bláženost -i ž (ȃ) ekspr. občutek največje sreče: obšla ga je neskončna blaženost; kar žarela je od blaženosti; to je zanj višek blaženosti // rel. posmrtno osrečujoče stanje zveličanih: doseči večno blaženost ♪
- bláženstvo -a s (ȃ) star. blaženost: občutiti blaženstvo; srce mu prekipeva od blaženstva; višek blaženstva / nebeško blaženstvo ♪
- blážev -a -o prid. (ȃ) pog., ekspr., v zvezi blažev žegen kar je neučinkovito: ta zdravila so blažev žegen ♪
- blažílec -lca [tudi u̯c] m (ȋ) teh. priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja; amortizer: hidravlični, teleskopski blažilec; blažilec sunkov ♪
- blažílen -lna -o prid. (ȋ) ki lajša, omiljuje: blažilna sredstva; učinek zdravila je blažilen / blažilna samota blažílno prisl.: novo okolje je blažilno vplivalo nanj ♪
- blažílnik -a m (ȋ) teh. priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja; amortizer ♪
- blažílo -a s (í) sredstvo za lajšanje bolečin ali za pomirjenje: kamilični obkladki so učinkovito blažilo; blažila in zdravila / sprehod po gozdu je pravo blažilo za živce ♪
- blažítev -tve ž (ȋ) glagolnik od blažiti: blažitev bolečin; blažitev stanovanjske stiske / blažitev duha ♪
- blažíti -ím nedov. (ȋ í) 1. raba peša lajšati, omiljevati: blažiti bolečine, žalost; blažiti huda nasprotja / veter blaži vročino / blažiti sunke 2. zastar. delati kaj blago, plemenito: ljubezen blaži človeka / umetnost blaži srce blažèč -éča -e: blažeči učinek glasbe; prisl.: obkladki delujejo blažeče ♪
- blebetáč -a m (á) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: čisto navaden blebetač je; veljal je za blebetača; neresen, površen blebetač ♪
- blebetánje -a s (ȃ) glagolnik od blebetati: ne morem prenašati njegovega blebetanja; neslano blebetanje / otrokovo blebetanje ♪
- blebetáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti; blebeta, kar mu pride na misel 2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete blebeta; blebetati nerazumljive besede ♪
- blebetàv -áva -o prid. (ȁ á) slabš. ki (rad) blebeta: blebetav človek / blebetavo dete ♪
- blebetávec -vca m (ȃ) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: nepremišljen blebetavec ♪
- blebetávost -i ž (á) slabš. lastnost blebetavega človeka: njena blebetavost mu preseda ♪
- blebetúlja -e ž (ú) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori, zlasti ženska: stara blebetulja ♪
3.551 3.576 3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726 3.751 3.776 
