Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (31.476-31.500)



  1.      oróžnica  -e ž (ọ̑) zastar. orožarna: orožnica je bila polna različnega orožja; grajska orožnica
  2.      ortodoksíja  -e ž () knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov; pravovernost: protestanti so pomenili nevarnost za katoliško ortodoksijo / podrediti se načelu idejne ortodoksije
  3.      ortodontíja  -e ž () veda o uravnavanju zob in čeljusti: razvoj ortodontije / specialist za ortodontijo ortopedijo zob in čeljusti
  4.      ortoepíja  -e ž () pravorečje: pravila ortoepije / vaje iz ortoepije
  5.      ortogonálen  -lna -o prid. () knjiž. pravokoten: ortogonalne forme stavbe so skladno povezane s prvinami okolja
  6.      ortografíja  -e ž () pravopis: poznavanje ortografije / vaje iz ortografije
  7.      ortográfski  -a -o prid. () pravopisen: ortografska pravila / ortografske napake
  8.      ortokláz  -a m () min. rudnina alumosilikat, ki vsebuje kalij, kalijev glinenec: trdota ortoklaza
  9.      ortokromátski  -a -o prid. () fot. občutljiv za vse barve, razen za rdečo in oranžno: ortokromatski in pankromatski material / ortokromatski film; ortokromatska plošča
  10.      ortopedagógika  -e ž (ọ́) nestrok. specialna pedagogika za duševno prizadete: razvoj ortopedagogike
  11.      ortopedíja  -e ž () 1. veda o zdravljenju bolezensko spremenjenih telesnih delov, zlasti gibal: razvoj ortopedije / ortopedija zob in čeljusti veda o uravnavanju zob in čeljusti 2. pog. ortopedski oddelek v bolnici: predstojnik ortopedije / leži na ortopediji
  12.      ortopédinja  -e ž (ẹ̑) zdravnica specialistka za ortopedijo: pregled pri ortopedinji
  13.      orumenévati  -am nedov. (ẹ́) redko rumeneti: listje že orumeneva
  14.      ôsa  -e stil.ž (ó) čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom: ose brenčijo, letajo; osa piči; roj os se je usul za njim; skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila zelo hitro; ženske so se zagnale vanj kot ose jezno, razdraženo; hud, siten, razdražen kot osa; bila je preščipnjena kakor osa zelo stisnjena v pasuzool. lesne ose žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in listavcev, Siricidae
  15.      osa  dviganje cen gl. hausse
  16.      osáhel  -hla -o [ǝ] prid. (á) usahel: osahla trava / osahle ustnice // star. suh: osahla zemlja
  17.      osahníti  in osáhniti -em dov. ( á) usahniti: bila je taka vročina, da je vsa trava osahnila / star. sod poveznemo, da lahko osahne se osuši
  18.      osajíti  -ím in osájiti -im dov., osájil ( í; á ) s sajami prevleči, namazati: osajiti papir osajèn -êna -o in osájen -a -o: osajena steklena plošča
  19.      osáma  -e ž () knjiž. stanje osamljenega; osamljenost: zboleti od osame in žalosti; ekspr. presojati svet iz samozadovoljne osame / obšlo jo je čustvo osame / živeti v osami osamljeno // glagolnik od osamiti; osamitev: osama kužnega bolnika
  20.      osamélec  -lca [lc in c] m (ẹ̑) 1. geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini: Šmarna gora je osamelec; osamelci na barju; vznožje osamelca 2. knjiž. osamljeno drevo, osamljena skala: iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci; rajši je imel osamelce kakor drevesa v gozdu; pren. ta nenavadni osamelec je hodil svoja umetniška pota
  21.      osamélost  -i ž (ẹ́) stanje osamelega človeka: osamelost svetilniškega čuvaja; občutek osamelosti; obšel ga je strah pred osamelostjo / preživeti starost v revščini in osamelosti
  22.      osaméti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi: kdor ne hodi med ljudi, osami; na stara leta je mati osamela 2. ekspr. postati prazen, pust, neobljuden: prej živahni dom je zdaj osamel; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami osamèl in osamél -éla -o 1. deležnik od osameti: čutil se je osamelega in zapuščenega; osamela ženica; hiša je bila osamela in brez otroškega smeha; ekspr. osamelo srce 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste; osamljen: osamelo drevo
  23.      osamévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. postajati sam, osamljen: bolj in bolj osamevati
  24.      osamílen  -lna -o prid. () knjiž. izoliren: osamilna snov
  25.      osamílo  -a s (í) knjiž. 1. snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolator: toplotno osamilo / zrak je dobro osamilo 2. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov; izolator: drogovi s porcelanastimi osamili // kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolacija: surovine za izdelavo osamil za stene

   31.351 31.376 31.401 31.426 31.451 31.476 31.501 31.526 31.551 31.576  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA