Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (35.826-35.850)


  1.      poniglávost  in poníglavost -i ž (ā; ȋ) knjiž. lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka: niso ga marali zaradi njegove poniglavosti / to je naredil iz otroške poniglavosti nagajivosti, navihanosti / pisatelj prikazuje moralno poniglavost takratne družbe izprijenost, pokvarjenost // potuhnjeno, hinavsko dejanje: tovariši so naredili hudo poniglavost; odpustil ji je vse njene poniglavosti ♪
  2.      ponihávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih nihati: obešena vrv ponihava / veje so ponihavale pred njegovim oknom so se majale, upogibale ♪
  3.      ponikálnica  -e ž (ȃ) 1. kraška tekoča voda, ki ponika: ta reka je ponikalnica; izviri in ponikve ponikalnic; izginil je kot kraška ponikalnica brez sledu / reka ponikalnica 2. grad. naprava za odvajanje vode s površja v prepustne zemeljske plasti; ponikovalnica: speljati vodo v ponikalnico ♪
  4.      poníkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. izginjati pod zemljo, zemeljskim površjem: reka ponika sredi dolge kotline 2. ekspr. izginjati, izgubljati se: potniki ponikajo v globino podhodov ∙ ekspr. bele potke ponikajo v široko cesto prehajajo ♪
  5.      poníkljanje  -a s (ȋ) glagolnik od ponikljati: ponikljanje žice / delavnica za ponikljanje predmetov nikljanje ♪
  6.      poníkljati  -am dov. (ȋ) teh. prekriti kovino s tanko plastjo niklja: ponikljati ploščo, žico poníkljan -a -o: ponikljana verižica; posodo je zložila v ponikljano korito ♪
  7.      ponikoválnica  -e ž (ȃ) 1. grad. naprava za odvajanje vode s površja v prepustne zemeljske plasti: zgradili so tudi več ponikovalnic; vodo so speljali v ponikovalnico 2. redko ponikalnica: struga ponikovalnice ♪
  8.      ponikoválnik  -a m (ȃ) knjiž., redko pokončna cev v tleh za odvajanje vode s površja; požiralnik: cestni, dvoriščni ponikovalnik ♪
  9.      ponikováti  -újem nedov. (á ȗ) izginjati pod zemljo, zemeljskim površjem; ponikati: potok ponikuje v ozki soteski ponikujóč -a -e: ponikujoča voda ♪
  10.      poníkva  -e ž (ȋ) odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: reka izginja v veliki ponikvi; suhe ponikve ♦ geogr. kraška kotanja s ponikujočo vodo ♪
  11.      ponížanec  -nca m (ȋ) ekspr. ponižan človek: ni se hotel vrniti domov kot ponižanec ♪
  12.      ponížanje  -a s (ȋ) glagolnik od ponižati: doživeti ponižanje; ponižanja so se vrstila drugo za drugim // stanje ponižanega človeka: zavedel se je svojega ponižanja in sramote ♪
  13.      ponížanost  -i ž (ȋ) stanje ponižanega človeka: občutek ponižanosti; ponižanost in užaljenost / v svoji ponižanosti je mirno prenašal vse, kar so mu rekli ♪
  14.      ponížati  -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj nižje; znižati: ograja je bila previsoka, zato jo je moral malo ponižati; gladina vode se je ponižala / vrata so se ponižala in se niso dala več zapirati povesila / ko je začel govoriti o tej stvari, se mu je glas ponižal 2. s svojim dejanjem, govorjenjem zmanjšati komu čast, ugled, veljavo: hotel jo je ponižati; ponižal ga je pred prijatelji in znanci; ekspr. ponižali so ga v njenih očeh; pred nikomer se ni hotela ponižati priznati podrejenosti / do tal (se) ponižati zelo ● ekspr. nikdar se ni ponižala do svojih revnih sorodnikov bila je ošabna in ni hotela imeti stikov z njimi; ekspr. ponižal se je do izsiljevalca postal je izsiljevalec ponížan -a -o: bil je ponižan in osramočen; zelo ponižan se je vrnil domov; sam.: to je bil svet poteptanih in ponižanih ♪
  15.      poniževálen  -lna -o prid. (ȃ) ki ponižuje: ni hotel delati pod tako poniževalnimi pogoji; poniževalna kazen ♪
  16.      poniževálnost  -i ž (ȃ) značilnost poniževalnega: ni opazila poniževalnosti takih kupčij ♪
  17.      poniževánje  -a s (ȃ) glagolnik od poniževati: obsojati zapostavljanje in poniževanje žensk / izmišljal si je nova poniževanja za jetnike ♪
  18.      poniževáti  -újem nedov. (á ȗ) s svojim dejanjem, govorjenjem zmanjševati komu čast, ugled, veljavo: s svojimi obtožbami ga je poniževala; poniževali so se pred njim, ker so mislili, da jim bo zato bolj naklonjen; ni se ti treba poniževati / njegovo ravnanje jo ponižuje ponižujóč -a -e: ponižujoči ukazi; ljubosumnost je ponižujoče čustvo; opravljati ponižujoča dela; prisl.: ponižujoče ravnati s kom poniževán -a -o: narod, ki je bil poniževan in tlačen, se je uprl ♪
  19.      ponjáva  -e ž (ȃ) 1. velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje: čez seneno kopico so položili ponjavo; pokriti tovor s ponjavo; nebo je bilo kot velika, siva ponjava / šotor si je naredil iz dveh ponjav / nepremočljiva ponjava // star. rjuha: platnena ponjava 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno ponjavi: sonce topi zadnje ponjave snega; dolge, zlate ponjave žita / megla je bila v širokih, prosojnih ponjavah razprostrta nad reko / z oslabljenim pomenom: bleščeča ponjava morja morje; bil je zavit v črno ponjavo noči ◊ navt. vdorna ponjava četverokotno platno, ki se razpne čez nastalo luknjo v trupu ladje, da se zmanjša vdor vode; šport. prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir ♪
  20.      ponjúhati  -am dov. (ȗ) povleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak: prosil ga je, naj mu da malo ponjuhati; ponjuhal je ščepec tobaka in kihnil // z njuhanjem porabiti: ponjuhal je že dve škatli tobaka ♪
  21.      ponočevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ponočevati: popivanje in ponočevanje / tudi ponočevanje ob televizorju ni preveč priporočljivo ♪
  22.      ponočeváti  -újem nedov. (á ȗ) preživljati noč v zabavi, navadno v kakem javnem lokalu: mož ponočuje in se zjutraj pijan vrača domov; skoraj vsak večer ponočuje s prijatelji // ekspr. biti, ostajati buden dolgo ponoči: vsak dan ponočuje in bere, zjutraj pa ne more vstati ♪
  23.      ponočnják  -a m (á) ekspr. kdor ponočuje: bil je ponočnjak in razgrajač / neznani ponočnjaki so pobegnili, ko so zaslišali glasove; po cesti se je opotekala trojica ponočnjakov / odkar študira, je postal pravi ponočnjak, nikoli ne gre spat pred polnočjo / zajec, jazbec, jež in še nekatere druge živali so ponočnjaki hodijo okrog predvsem ponoči ♪
  24.      ponočnjákar  -ja m (ȃ) slabš. kdor ponočuje: ne druži se s tistimi ponočnjakarji ♪
  25.      ponočnjákinja  -e ž (á) ženska oblika od ponočnjak: oče se je jezil nanjo, ker je bila prava ponočnjakinja / nekatere živali so ponočnjakinje ♪

   35.701 35.726 35.751 35.776 35.801 35.826 35.851 35.876 35.901 35.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA