Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (31.651-31.675)



  1.      osnoválen  -lna -o prid. () zastar. ustanoven: osnovalni zbor
  2.      osnovánje  -a s () glagolnik od osnovati: osnovanje društva / želja po osnovanju lastne države
  3.      osnovánost  -i ž (á) lastnost, značilnost osnovanega: verjeti v osnovanost idej / ugotovili so osnovanost pritožbe utemeljenost, upravičenost
  4.      osnovátelj  -a m () zastar. 1. ustanovitelj, utemeljitelj: on je osnovatelj klinike / osnovatelj socializma 2. prireditelj, organizator: osnovatelji zborovanja
  5.      osnováti  osnújem dov., osnovál (á ú) 1. knjiž. ustanoviti: osnovati društvo, stranko; na šoli so osnovali več krožkov; osnoval se je nov odbor // ustvariti: osnovati (si) dom, družino / osnovati si pojme o svetu // postaviti, utemeljiti: ta filozof je osnoval svoj nauk, nazor 2. zastar. narediti, izdelati: osnoval je podroben načrt; on že ne bi mogel kaj takega osnovati 3. zastar. prirediti, organizirati: osnovati izlet, zborovanje ● zastar. o tem dogodku je osnoval pesem spesnil, napisal; zastar. kar je osnoval v svoji glavi, je tudi dokončal kar si je zamislil; zastar. v tem času so se osnovala nova mesta nastala, se razvila osnován -a -o 1. deležnik od osnovati: v mestu je bil osnovan poseben odbor; nanovo osnovana zadruga 2. v zvezi z na ki se opira na kaj, temelji na čem: teorija je osnovana na načelu enakopravnosti; delo je osnovano na ljudski motiviki 3. nav. ekspr. utemeljen, upravičen: trditev je osnovana / sum nanj ni osnovan
  6.      osnóvnica  -e ž (ọ̑) 1. geom. osnovna stranica ravninskega lika: osnovnica trapeza, trikotnika; dolžina osnovnice / osnovnica projekcijskega sistema presečnica osnovnih projekcijskih ravnin 2. knjiž., redko osnova, podlaga: materialna osnovnica družbe / vse kaže, da so nekatere osnovnice romana neresnične osnovne črte, sestavine
  7.      osója  -e ž (ọ̄) nav. mn. kraj, prostor, obrnjen, usmerjen od sonca: na osoji je ležal sneg; na osojah je steza izginila; osoje in prisoje
  8.      osovráženost  -i ž () stanje osovraženega človeka: zavedal se je svoje osovraženosti
  9.      osovražíti  in osovrážiti -im, in osovrážiti -im dov. ( á ; ā ) zasovražiti: vaščani so ga zaradi tega dejanja osovražili; pri ljudeh se je osovražil / osovražiti zemljo / knjiž. osovražiti otroku šolo pristuditi osovrážen -a -o: osovražen človek; povsod je bil osovražen
  10.      osporávati  -am nedov. () zastar. zanikovati, ne priznavati: osporavati dejstva; osporavali so mu pravico do posestva; nihče ne more osporavati te ugotovitve
  11.      osrámje  -a s () anat. predel ob zunanjih spolovilih: izpuščaj na osramju
  12.      osramočênje  -a s (é) glagolnik od osramotiti: ni ga mogel obvarovati osramočenja; prizanesti z osramočenjem // občutek sramu: obšlo ga je osramočenje; z osramočenjem je mislil na svoje ravnanje
  13.      osramočênost  -i ž (é) lastnost, stanje osramočenega človeka: težko je prenašal svojo osramočenost; mešanica jeze in osramočenosti ∙ prevzela ga je osramočenost pred samim seboj postalo ga je sram
  14.      osramočeváti  -újem nedov.) zastar. sramotiti: neprestano jo osramočuje / taka dejanja jih ponižujejo in osramočujejo
  15.      osramotíti  -ím dov., osramótil ( í) s kazanjem napak, nepravilnega ravnanja vzeti komu ugled: že večkrat ga je osramotil; s temi besedami ga je osramotil pred vsemi; javno osramotiti; dobro se je pripravil, da se ne bi osramotil pred profesorjem / s tem dejanjem je osramotil svoje ime // spraviti v zelo neprijeten položaj: s svojim vedenjem ga je zelo osramotila // povzročiti pri kom občutek manjvrednosti ali krivde: z nesebično pomočjo staršem je osramotil svoje brate; s svojim uspehom je osramotil vse tekmece osramočèn -êna -o: osramočen je odšel; stali so pred njim ponižani in osramočeni
  16.      osranè  -éta m ( ẹ́) vulg. bojazljiv, strahopeten človek: ta osrane si še spregovoriti ni upal
  17.      osranè  -éta s ( ẹ́) vulg. bojazljiv, strahopeten človek: kaj bo naredilo to osrane / kot psovka osrane prekleto
  18.      osránec  -nca m (á) vulg. kdor je umazan z blatom, iztrebki: malega osranca je postavila v kad // bojazljiv, strahopeten človek: na te osrance se ne moreš zanesti, preveč se bojijo / kot psovka še tega si ne upaš, osranec
  19.      osráti  osérjem dov., osêrji oserjíte (á ẹ́) 1. vulg. z iztrebljanjem umazati: krava je osrala ograjo; živina se je osrala po nogah 2. nizko vzeti ugled, osramotiti: osral me je pri vseh znancih osrán -a -o: zdaj sem čisto osran pri njih; osrane krave ∙ nizko vse zaradi te osrane kupčije nepomembne, ničvredne
  20.      osrčeválen  -lna -o prid. () knjiž. opogumljajoč, hrabrilen: hvaležen mu je bil za njegove osrčevalne besede
  21.      osrčeváti  -újem nedov.) knjiž. opogumljati, hrabriti: osrčevali so ga, da v mestu ne bo osamljen; osrčevala se je z mislijo, da je tak izpit opravilo že veliko ljudi / osrčevala ga je, naj se uči, da bo v življenju kaj dosegel spodbujala
  22.      osrečeválec  -lca [c tudi lc] m () knjiž. kdor osrečuje: imenovali so ga osrečevalec človeštva
  23.      osrečeválen  -lna -o prid. () knjiž. osrečujoč: osrečevalen pogled; osrečevalne besede
  24.      osrečeváti  -újem nedov.) delati, povzročati, da je kdo srečen: vse to človeka osrečuje; zavest, da mu pomaga, ga je osrečevala // ekspr. razveseljevati: vso hišo je osrečeval s svojo veselostjo / iron. spet nas osrečuje s svojim duhovičenjem osrečujóč -a -e: osrečujoč nasmeh, pogled; dobil je osrečujoče sporočilo
  25.      osredotóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od osredotočati: osredotočanje industrije na severu države

   31.526 31.551 31.576 31.601 31.626 31.651 31.676 31.701 31.726 31.751  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA