Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

A (21.076-21.100)


  1.      lasíšče  -a s (í) del kože na glavi, na katerem rastejo lasje: masirati, umivati lasišče; čisto, mastno lasišče; srbenje lasišča // redko lasje: bujno lasišče / prodaja umetnih lasišč lasulj ♪
  2.      laskáč  -a m (á) nav. slabš. kdor se (rad) laska: preveč me hvalite, nisem vedela, da ste tak laskač; laskači so slavili mogočnikove uspehe; nisem laskač in lizun ♪
  3.      láskanje  tudi laskánje -a s (á; ȃ) glagolnik od laskati se: njegovo laskanje ji godi; poslušati laskanje oboževalcev ♪
  4.      láskati  -am nedov. (á) 1. nav. 3. os., knjiž., z dajalnikom prijati, ugajati, dobro deti: priznanje mu je laskalo; laska ji, da jo cenijo / ekspr.: hvala laska njihovi domišljavosti; malovredni romani laskajo negativnim nagnjenjem bralcev 2. preh., knjiž., redko nežno, prijazno ravnati s kom: Pavla kot dečka ni laskal, zato pa je govoril z njim kot z odraslim (L. Andrejev - J. Vidmar) láskati se tudi láskati navadno z dajalnikom izražati komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: laskati se dekletu, predstojniku; prej se mu je laskal, sedaj ga pa opravlja / redko mnogi so se ji laskali, da je lepa so ji laskali / politični govornik se je laskal množici / kot vljudnostna fraza pri navideznem ugovarjanju: »vaši otroci so najbolje vzgojeni.« »Vi se mi laskate«; pojdi, pojdi, ti se laskaš láskati si knjiž. biti zadovoljno prepričan o svoji uspešnosti glede česa: povabljeni so se manj zabavali, kakor si je laskala gostiteljica; laskam si, da me ljudje spoštujejo ∙ knjiž. ne da bi si laskal, pravim, da sem ji všeč ne da bi se hvalil ♪
  5.      láskav  -a -o prid. (á) ki vsebuje, izraža hvalo, priznanje: kritik je napisal o delu zelo laskavo oceno; taka sodba zame ni laskava // redko ki se (rad) laska: laskav človek / poslušati laskave besede oboževalcev láskavo prisl.: laskavo govoriti o kom ♪
  6.      láskavec  -vca m (á) knjiž. kdor se (rad) laska: nisem vedela, da ste tak laskavec ♪
  7.      láskrn  -a -o prid. (ā) star. sladkosneden, pohlepen: laskrna ženska ♪
  8.      lásnat  -a -o prid. (ȃ) 1. tanek kot las: premočno gnojilo je uničilo lasnate korenine drevja 2. tekst. ki ima ščetkasto površino: lasnate preproge, tkanine ♪
  9.      lásnica  -e ž (ȃ) preprosta priprava iz dveh vzporednih krakov za pritrjevanje, spenjanje las: pobrati lasnice iz las; zlomiti lasnico; oviti kito okoli glave in jo pritrditi z lasnicami ♪
  10.      lásnica  tudi lasníca -e ž (ȃ; í) 1. anat. najtanjša krvna ali mezgovna žila; kapilara: obolelost lasnic / pljučne lasnice 2. petr. zelo tanka razpoka v kamninah: smer lasnic; tvorba lasnic 3. zool. zelo tanek zajedavec v črevesju človeka in nekaterih živali, katerega ličinke povzročajo trihinelozo; trihina: ugotoviti lasnico v črevesju ♪
  11.      lásničarka  tudi lasníčarka -e ž (ȃ; ȋ) knjiž., redko frizerka: izučena lasničarka ♪
  12.      láso  -a m (ā) zlasti v latinskoameriškem okolju vrv ali jermen z zanko na koncu za lovljenje (divjih) živali, metna zanka: metati, vreči laso; ujeti konja z lasom; gavčo z lasom ◊ šport. lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalec dvigne drsalko nad glavo in jo zavrti okoli svoje osi ♪
  13.      lasovítost  -i ž (ȋ) zastar. kapilarnost ♪
  14.      lasóvje  -a s (ọ̑) ekspr. lasje, zlasti gosti, bujni: občudovati njeno lasovje ♪
  15.      lassállovec  -vca [lasalo-] m (ȃ) privrženec nemškega delavskega voditelja Lassalla ♪
  16.      lást  -í ž (ȃ) 1. pravno priznana pravica do vseh koristi, ki jih daje stvar: skrbeti, da je last v soglasju s skupno blaginjo / v last, v lasti dati, dobiti kaj v last; hiša je prešla v njegovo last; moštvo si je priborilo pokal v trajno last; star. kupiti, prodati v last kupiti, prodati; avtomobil, stanovanje v družbeni lasti // s prilastkom stvar, na katero se ta pravica nanaša: prisvojiti si tujo last / v povedni rabi: avto je last podjetja; to je skupna last vseh bratov; z oslabljenim pomenom: knjiga je moja last; sredstva za proizvodnjo so postala družbena last; šalj. te lepe oči so bile last mladega dekleta ∙ ta nauk je postal njegova duševna last popolnoma ga je sprejel; knjiž. Prešernove pesmi so last vsega naroda pozna, ceni jih ves narod 2. star. premoženje, posestvo: izgubiti vso svojo last; mejnik med njegovo in sosedovo lastjo ♪
  17.      lastavica  ipd. gl. lastovica ipd. ♪
  18.      lásteks  -a m (ȃ) tekst. gumijasta nit, nagosto ovita z bombažno, svileno nitjo: proizvajati lasteks // tkanina ali pletenina iz te niti: kopalna obleka iz lasteksa; neskl. pril.: lasteks smučarske hlače ♪
  19.      lásten  -tna -o prid. (ā) 1. ki je last osebka: z lastnim denarjem razpolagam sam; kmetje so sekali v grajskem gozdu, imeli pa so tudi lastne gozdove; stanovati v lastni hiši; imeti lastno stanovanje / njegovi sinovi imajo že lastne dohodke 2. nav. ekspr. ki izhaja, izvira iz osebka: zaupal je v lastno moč; lastne napake opravičuje, tuje pa poudarja; bil je upokojen na lastno prošnjo, željo; bojevati se proti napadalcu z lastnimi silami; zaradi lastne šibkosti išče pomoči drugje / šel je tja na lastne stroške svoje; to je storil na lastno odgovornost svojo; pridelovati za lastno porabo; zidati v lastni režiji / zelenjava se duši v lastnem soku brez dolivanja tekočine; v tej stvari je pustil sinu lastno voljo da ravna, kot sam hoče 3. ki ga kdo naredi sam: opremiti knjigo z lastnimi ilustracijami / izboljšal je lastni rekord / objaviti lastni življenjepis avtobiografijo; to je slikarjeva lastna podoba avtoportret 4. ekspr., v določni obliki ki izraža ožjo sorodstveno, narodnostno pripadnost: tujci so imeli z njim več usmiljenja kakor lastni otroci; izdal ga je lastni sin; lastni starši so ga zavrgli / izdati koristi lastnega naroda; niti lastni materi ni pomagal / zatajil je lastno kri svojega otroka 5. knjiž., v povedni rabi, z dajalnikom značilen, tipičen: kapitalistični družbi lastni momenti; spregovoril je z ihto, ki je njemu lastna; lastnosti, ki so kovini lastne; z naglico, ki je lastna trmastim ljudem, je odšla; to je mladini lastno 6. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, za katerim stoji: ovadil je svojega lastnega brata; Slovenci nismo imeli svoje lastne države; ravnati se po svoji lastni logiki; obdelovati svojo lastno zemljo ● ekspr. ta človek nima lastnih možganov ne odloča se samostojno; ekspr. spremenil se je, da ga lastna mati ne bi spoznala zelo se je spremenil; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi sam, osebno; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; storiti kaj na lastno pest na svojo roko; star. umoril ga je z lastno roko on sam; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; lastna hvala — cena mala hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ◊ ekon. lastna sredstva sredstva, ki niso pridobljena s kreditom; elektr. lastna indukcija indukcija, pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost med krajiščema te tuljave; fiz. lastna frekvenca frekvenca, s katero niha nihalo, ki ni moteno; lingv. lastno ime ime posamezne osebe, stvari; teh. lastna teža vozila teža praznega vozila; trg. lastna cena dejanski stroški brez zaslužka ♪
  20.      lástika  -e ž (á) pog. elastika: raztegniti lastiko ♪
  21.      lastína  -e ž (í) zastar. lastnina, last: ni se dotaknil tuje lastine / grad je bil lastina mogočnega graščaka ♪
  22.      lastíti si  -ím si nedov. (ȋ í) imeti, šteti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: hišo si lasti njegov brat / lastiti si monopol nad trgovanjem / lastiti si pravico lastiti si pravico do odločanja; ekspr. lastim si pravico, da povem svoje mnenje / z oslabljenim pomenom: kraj si lasti ime mesto; ta pevski zbor si upravičeno lasti prvo mesto v okraju ∙ knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje ♪
  23.      lastníca  -e ž (í) ženska oblika od lastnik: lastnica hiše ♪
  24.      lastníja  -e ž (ȋ) 1. star. premoženje, posestvo: njegova lepa lastnija je prišla v tuje roke / brat je bil gospodar graščine in nekaj drugih lastnij 2. zastar. lastnost, značilnost: ta snov ima dve lastniji ♪
  25.      lastník  -a m (í) kdor ima pravno priznano pravico do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje: lastnik ne dovoli hoditi čez travnik; prejšnji lastnik je dobro skrbel za hišo; izgubljeni denar je bil najden in vrnjen lastniku / biti lastnik stanovanja; prodati kolo brez lastnika; ekspr. kdo je lastnik tega dežnika čigav je / lastnik srečke z navedeno številko naj se javi imetnik / hišni, zemljiški lastnik posestnik / etažni lastnik lastnik dela poslopja, navadno stanovanja v večstanovanjski hiši ∙ šalj. listnica je v gneči menjala lastnika je bila ukradena; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega ♦ fin. lastnik čekovnega računa; soc. individualni, kolektivni lastnik; kapitalistični lastnik individualni ali kolektivni lastnik kapitala; privatni ali zasebni lastnik posameznik ali skupina, ki ima lastninsko pravico do proizvajalnih sredstev; lastnik proizvajalnih sredstev ♪

   20.951 20.976 21.001 21.026 21.051 21.076 21.101 21.126 21.151 21.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA