Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
A (35.651-35.675) 
- pomežikováti -újem [mǝž in mež] nedov. (á ȗ) 1. zapirati in odpirati oči: od močne svetlobe je kar pomežikoval 2. z zapiranjem in odpiranjem oči, zlasti enega očesa, izražati kaj, opozarjati na kaj: pomežikoval ji je in se ji smehljal; ženske so si pomenljivo pomežikovale / pomežikuje na pijačo, ki je na mizi 3. ekspr. prižigati se in ugašati; utripati: semafor je enakomerno pomežikoval // dajati vtis utripanja, ukinjanja svetlobe: zvezde pomežikujejo z jasnega neba pomežikujóč -a -e: pomežikujoč je zatrjeval, da pri stvari ni sodeloval ♪
- pomígati -am dov. (ȋ) 1. z delom telesa narediti gib sem in tja: pomigati z glavo; pomigal je s prsti na nogah / pes je pomigal z repom pomahal 2. z gibom izraziti kaj: pomiga mu, naj bo tiho / pomigala je z rameni zmignila, skomignila // z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: pomigal ji je, naj pride ♪
- pomigávati -am nedov. (ȃ) v presledkih migati: starka je pomigavala z glavo / pomigavala mu je, naj utihne / pomigaval ji je, naj gre z njima ♪
- pomíjast -a -o prid. (í) slabš. podoben pomijam: pomijasta juha ♪
- pomíjnjak -a m (ȋ) nar. posoda za pomije: nesti poln pomijnjak prašičem ♪
- pomikálen -lna -o prid. (ȃ) teh. ki kaj pomika, pomakne: pomikalne naprave / pomikalna sila ♪
- pomíkanje -a s (ȋ) glagolnik od pomikati1: pomikanje vozička / pomikanje proti cilju ♪
- pomikástiti -im dov. (á ȃ) ekspr. krajši čas mikastiti: prijel ga je za rame in pomikastil / pomikastil je po kljuki, pa mu ni nihče odprl ♪
- pomíkati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) spreminjati čemu položaj, mesto, zlasti v eni smeri: pomikati voziček proti vratom; pomikati avtomobilsko streho nazaj in naprej; ljudje se pomikajo k vratom / sprevod se je počasi pomikal proti pokopališču / kazalec na uri se pomika proti dvanajsti uri / sonce se pomika za gore; pren. odkritja pomikajo duhovni razvoj človeštva ● čas se počasi pomika naprej počasi mineva; ekspr. pomika se proti šestdesetim kmalu bo star šestdeset let pomíkati se star. iti, hoditi: videla je, da se pomika za njo / bolj ko se je pomikal od doma, težje mu je bilo pomikáje: opazoval ga je, pomikaje se proti vratom pomikajóč -a -e: pomikajoč težek voziček, je sopel; počasi pomikajoči se oddelki; po polževo pomikajoča se vozila ♪
- pomíkati 2 -am dov. (ȋ) končati mikanje: ko so pomikali vso prejo, so odšli ♪
- pomilóščati -am nedov. (ọ́) delno ali popolnoma oproščati kazen obsojencu: vsako leto so pomiloščali zapornike ♪
- pomiloválen -lna -o prid. (ȃ) ki izraža, kaže pomilovanje: pomilovalen izraz ga je žalil pomiloválno prisl.: pomilovalno gledati, skomigniti z rameni ♪
- pomilovánje -a s (ȃ) 1. glagolnik od pomilovati: pomilovanje nesrečnikov, osirotelih otrok / to je človek, vreden pomilovanja 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: njeno življenje vzbuja pomilovanje / s pomilovanjem gledati na koga ● knjiž. njeno srce je bilo polno pomilovanja zelo je sočustvovala; zastar. z globokim pomilovanjem sporočiti komu slabo novico obžalovanjem, sočustvovanjem ♪
- pomilováti -újem nedov. (á ȗ) čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost a) ob nesreči, trpljenju koga: pomilovati otroke, ki jim je umrla mati; pomilovati vdovo / ubožec, so ga pomilovali b) ob neprimernem, nespametnem ravnanju koga: pomilovati mlade zanesenjake; ni ga preziral, ampak pomiloval pomilováje stil. pomilujé: žal vam ne morem pomagati, je pomilovaje dejal; izkušen človek pomilovaje gleda na take stvari pomilujóč -a -e: pomilujoč nesrečnika, so odšli naprej; pomilujoč nasmeh, pogled ♪
- pominévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. minevati, ponehavati: čas počasi pomineva / grmenje je pominevalo ♪
- pomínjak -a m (ȋ) nar. posoda za pomije: nesti poln pominjak prašičem ♪
- pomírati -am nedov. (ȋ ȋ) drug za drugim umirati: ljudje pomirajo za nalezljivimi boleznimi ♪
- pomírjati -am nedov. (í) 1. delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja: sin je pomirjal mater; pomirjati jeznega človeka, ponesrečenca 2. delovati, vplivati na koga tako, da svojega odklonilnega odnosa ne izraža, kaže v preveliki meri, preveč izraziti obliki: pomirjati sprte sosede / pomirjati demonstrante 3. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: čutil je, da ga njena bližina pomirja; glasba pomirja; duševno pomirjati / zeleni gozdovi pomirjajo oči pomírjati se postajati miren, umirjen: fant se pomirja // postajati manj intenziven, manj izrazit: jeza se pomirja / morje se je počasi pomirjalo umirjalo; pren. vihar v njegovem srcu se pomirja pomirjajóč -a -e: spregovoriti s pomirjajočim glasom; pomirjajoče barve; pomirjajoča kopel; prisl.: odgovarjal mu je pomirjajoče ♪
- pomirjeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor pomirja: med množico so se pojavili pomirjevalci; nastopati kot pomirjevalec ♪
- pomirjeválen -lna -o prid. (ȃ) ki pomirja: njen glas je bil pomirjevalen; pomirjevalne besede / pomirjevalna vloga neuvrščenih držav / pomirjevalno sredstvo, zdravilo pomirjeválno prisl.: pomirjevalno govoriti; pomirjevalno vplivati na nasprotnika ♪
- pomirjeválo -a s (á) pomirjevalno sredstvo: jemati pomirjevala; korenika te rastline se uporablja kot pomirjevalo za srce ♪
- pomirjevánje -a s (ȃ) glagolnik od pomirjevati: pomirjevanje razburjenih ljudi / pomirjevanje med državami ♪
- pomirjeváti -újem nedov. (á ȗ) pomirjati: ljudje so ga začeli pomirjevati / pomirjevati otroke / tišina ga je pomirjevala; to ga duševno pomirjuje pomirjujóč -a -e: pomirjujoč glas; prisl.: nanj vpliva pomirjujoče ♪
- pomišljáj -a m (ȃ) lingv. ločilo, ki označuje zamolk, kaže na vrivke v stavku, nadomešča narekovaj: vezaj in pomišljaj ♪
- pomíšljanje -a s (í) glagolnik od pomišljati: zaradi pomišljanja tega ni storil / brez pomišljanja mu je to obljubila / tako si je pridobil čas za pomišljanje ♪
35.526 35.551 35.576 35.601 35.626 35.651 35.676 35.701 35.726 35.751 
