Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
A (31.951-31.975) 
- ovrátnica -e ž (ȃ) 1. ovratni pas, navadno za pse: sneti, zapeti psu ovratnico; prijeti žival za ovratnico; ovratnice in nagobčniki / pasja ovratnica 2. knjiž. kravata: nadeti, zavezati si ovratnico; svilena ovratnica 3. arheol. ovratni nakit, navadno v obliki (nesklenjenega) obroča: ovratnica iz polžasto zvite žice ♪
- ovrátniček -čka m (ȃ) manjšalnica od ovratnik: ima rdečo obleko z belim ovratničkom; čipkast, vezen ovratniček ♪
- ovrátnik -a m (ȃ) 1. del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras: prišiti, privihati, zapeti ovratnik; čipkast, krznen ovratnik; okrogel, širok, štrleč ovratnik; ovratnik suknjiča; bluza brez ovratnika / bubi ovratnik majhen okrogel ovratnik // kar je temu po obliki podobno: račji samec ima okrog vratu bel ovratnik 2. ovratni pas, navadno za pse; ovratnica: natakniti psu ovratnik; bodičast, usnjen ovratnik ◊ med. mavčni ovratnik mavčna obveza za vrat; obl. ležeči ovratnik položen po ramah; srajčni ovratnik; šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata ♪
- ovrátniški -a -o (ȃ) pridevnik od ovratnik: ovratniški del plašča ♪
- ovŕžba -e ž (ȓ) glagolnik od ovreči: ovržba dejstva, spoznanja, trditve / ovržba oporoke ♪
- ovsenják -a m (á) star. ovseni kruh: peči ovsenjak ♪
- ovsénka -e ž (ẹ̄) agr. poletna hruška rumenkaste ali rjaste barve: ječmenke, petrovke in ovsenke ♪
- ovsíka -e ž (í) bot. trava z večcvetnimi klaski v latu, Helictotrichum ♪
- ovulácija -e ž (á) biol. sprostitev dozorelega jajčeca in njegova izločitev iz jajčnika: hormon, ki zavira ovulacijo; krvavitev brez ovulacije ♪
- ozád prisl. (ȃ) redko zadaj: svet se vzpenja, ozad pa je nova globel ♪
- ozádje -a s (ȃ) 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času
so mladino zelo potiskali v ozadje // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje ● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali ◊ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom ♪
- ozádnji -a -e prid. (ȃ) knjiž. ki je zadaj, v ozadju: šel je v ozadnji prostor / redko ozadnje obzorje daljno ♪
- ozalíden -dna -o prid. (ȋ) v zvezah: papir. ozalidni papir fotokemično občutljiv papir; teh. ozalidna kopija kopija na ozalidnem papirju ♪
- ozáljšati -am dov. (ȃ) knjiž. okrasiti, olepšati: za svatbo so ozaljšali vso hišo; ozaljšala se je z nakitom ozáljšan -a -o: ozaljšan kip; s starinskimi ornamenti ozaljšana vrata ♪
- ozaljšáva -e ž (ȃ) glagolnik od ozaljšati: ozaljšava obleke, sobe ♪
- ozáljšek -ška m (ȃ) knjiž. okrasek: rada nosi ozaljške; kovani, rezljani ozaljški ♪
- ozánkati -am dov. (ȃ) dati, privezati zanko na kaj: ribi je ozankal rep // knjiž. nastaviti zanke: šel je k ovcam in ozankal skrita mesta v ogradi; pren. vse je ozankala s svojo ljubeznivostjo ozánkan -a -o: v roki je imel ozankan cepin ♪
- ozára -e ž (ȃ) nav. mn. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug: na ozarah je konje ustavil; kositi, pasti po ozarah; zeleneče ozare in meje ♪
- ozáriti -im tudi ozaríti -ím dov., ozáril (ā ȃ; ȋ í) knjiž. 1. obdati z močno svetlobo; ožariti: večerna zarja je ozarila vrhove // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ozarili okolico 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ozaril obraz / ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje ozárjen -a -o tudi ozarjèn -êna -o: od veselja ozarjen obraz; ozarjeni vrhovi; s čustvi ozarjene besede ♪
- ozárjati -am nedov. (á) knjiž. 1. obdajati z močno svetlobo; ožarjati: sonce je ozarjalo pokrajino; nebo se že ozarja // ekspr. osvetljevati, obsvetljevati: plameni ozarjajo bližnje hiše 2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: mir je ozarjal njen obraz / zavest, da so otroci srečni, ji je ozarjala starost ♪
- ozavéstiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: okupatorjev zločin ga je dokončno ozavestil / ozavestil se je svoje krivde zavedel // narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: narodnostno ozavestiti ljudi ozavéščen -a -o: ozaveščena družba, mladina ♪
- ozavéščenost -i ž (ẹ̑) knjiž. lastnost ozaveščenega človeka: piscu ne manjka jezikovne ozaveščenosti ♪
- ozdravéti -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati zdrav: ni veliko upanja, da bi ozdravel; ozdraveti od pljučnice 2. ekspr. čustveno se pomiriti, umiriti: le počasi je ozdravel, ko ga je zapustila ozdravèl in ozdravél -éla -o: ozdravele vojake so poslali nazaj na fronto ♪
- ozdravítev -tve ž (ȋ) glagolnik od ozdraveti ali ozdraviti: nestrpno so čakali na njegovo ozdravitev / pospeševati gospodarsko ozdravitev dežele ♪
- ozdráviti -im dov. (ā ȃ) 1. narediti, povzročiti, da kdo postane zdrav: ozdraviti bolnika; pravi, da ga je žganje ozdravilo prehlada, od prehlada; v bolnici so jo čisto ozdravili; z operacijo ozdraviti; na svežem zraku se je hitro ozdravila / ta bolezen se ne da ozdraviti 2. nav. ekspr. povzročiti, da se kdo čustveno pomiri, umiri: njen razposajeni smeh ga je ozdravil / pesem mu je ozdravila dušo, srce 3. ekspr. izboljšati, popraviti: ozdraviti gospodarstvo, življenjske razmere / članek je nekoliko ozdravil javno mnenje ● ekspr. s šibo ozdraviti koga s kaznovanjem, tepenjem doseči, da se poboljša, popravi; ekspr. ozdraviti koga od namere pregovoriti, prepričati ga, da namero opusti; ekspr. ta novica ga bo ozdravila od potovanja ne bo več želel potovati ozdrávljen -a -o: ozdravljen bolnik; ozdravljeno srce ♪
31.826 31.851 31.876 31.901 31.926 31.951 31.976 32.001 32.026 32.051