Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
A (24.401-24.425) 
- moralitéta -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. moralnost: moraliteta človeka 2. lit., zlasti v srednjem veku navadno alegorično dramsko delo s poučno vsebino: napisati, uprizoriti moraliteto; moraliteta o izgubljenem sinu / sodobna absurdna moraliteta ♪
- moralizátor -ja m (ȃ) kdor (rad) moralizira: postal je moralizator in propagandist ♪
- moralizátorski -a -o prid. (ȃ) ki moralizira: pisatelj ni nikoli vsiljivo moralizatorski / moralizatorsko pisanje / moralizatorski vpliv ♪
- moralízem -zma m (ȋ) moraliziranje: za to prozo je značilen moralizem / pisateljev moralizem ♦ filoz. filozofska smer, ki proučuje vsa področja človekovega življenja z moralnega stališča ♪
- moralizíranje -a s (ȋ) glagolnik od moralizirati: pisatelj rad zaide v moraliziranje ♪
- moralizírati -am nedov. (ȋ) nav. ekspr. izrekati sodbe s stališča morale: prava umetnost ne moralizira; ob vsaki priliki je začel moralizirati / slabš. malomeščansko moralizirati / moralizirati o kakem vprašanju razpravljati o njem z moralne strani moralizirajóč -a -e: moralizirajoči pisatelj; moralizirajoča povest, tendenca ♪
- moralizováti -újem nedov. (á ȗ) zastar. moralizirati: ob vsaki priliki je moralizoval moralizujóč -a -e: moralizujoče pesmi, povesti ♪
- morálka -e ž (ȃ) 1. publ. nauk o morali: želja je v moralki istovetna z dejanjem / obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke; slabš. katekizemska moralka / pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko moralo 2. žarg., šol. družbeno-moralna vzgoja: drugo uro imamo moralko ◊ rel. predava moralko na teološki fakulteti moralno teologijo; šol. posvetna moralka nekdaj učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi ♪
- morálnopolítičen -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na politično moralo: moralnopolitične vrednote / moralnopolitična enotnost nazorov; moralnopolitična kvalifikacija človeka; prim. moralen ♪
- morálnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost moralnega: moralnost se kaže v poštenosti, tovarištvu; s tem dejanjem je resnično dokazal svojo moralnost / človek dvomljive moralnosti / socialistična moralnost / dvomil je o moralnosti takega dejanja, ravnanja ♪
- morálnovzgójen -jna -o prid. (ȃ-ọ̑) nanašajoč se na moralno vzgojo: moralnovzgojna načela / moralnovzgojno delovanje ♪
- móranje -a s (ọ̑) knjiž. nujnost, siljenje: subjektivno hotenje in objektivno moranje / brez moranja narediti kaj ♪
- môrast -a -o prid. (ó) nanašajoč se na môro: moraste sanje / otresti se morastega spomina; šolske ure so mu postale moraste / morast človek ♪
- mórati -am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan
2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let // s prislovnim
določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali ● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti ♪
- moratórij -a m (ọ́) fin., jur. pogodbeno odložen ali oblastveno odrejen odlog plačil zapadlih obveznosti: razglašen, uveden je bil moratorij vseh plačil; moratorij v plačevanju reparacij / transferni moratorij odlog plačil zapadlih obveznosti v tujino // publ. začasna opustitev česa: predvolilni moratorij večjih političnih akcij; moratorij za jedrske poskuse ♪
- mórava -e ž (ọ̑) cigareta boljše kakovosti z imenom Morava: prižgal si je moravo; neskl. pril.: cigarete morava in morava cigarete ♪
- moravízem -zma m (ȋ) lingv. element jezika moravskih Slovanov v kakem drugem jeziku: moravizmi in panonizmi v stari cerkveni slovanščini ♪
- morbiditéta -e ž (ẹ̑) knjiž. število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč prebivalcev; obolevnost: morbiditeta pada; podatki o morbiditeti ♪
- mordà tudi mórda prisl. (ȁ; ọ̑) 1. izraža ne popolno prepričanost o čem: rad bi vedel, če me morda še pozna; zvečer se morda vidiva; morda se vendar vrneš domov / draži jo ne morda iz hudobije, ampak iz prešernosti / ekspr. morda bo kaj iz tega, morda nič // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, tri kozarce morda 2. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: morda bi se pomaknili nekoliko naprej; morda bi še enkrat začeli 3. v vprašalnih stavkih izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnje: bi morda še kaj popili; ali bi morda kaj prispevali; ali morda še kaj želite 4. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislimo, da je vse povedal. Morda 5. ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, morda ti, ki te nič ni ♪
- moréna -e ž (ẹ̑) geogr. nasutina ledenika, groblja: raziskovati morene v Alpah; pobočje morene / čelna morena ♪
- moréška -e ž (ẹ̑) tur. bojni ples s sabljami, po izvoru iz Španije: korčulska moreška ♪
- morfinístka -e ž (ȋ) ženska, ki (trajno) uživa morfij: govorili so, da je morfinistka ♪
- morfologíja -e ž (ȋ) biol. veda o zgradbi in obliki organizmov, oblikoslovje: morfologija človeka; panoge morfologije / normalna, patološka, primerjalna morfologija ♦ geogr. geomorfologija; lingv. oblikoslovje // knjiž. oblika, oblikovanost: osebki se razlikujejo po morfologiji / morfologija čela / morfologija jamskih prostorov, tal ♪
- morfonologíja -e ž (ȋ) lingv. nauk o glasovnih in naglasnih značilnostih morfema, besede, oblikoglasje: študij morfonologije; fonologija in morfonologija ♪
- morganátičen -čna -o prid. (á) jur., navadno v zvezi morganatični zakon, nekdaj zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora ♪
24.276 24.301 24.326 24.351 24.376 24.401 24.426 24.451 24.476 24.501