Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (29.476-29.500)


  1.      obtakníti  in obtákniti -em dov. (ȋ á) z vtikanjem postaviti, namestiti kaj okrog česa: obtakniti lestenec s svečami; obtakniti sadiko z vejami / obtakniti cesto, progo s količki zakoličiti ♪
  2.      obtečájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je, se nahaja ob (zemeljskem) tečaju: zaledenela obtečajna morja; ekspedicija v obtečajna področja ♦ zool. obtečajna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus ♪
  3.      obtékati  -am nedov. (ẹ̑) tekoč obdajati: zrak obteka nekatere dele motorja / reka obteka vzpetino // redko tekati okrog česa: pes lajajoč obteka hišo ♪
  4.      obtesáti  -téšem dov., obtêši obtešíte; obtêsal (á ẹ́) s tesanjem obdelati: obtesati deblo; robove poševno obtesati / ekspr. kamniti blok je treba še obtesati ♦ les. s tesanjem spremeniti hlod v bruno // pog. vzgojiti, prevzgojiti: v nekaj mesecih so ga obtesali; nikakor se ni pustil obtesati obtesán -a -o: obtesana bruna ♪
  5.      obtesávati  -am nedov. (ȃ) s tesanjem obdelovati: obtesavati deblo / spretno je obtesaval les ♪
  6.      obtéžba  -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od obtežiti: za obtežbo so uporabili železen drog; obtežba ladje, žerjava; dodatna enakomerna obtežba 2. teh. obremenitev: te vrvi ne prenesejo sunkovitih obtežb; temelji so izpostavljeni večji obtežbi / obtežba motorja ♪
  7.      obteževálen  -lna -o prid. (ȃ) obtežilen: obteževalni kamni ♦ jur. obteževalne okoliščine okoliščine, ki vplivajo na odmero večje kazni ♪
  8.      obteževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, nameščati težek predmet na drugega a) da se le-ta stisne, ne premika: obteževati kislo zelje b) zaradi večje teže, ravnotežja: obteževati ladje, žerjave; obteževati s kamni, svincem 2. delati kaj težje: plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik; pren. skrb mu je obteževala srce ♪
  9.      obtičáti  -ím dov. (á í) nav. ekspr. 1. ostati: otroci so obtičali na dvorišču / kost mu je obtičala v grlu; listič mu je obtičal med prsti; voz je obtičal v blatu / obtičati na mestu, v križišču; vedno se bojim, da boš kje obtičal / ptica je obtičala na drevesu / obtičati na določeni razvojni stopnji 2. ne dokončati, ne opraviti začetega: obtičati sredi stavka; obtičal je pri prvem poglavju knjige // prenehati, ne nadaljevati se: delo je po nekaj dneh obtičalo; napad je obtičal pred mestom ● ekspr. beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku ostala; ekspr. pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah obstal, se ustavil; ekspr. te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu ostale; ekspr. v tretjem razredu je obtičal padel; ekspr. obtičal je med starimi pojmi uporablja stare pojme ♪
  10.      obtípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. s tipanjem ugotoviti, najti: v obleki je obtipal zašit denar; obtipati kljuko, vrata 2. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik je obtipal boleče mesto ♪
  11.      obtipávati  -am nedov. (ȃ) s tipanjem preiskovati: kupci obtipavajo blago / ekspr. obtipavati koga z mislijo, očmi ♪
  12.      obtiščáti  -ím dov. (á í) s tiščanjem, pritiskanjem poškodovati: trda obveza ga je obtiščala; obtiščati na petah ♪
  13.      obtolčenína  -e [ou̯] ž (í) med. poškodba tkiva zaradi udarca ob top predmet: obtolčenina možganov; obtolčenina na kolenu ♪
  14.      obtôžba  -e ž (ō) 1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami 2. jur. pismena ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca: ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo ♪
  15.      obtóženka  -e ž (ọ́) ženska oblika od obtoženec: obtoženka krivde ni hotela priznati ♪
  16.      obtoževálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor obtožuje: namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec // zastar. tožilec: javni obtoževalec ♪
  17.      obtoževánje  -a s (ȃ) glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja ♪
  18.      obtoževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati, imeti koga za krivega česa: obtoževala ga je, da vohuni za njo; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili obtožujóč -a -e: obtožujoče besede; obtožujoča dejstva; prisl.: obtožujoče govoriti ♪
  19.      obtóžnica  -e ž (ọ̑) jur. pismena zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo: prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ. obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj ♪
  20.      obtŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem odstraniti plodove z rastline: obtrgati fižol, koruzo // s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste: obtrgati liste 2. s trganjem načeti, poškodovati: obtrgati papir ♪
  21.      obtrgávati  -am nedov. (ȃ) s trganjem odstranjevati plodove z rastline: obtrgavati grah ♪
  22.      obtrgováti  -újem nedov. (á ȗ) s trganjem odstranjevati nepotrebne dele, stare liste: obtrgovati korenje ♪
  23.      obtŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. s trkanjem preiskati: obtrkati stene in strop rudniškega rova // med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik mu je obtrkal prsni koš 2. otrkati: obtrkati sneg s čevljev; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko ♪
  24.      obtrkávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obtrkavati: obtrkavanje sten in stropov v rudnikih ♪
  25.      obtrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. s trkanjem preiskovati: z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena // med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik ga je dolgo obtrkaval 2. otrkavati: obtrkavati sneg s čevljev ♪

   29.351 29.376 29.401 29.426 29.451 29.476 29.501 29.526 29.551 29.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA