Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
A (29.026-29.050) 
- obgodrnjáti -ám dov. (á ȃ) z godrnjanjem izraziti nejevoljo nad čim: vsako stvar obgodrnja; rad obgodrnja njegovo gospodarjenje ∙ ekspr. popolnoma so ga obgodrnjali skritizirali ♪
- obgovárjati -am nedov. (ȃ) 1. ogovarjati: čutili so se tako povezane, da so se celo neznanci obgovarjali 2. nar. grajati, karati: ne obgovarjaj ga in tudi ne zagovarjaj ♪
- obgradíti -ím dov., obgrádil; obgrajèn (ȋ í) redko ograditi: obgraditi vrt; obgraditi barake z visokim zidom ♪
- obgrizováti -újem nedov. (á ȗ) z grizenjem odstranjevati del česa: nataknil je meso na vilice in ga obgrizoval / previdno obgrizovati črvivo sadje // z grizenjem načenjati: jelenjad obgrizuje drevje ♪
- obhájanec -nca m (ȃ) rel. kdor je obhajan: dolga vrsta obhajancev ♪
- obhájanje -a s (ȃ) glagolnik od obhajati: obhajanje predpisov, zakonov / zoprno mu je bilo vsako obhajanje praznikov / obhajanje vernikov ♪
- obhájati -am nedov. (ȃ) 1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor // izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori; pren. obhajati predpise // star. hoditi: ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje 2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli; večkrat ga obhajajo hude slutnje 4. dov. in nedov., rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal obhájan -a -o: umrl je spovedan in obhajan; jutri bo obhajana njegova osemdesetletnica ♪
- obhajílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obhajilo: kupili so ji belo obhajilno obleko / obhajilna miza ozki, podolgovati mizi podobna priprava, kjer se deli obhajilo; zapeli so obhajilno pesem ♪
- obhajílo -a s (í) rel. del maše, ko duhovnik obhaja: darovanje in obhajilo / iz cerkve je odšla med obhajilom / prvo obhajilo // posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo; sveto rešnje telo: dati, sprejeti obhajilo; nesti obhajilo bolniku ♪
- obhódnica -e ž (ọ̑) knjiž. (obhodna) patrulja, straža: napadali so sovražnikove obhodnice; naletela je na obhodnico / mimo oken so hodile obhodnice ♪
- obhódnja -e ž (ọ̑) knjiž. obhod: poslal je patruljo na obhodnjo / začela se je jurjevska obhodnja skozi vas ◊ gozd. čas, po katerem se lahko ponovi sekanje na istem prostoru ♪
- običáj -a m (ȃ) 1. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: običaji izginjajo, obstajajo, se ohranijo; ekspr. običaji izumrejo, živijo; popisovati stare običaje / ljudski, splavarski, ženitovanjski, žetveni običaji; običaji pri pokopavanju 2. navada: prilagoditi se hišnim običajem / moralni običaji pravila, norme / poznati poslovne običaje / kršiti prometne običaje / pri nas je običaj, da govorimo o tem odkrito; pozdravil je mimoidočega, kakor je na kmetih običaj / šel sem v hribe, čeprav to ni moj običaj; ni njegov običaj, da se brani ◊ jur. pravni običaj pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti ♪
- običájen -jna -o prid., običájnejši (ȃ) ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način: taki zastoji v prometu so običajni; običajna meja, mera; običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor navaden // ki se rabi za določene prilike: po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila // knjiž. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne ◊ jur. običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti običájno prisl.: običajno dela dopoldne; ob odhodu jih običajno spremlja do vrat / v povedni rabi izgovoril si je, kakor je to običajno, živež in stanovanje ♪
- običájnost -i ž (ȃ) značilnost običajnega: običajnost stvari / govoriti običajnosti navadne stvari ♪
- običájski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na običaj 1: prikazati običajsko stran ljudskega življenja / običajske ljudske pesmi ♪
- obigráti -ám dov. (á ȃ) ekspr. z uspešno igro povzročiti, da kdo v igri za denar potroši, izda veliko denarja: vse po vrsti je obigral; obigral ga je za celoten zaslužek ♪
- obíjanje -a s (í) glagolnik od obijati: obijanje sten ♪
- obíjati -am nedov. (í) s pribijanjem, pritrjevanjem delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obijati plot z deskami; obijati skrinjo s kožami ♪
- obílica -e ž (ȋ) 1. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: obilica podatkov; zima z obilico snega // v prislovni rabi, v zvezi v obilici izraža veliko količino, množino: vsega je bilo v obilici; lasje so se ji v obilici usipali po ramenih 2. zastar. obilje, izobilje: obilica in pomanjkanje / živeti v obilici ♪
- obílokrat prisl. (ȋ) star. velikokrat, mnogokrat: pogovarjata se obilokrat ♪
- obilováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. imeti veliko, mnogo česa: v tem času potoki obilujejo z vodo ♪
- obímčkati -am nedov. in dov. (ȋ) otr. objemati: obimčkati punčko ♪
- obiráč -a m (á) 1. obiralec: obirači hmelja, sadja, tobaka / nar. obirači s polnimi košarami grozdja trgači 2. priprava za obiranje sadja: z obiračem je segel do najvišjih vej ♪
- obirálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralec češenj, grozdja, sadja; obiralec hmelja, tobaka 2. ekspr. opravljivec, obrekljivec: on je obiralec in slepar ♪
- obirálen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za obiranje: obiralni stroji; obiralna posoda ♪
28.901 28.926 28.951 28.976 29.001 29.026 29.051 29.076 29.101 29.126